20. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe samostojnega podjetnika A. A., s. p., Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 665/2004 z dne 7. 6. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodno odločbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani št. U 1977/2002 z dne 16. 2. 2004. Upravno sodišče je zavrnilo pritožnikovo tožbo zoper odločbo davčnega organa, s katero je ta zavrgel pritožnikov predlog za odpravo odločb o odmeri davka iz dejavnosti za leta 1994, 1995, 1996, 1997 in 1998 po nadzorstveni pravici na podlagi 22. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in nasl. – v nadaljevanju ZDvaP) v delih, ki se nanašajo na davek v zvezi z dejavnostjo fotokopiranja. Po ugotovitvah davčnega organa ni bilo pogojev za ravnanje po navedeni določbi ZDvaP, ker prometni davek za navedena leta ni bil odmerjen z odločbo, pač pa je bil po obračunu pritožnika kot davčnega zavezanca vključen v odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Ker o odmeri prometnega davka ni bila izdana odločba, naj ne bi bilo pogojev za odločanje o navedenem pritožnikovem predlogu. Vrhovno sodišče je pritrdilo navedenemu stališču. Pritožniku je še pojasnilo, da je odprava odločbe po nadzorstveni pravici izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le iz razlogov, ki so v 22. členu ZDvaP izrecno navedeni, ter da med njimi ni razloga, ki ga uveljavlja pritožnik, tj. odprave posledic preveč vplačanega prometnega davka po davčnem obračunu. Temu je dodalo, da je vračilo preveč obračunanega in vplačanega davka kot obveznost urejeno v 95. členu ZDvaP.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2., 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da je kot plačnik prometnega davka plačeval več, kot je bilo zakonito, čeprav tega ni vedel, in da ima zato pravico, da od davčnega organa zahteva, naj ugotovi nepravilnost obračuna prometnega davka in mu vrne preveč plačani davek. Pojasnjuje, da davčni organ za poslovna leta 1994 do 1998, ko je bil v veljavi način obračunavanja prometnega davka po stopnji 20 % namesto 5 %, ni izdal posebnih odločb o prometnem davku, temveč je bil podatek o odmerjenem in plačanem davku vsebovan v rubriki "prometni davek" v odločbi o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti za vsako posamezno leto. Iz navedenega naj bi izhajalo, da je bila odločba izdana v t. i. skrajšanem postopku v obliki uradnega zaznamka oziroma postavke. Ko naj bi se izkazalo, da je davčni organ napačno obračunaval prometni davek, je vložil predlog za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici. Navaja še, da naj bi Vrhovno sodišče v drugem postopku ugotovilo, da je davčni organ napačno razlagal davčni predpis in zahtevalo neutemeljeno visoko davčno obremenitev. Glede na navedeno in ker naj posebne odločbe o prometnem davku ne bi bilo, pritožnik zaključuje, da mu je bila kršena pravica do učinkovite pritožbe in s tem pravica do pravnega sredstva. Zaradi navedenega nepravilnega stališča davčnega organa naj namreč ne bi uspel zagotoviti pravilnega obračuna prometnega davka za pretekla leta. Ko naj bi se opisana nepravilnost ugotovila, pa davčni organ ni ravnal v skladu z določbo 22. člena ZDavP, zato naj bi mu bila kršena pravica do poštenega sojenja po 1. točki 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).

B.

3.Predmet obravnavane ustavne pritožbe je odločitev o zavrženju pritožnikovega predloga, naj Glavni davčni urad v skladu z 22. členom ZDavP po nadzorstveni pravici odpravi odločbe o odmeri davka iz dejavnosti za leta 1994, 1995, 1996, 1997 in 1998 v delih, ki se nanašajo na davek v zvezi z dejavnostjo fotokopiranja. Zato te ustavne pritožbe ni mogoče utemeljevati z očitki, ki se nanašajo na morebitne kršitve človekovih pravic, ki naj bi jih davčni organ storil v postopkih odmere prometnega davka za navedena obdobja.

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazal, da izpodbijana odločitev temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je nesprejemljivo z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na to, da pritožnik očitke o kršitvah človekovih pravic utemeljuje le z nasprotovanjem stališču Vrhovnega sodišča, da niso izpolnjeni pogoji za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 22. člena ZDvaP, je treba iz istih razlogov tudi te očitke zavrniti kot neutemeljene.

5.Pritožnik v ustavni pritožbi sicer Vrhovnemu sodišču očita še, da je kršilo načelo pravne države iz 2. člena Ustave. Ne glede na pavšalnost tega očitka, je treba pritožniku pojasniti, da v ustavni pritožbi ni mogoče uveljavljati kršitve ustavnih načel, pač pa zgolj kršitev posameznih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena ZUstS).

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan