Jedro

Presoja utemeljenosti pritožbe po 32. členu ZDSS-1 se ne nanaša na odločbe sodišč prve stopnje - v tej zadevi na odločbi upravnega sodišča. Neenotna sodna praksa bi bila podana le v primeru, če bi Vrhovno sodišče Republike Slovenije ali sodišča druge stopnje Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar v zvezi z istimi ali podobnimi zdravstvenimi omejitvami kot pri tožnici uporabila drugače ali ga ne bi uporabila, ker bi štela, da je nezakonit ali neustaven. Tega pa pritožba ne zatrjuje, saj izhaja iz tega, da je Samoupravni sporazum nezakonit po tožničini oceni in ne po že opravljeni presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ali višjih sodišč v drugih podobnih primerih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 24.11.2003 in 2.2.2004, za priznanje invalidnine za telesno okvaro od 20.10.2003 in za povrnitev stroškov postopka. Sprejelo je ugotovitev izvedenskih organov tožene stranke o tem, da je pri tožnici podana le 40 % telesna okvara in da novih telesnih okvar ni mogoče ugotoviti, to pa po določbi 2. alineje 1. odstavka 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) ne zadošča za priznanje pravice do invalidnine. Sodišče je ugotovilo, da se na podlagi določb Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89) lahko prizna telesna okvara le v primeru izgube maternice in jajčnikov in ne le pri odstranitvi maternice.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je ugotovilo, da za telesne okvare, za katere je mogoče pridobiti pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, štejejo le tiste izgube in okvare posameznega organa ali dela organa, ki so uvrščene v seznam telesnih okvar, ki jih določa Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar, ne glede na to, ali takšna okvara povzroča invalidnost ali ne. Če stanja, kot so določena s seznamom okvar, niso podana, čeprav gre za huda obolenja in prizadetost posameznega organa ali dela telesa, telesne okvare ni mogoče ugotoviti in tudi ne priznati pravic iz tega naslova. To izhaja iz določbe 3. odstavka 143. člena v zvezi s 454. členom ZPIZ-1, ki določata, da vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine, in odstotke teh okvar, določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, ter da se podzakonski akti, ki so se uporabljali do uveljavitve tega zakona, uporabljajo še naprej, do sprejema novih. To nadalje pomeni, da vrst telesnih okvar in odstotkov le teh, kot so določeni s seznamom telesnih okvar, ob ugotavljanju obstoja telesne okvare v posameznih konkretnih primerih ni dopustno širiti. Takšnega pooblastila zakon ni dal niti socialnemu sodišču. Ker seznam telesnih okvar do sedaj ni bil ustavno sporen, tudi iz tega razloga ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče neposredno uporabiti ZPIZ-1. Glede na to, da gre za spor o pravici do invalidnine, in da v takšnem sporu revizija ni dovoljena že po zakonu samem (4. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), je pritožbeno sodišče odločalo tudi o dopustitvi revizije. Ker razlogi za dopustitev po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 niso bili podani, revizije ni dopustilo.

Zoper sklep o nedopuščeni reviziji je pritožbo vložila tožnica. Navaja, da je Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar kot podzakonski akt v nasprotju s 1. odstavkom 143. člena ZPIZ-1, ki določa, kdaj je podana telesna okvara. Samoupravni sporazum s kvalifikacijo, na katero se je oprlo sodišče (da za izgubo maternice ni predviden procent telesne okvare), oži obseg pravic, ki bi jih imela tožnica po ZPIZ-1. Tožnica ugotavlja tudi notranjo nekoherentnost Sporazuma, saj le ta za izgubo jajčnikov predvideva nižjo stopnjo telesne okvare kot če gre še za izgubo maternice. Iz teh okoliščin sklepa, da izguba maternice tudi sama po sebi lahko predstavlja določeno stopnjo telesne okvare. V nadaljevanju izpodbija zaključek sodišča druge stopnje, "da seznam telesnih okvar do sedaj še ni bil presojen kot ustavno sporen." Takšno stališče je napačno, saj sodnik podzakonskega akta ne sme uporabiti, če meni, da ta ni v skladu z Ustavo ali zakonom. Opozarja na določbo 156. člena in 125. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.), na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-297/02-7 z dne 12.2.2004 in U-I-60/06-12 z dne 9.3.2006, odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 15/2002, ter odločbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 181/2004 in U 973/2001. Iz tega izhaja, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

ZDSS-1 v 1. do 4. točki 31. člena določa, kdaj je revizija dovoljena, v 5. točki istega člena pa omogoča revizijo, če jo dopusti sodišče. Razlogi za dopustitev revizije so navedeni v 1. odstavku 32. člena ZDSS-1, in sicer če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišča pa o tem še ni odločalo (2. alineja). Po določbi 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba iz razloga po 2. alineji 1. odstavka tega člena. V tem postopku se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni razlog po 32. členu ZDSS-1 je torej omejen na primere odstopanja od sodne prakse ali neenotne sodne prakse, torej na primere, ki bi lahko predstavljali tudi poseg v ustavno pravico do enakega sodnega varstva (22. člen Ustave Republike Slovenije).

Vrhovno sodišče je že v večjem številu odločb ugotovilo, da mora pritožnik navesti oziroma se sklicevati na konkretne odločbe Vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, s katerimi dokazuje svoje trditve o neenotni sodni praksi in da je preizkus zakonitosti sklepa o nedopuščeni reviziji omejen na te odločbe. Presoja utemeljenosti pritožbe se torej tudi ne nanaša na odločbe sodišč prve stopnje - v tej zadevi na dve odločbi upravnega sodišča. Sicer pa je iz vseh odločb, na katere se sklicuje pritožnica, razvidno, da sodnik podzakonskega akta ne sme uporabiti, če meni, da ta ni v skladu z Ustavo in zakonom. To izhaja že iz 125. člena Ustave Republike Slovenije (da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in so vezani le na Ustavo in zakon), 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (ZS-UPB3, Ur. l. RS, št. 27/2007 in nadalj.) in 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur.l. RS, št. 15/94 in nadalj.). Le takšna vsebina odločb sodišč ne dokazuje, da sodba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali da v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Drugačna oziroma neenotna sodna praksa ob navedenem ustavnem in zakonskem izhodišču, ki ga ponavljajo citirane odločbe, bi bila v konkretni zadevi podana le v primeru, če bi Vrhovno sodišče ali sodišča druge stopnje Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar v zvezi z istimi ali podobnimi zdravstvenimi omejitvami kot pri tožnici uporabila drugače ali ga ne bi uporabila, ker bi štela, da je nezakonit ali neustaven. Tega pa pritožba ne zatrjuje, saj izhaja iz tega, da je Samoupravni sporazum nezakonit po tožničini oceni in ne po že opravljeni presoji Vrhovnega sodišča ali višjih sodišč v drugih podobnih primerih.

Glede na navedeno ni mogoče ugotoviti utemeljenosti pritožbenega razloga. Vrhovno sodišče vseeno opozarja tudi na ustavno presojo 1., 3., 4. odstavka 144., 145. in 2. odstavka 146. člena ZPIZ-1. Ustavno sodišče je v sklepu, opr. št. U-I-234/2001 z dne 20.5.2004 odločilo, da zakonodajalec ni kršil načela enakosti pred zakonom, če je v polju svoje proste presoje ocenil, da so izpolnjeni pogoji za ugodnejše obravnavanje zavarovancev s telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni v primerjavi z zavarovanci, pri katerih je telesna okvara ali njeno poslabšanje posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Ustavno sodišče je odločalo tudi o pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (sklep, opr. št. U-I-305/04 z dne 9.2.2006), vendar je pobudo zavrnilo. Med drugim je navedlo, da o uvrstitvi posamezne telesne okvare na seznam telesnih okvar odloča pristojni minister v polju proste presoje. Ali je primerno, da telesna okvara, ki jo navaja ponudnik, na seznam ni uvrščena in zato ponudnik ni upravičen do invalidnine, pa Ustavno sodišče ni moglo presojati, saj ne gre za pravno vprašanje.

V skladu z 2. točko 365. člena ZPP je zato Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.