Jedro

V postopku za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo odvzeto z odločbo upravnega organa, sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o predlogu za vrnitev tega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in predlog zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek M.Z. in M.Ž. za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 26 in dela parcele št. 27 v izmeri 508 m2. Zoper ta sklep se pritožuje predlagateljica M.Ž. po svojem pooblaščencu, ki ne navaja pritožbenih razlogov, smiselno pa uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prišlo do dejanske razlastitve že v letih 1958-1960 na podlagi odločbe o nacionalizaciji gradbenih zemljišč tedanjemu zemljiškoknjižnemu lastniku J.Z. in da je v konkretnem primeru potem šlo samo še za formalen prenos nepremičnin glede na predhodno razlastitev na nove uporabnike. Ta prenos pa je bil izvršen s pravnim poslom in ne z odločbo. Dejansko je šlo za primer nezakonitega in nelegetimnega ukrepa, na podlagi katerega so bile nepremičnine razlaščene. Tudi dejanska odškodnina je bila plačana zgolj s 25,89 %. Vlagateljica še pripominja, da se je zoper odločbo njena mati pritožila in da je kljub podani pritožbi bilo zahtevano zemljišče prenešeno na nove lastnike uporabnike, ki so si na njih zgradili stanovanjske hiše. Predlagateljica predlaga, da se pritožbi ugodi in se zadeva vrne v ponoven postopek in odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi, vendar ne iz razlogov, ki so navedeni v njej, pač pa zato, ker je dolžno paziti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP. Po določbi 3. tč. 2. odst. tega člena je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Po določbi 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku se namreč tudi v tem postopku uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, če v tem ali drugem zakonu ni drugače določeno. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je zavrnilo zahtevek, meritorno odločalo o stvari, ki ne spada v sodno pristojnost. Po določbi 56. čl. Zakona o denacionalizaciji odloča sodišče v nepravdnem postopku le o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. čl. zakona, kar pomeni, da odloča le v primerih, ko je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Ne v predlogu, ne v nadaljnem teku postopka ni bilo ugotovljeno, da bi parcela št. 26 in del parcele št. 27 prešle v državno last na podlagi pravnega posla in tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v tem primeru ne gre za pravni posel, pač pa za odločbo pristojnega upravnega organa. Če torej ne gre za primer iz 5 čl. Zakona o denacionalizaciji, ni mogoče odločati o zahtevkih za denacionalizacijo v sodnem postopku, pač pa v upravnem. Tudi pritožba ne pove glede tega nič novega, saj pravi, da je dejansko prišlo do razlastitve že v letih 1958-1960, nato pa pravi, da je kasnejši prenos na nove uporabnike bil izvršen s pravnim poslom in ne z odločbo. Ta navedba je povsem pavšalna in tudi težko razumljiva.

Sicer pa predlagateljica pritožbi ni priložila nobene odločbe, tako da te pavšalne trditve niti ni mogoče preizkusiti.

Ker je torej sodišče prve stopnje odločalo o zadevi, ki ne spada v sodno pristojnost, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odst. 369. čl. sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in predlog zavrglo.

Tako odločitev je sprejelo v skladu s pooblastilom v 381. čl. ZPP.