Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba v obravnavanem primeru vse sodelujoče pravne naslednike po pokojnem upravičencu šteti za enotne sospornike v smislu 196. člena ZPP, saj je po naravi pravnega razmerja, ker se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca (prvi odstavek 67. člena ZDen), sporno razmerje mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike. Zaradi tega se je sodišče prve stopnje glede pravočasnosti vložene tožbe tudi pravilno sklicevalo na 197. člen ZPP oziroma je pravilno presodilo, da je tudi za tožnico, ne glede na to, da ji odločba tožene stranke ni bila vročena, rok za vložitev tožbe iztekel s potekom roka za kateregakoli od teh drugih pravnih naslednikov, ki jim je bila odločba vročena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) kot prepozno zavrglo tožbo, ki jo je tožnica vložila 4.6.2007 zoper odločbo tožene stranke z dne 5.12.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka: v 1. točki izreka pok. A.A. kot upravičencu določila odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d. d., (SOD) za tam navedene podržavljene slike v višini 14.251,60 DEM; odločila, da je zavezana stranka SOD dolžna izročiti obveznice v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka); za skrbnico za posebni primer postavila B.B. (2. točka izreka) in odločila, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je treba po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Izpodbijana odločba je bila vročena, kot izhaja iz dokumentov spisni dokumentaciji, B.B. 16.12.2005, C.C. 3.1.2006 ter D.D. 3.1.2006. Glede na navedeno je rok za vložitev tožbe za B.B. potekel 18.1.2006, za druga dva pritožnika pa 2.2.2006. Tožba tožnice, vložena 4.6.2007, je prepozna. Sodišče prve stopnje ob preizkusu tožbe ni moglo postopati drugače niti glede na zatrjevanje tožnice, da je v denacionalizacijskem postopku sodelovala kot (aktivna) stranka skupaj z drugimi pravnimi nasledniki prejšnjega lastnika A.A. kot upravičenca, vendar jo je tožena stranka med postopkom nehala vabiti k dejanjem postopka in ji tudi ni vročila izpodbijane odločbe ter je šele naknadno izvedela zanjo. Glede na navedeno tožnica sicer izkazuje aktivno legitimacijo za tožbo glede na prvi odstavek 17. člena ZUS-1, vendar pa bi tožbo lahko vložila le v roku, ki velja za druge stranke na aktivni strani v denacionalizacijskem postopku, ki jim je bila odločba vročena. Vse pravne naslednike prejšnjega lastnika, ki so sodelovali v denacionalizacijskem postopku kot aktivne stranke, je mogoče namreč ob primerni uporabi Zakona o pravdnem postopku (ZPP) obravnavati le v smislu enotnih sospornikov (196. člen ZPP), saj je v materialnopravnem smislu mogoče zanje izdati le enako odločbo, tj. o priznanju ali zavrnitvi denacionalizacije v korist prejšnjega lastnika kot upravičenca. Glede na to bi tožnica lahko tožbo vložila, dokler je še tekel rok za tožbo za kateregakoli od njih (197. člen ZPP), po izteku tega roka pa je tožba prepozna. Svoje pravice iz denacionalizacije v zvezi z izpodbijano odločbo pa bi tožnica lahko varovala kot stranka v denacionalizacijskem postopku, ker je izpodbijana odločba postala pravnomočna, z izrednimi pravnimi sredstvi po Zakonu o upravnem postopku ter v okviru zakonskih pogojev za ta pravna sredstva.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo, vsebinsko odločanje. Sklep prizna tožnici aktivno legitimacijo za tožbo. Tožnica je (bila) tudi stranka upravnega postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, vendar ji upravni organ ni vročil izpodbijane odločbe v času kot ostalim strankam. Tako ji je bila z nezakonito opustitvijo odvzeta možnost sodelovanja v postopku, kar pomeni bistveno kršitev postopka. Enako kršitev stori izpodbijani sklep, ki tožnici odvzame pravico do sodnega varstva. Tudi, če so vse stranke upravnega postopka enotni sosporniki in je mogoča le enaka odločba za vse, pa to ne odvezuje upravnega organa, da tožnici vroči izpodbijano odločbo. Ne more nastopiti pravnomočnost preden ni bila tudi tožnici kot stranki upravnega postopka vročena izpodbijana odločba. V odprtem roku po njeni vročitvi pa je bila vložena tožba in je zato pravočasna in preprečuje nastop pravnomočnosti. Nasprotno razlogovanje zreducira vlogo toženke na objekt upravnega (in zdaj) sodnega postopka. Tožnica ima pravico do polnega, aktivnega sodelovanja v postopku in gre pri tem za njeno originalno in ne izvedeno pravico.

Druge stranke v postopku na pritožbo tožnice niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Ne glede na to, ali je bila tožnica aktivna stranka v postopku in da naj bi se denacionalizacijski postopek tudi začel na njeno zahtevo, pa so bile aktivne stranke tega postopka tudi drugi sodelujoči pravni nasledniki po pokojnem upravičencu do denacionalizacije. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba v obravnavanem primeru vse sodelujoče pravne naslednike po pokojnem upravičencu šteti za enotne sospornike v smislu 196. člena ZPP, saj je po naravi pravnega razmerja, ker se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca (prvi odstavek 67. člena ZDen), sporno razmerje mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike. Zaradi tega se je sodišče prve stopnje glede pravočasnosti vložene tožbe tudi pravilno sklicevalo na 197. člena ZPP oziroma da je tudi za tožnico, ne glede na to, da ji odločba tožene stranke ni bila vročena, rok za vložitev tožbe iztekel s potekom roka, za katerega koli od teh drugih pravnih naslednikov, ki jim je bila odločba vročena. Pa tudi sicer lahko stranka, ki ima pravico udeleževati se postopka, a v postopku ni sodelovala, ker ji ni bila dana možnost udeležbe, in ji odločba ni bila vročena, vloži tožbo v upravnem sporu samo do izteka roka, ki velja za stranke, ki so se postopka udeleževale. Ker je v obravnavanem primeru tožnica vložila tožbo po preteku roka za vložitev tožbe za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka, je njena pritožba prepozna. Po preteku tega roka pa je postala odločba tožene stranke, glede na to, da zoper njo ni bila vložena tožba, pravnomočna in po podatkih v spisu tudi že izvršena. Zato je imela tožnica za varstvo svojih pravic in za vse v tožbi in pritožbi očitane kršitve teh pravic, tako kot je to tudi pravilno navedlo sodišče prve stopnje, na voljo izredna pravna sredstva po Zakonu o upravnem postopku.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.