Jedro

Če sodišče dokaza ne more izvesti, mora pač odločiti ob upoštevanju ostalih dokazov. Pri tem mora presoditi, kakšen pomen ima okoliščina, da je toženec onemogočil izvedbo dokaza, ki bi zanesljivo lahko potrdil resničnost oziroma neresničnost trditve tožnice. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino pravilno štelo v prid resničnosti tožbenih trditev tožnice in ob njeni in materini izpovedi pravilno odločilo, da je toženec njen oče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec tožničin oče in da ji je dolžan od 01.10.2011 dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 200,00 EUR. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 366,90 EUR.

2. Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je s premajhno kritičnostjo upoštevalo izpovedbo tožničine matere. Dokazno breme v zvezi z obstojem ljubezenskega razmerja med tožničino mamo in tožencem je na strani tožnice. Zgolj izpovedbe tožničine mame ne zadoščajo, temveč bi morala tožnica predlagati druge priče, ki bi zatrjevano razmerje potrdile. V tožbi je zatrjevano, da sta toženec in tožničina mama živela skupaj kot zunajzakonska partnerja, medtem ko je mati tožnice v svoji izpovedbi to zanikala in navedla, da je toženec k njej le zahajal. Tudi sicer pa so trditve tožničine mame glede njunega razmerja povsem splošne in brez konkretnih podatkov. V postopku ni bilo dokazano, da je toženec oče tožnice, še zlasti pa ne ob ugovoru toženca, da je tožničina mati prijateljevala tudi z drugimi moškimi. Sodišče bi moralo zahtevati še druge dokaze, da bi lahko s potrebno gotovostjo zaključilo, da je toženec res tožničin oče. Ob pravilni uporabi pravila o dokaznem bremenu, bi bilo treba zavrniti tožbeni zahtevek. Podrejeno se toženec pritožuje zoper višino prisojene preživnine. Iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče glede potreb tožnice prišlo do zneska 400,00 EUR mesečno. Niti tožnica niti njena mama nista znali opredeliti stroškov, ki bremenijo tožnico. Tudi tu je dokazno breme na strani tožnice. Sodišče pri izračunu preživnine ni upoštevalo, da tožnica dela preko študentskega servisa in si s tem pokriva mesečne stroške. Napačno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje glede premoženjskih razmer toženca. Slednji je nezaposlen, prijavljen na Zavod za zaposlovanje, kjer pa ne prejema nadomestila. Nima premoženja, je zgolj solastnik travnika do 1/64. Vse preostale nepremičnine so last bivše žene, prav tako tudi podjetje »H.«, pri katerem pa ne gre za družinsko podjetje. Toženec z dejavnostjo bivše žene nima ničesar. Za drugačen zaključek sodišče ni imelo ustrezne dokazne podlage.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev, da je toženec tožničin oče, izhaja iz pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje. Dokazna ocena predstavlja preizkus obstoja ali neobstoja pogojev, po katerih je neko dejstvo mogoče šteti za dokazano. V obravnavanem primeru je ni formiralo le pričanje tožničine matere, ki ga je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot prepričljivo ter resnicoljubno in v katerem je izpovedala, da je v času zanositve (v letu 1992) imela ljubezensko in intimno razmerje zgolj s tožencem, da je to trajalo dalj časa in da je plod tega razmerja tudi sin J., ki se je rodil v letu 1994, niti izpoved tožnice, ki je zaslišana kot stranka navedla, da so ji mati, babica, sorodniki in materine prijateljice pravili, da je toženec njen oče, ampak tudi toženčevo postopanje v tej pravdi. Tako je sodišče dvakrat poskušalo izvesti dokaz z DNK analizo tkiv, ki je zanesljiva metoda za ugotavljanje očetovstva oziroma materinstva, pa se toženec, kljub pravilnemu vabljenju na navedeno preiskavo, nikoli ni odzval, svojega izostanka pa tudi ni opravičil. Če sodišče dokaza ne more izvesti, mora pač odločiti ob upoštevanju ostalih dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pri tem mora presoditi, kakšen pomen ima okoliščina, da je toženec onemogočil izvedbo dokaza, ki bi zanesljivo lahko potrdil resničnost oziroma neresničnost trditve tožnice. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino pravilno štelo v prid resničnosti tožbenih trditev tožnice in ob njeni in materini izpovedi pravilno odločilo, da je toženec njen oče (87. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR).

5. Toženec je kot tožničin oče dolžan sodelovati pri njenem preživljanju tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovi življenjske razmere potrebne za otrokov razvoj (1. odstavek 123. člena ZZZDR). Dolžnost preživljanja velja tudi po otrokovi polnoletnosti, če se redno šola, pa tudi če je vpisan na izredni študij, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti (2. odstavek 123. člena ZZZDR). Višino preživninskega zneska določi sodišče glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je devetnajstletna tožnica upravičena do preživnine, saj se redno šola in da znašajo povprečni stroški, potrebni za kritje njenih življenjskih potreb 400,00 EUR mesečno. Prvostopenjsko sodišče je nekoliko drugače opredelilo višino posameznih stroškov, kot jih je navedla tožnica v tožbi, pri opredelitvi skupnega zneska potrebnega za kritje življenjskih potreb pa je sledilo tožbenim trditvam. Ne drži pritožbena trditev, da tožnica, ko je bila zaslišana, ni zmogla navesti svojih stroškov preživljanja. V svoji izpovedi jih je navedla, ne pa tudi zneskovno opredelila. Navedla pa je tiste stroške, ki jih je zatrjevala v tožbi in kjer jih je tudi zneskovno opredelila. Pri tem gre za stroške, ki so namenjeni pokrivanju nujnih tožničinih življenjskih potreb in so na podlagi njihove vrednostne presoje ustrezni.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi višine preživnine upoštevati tožničin zaslužek preko študentskega servisa. Preživljanje otrok je zakonska dolžnost staršev. Starši so tisti, ki so dolžni otroka preskrbeti z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, višji standard pa si otrok lahko zagotovi z lastnim zaslužkom.

7. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba o toženčevi nezmožnosti preživljanja tožnice. V potrditev navedb iz odgovora na tožbo o brezposelnosti, o tem, da ne prejema nobenih dohodkov iz ženine dejavnosti in o tem, da je brez premoženja, je predlagal svoje zaslišanje. Vendar pa je izvedbo tega dokaza sam onemogočil, saj se glavne obravnave ni udeležil. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da tožencu ne verjame, da ne sodeluje pri delovanju družinskega podjetja, saj je to uspešno, njegova dejavnost pa pogojuje visoko delovno intenzivnost, pa tudi zato ne, ker iz njegovih trditev ne izhaja, da bi bil za delo nezmožen, na Zavod za zaposlovanje pa se je prijavil šele po vložitvi predmetne tožbe, prav tako pa je šele v času teka postopka na ženo prepisal svoje solastninske deleže na nepremičninah.

8. Pravilna je tudi odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena med oba tožničina starša. Po odštetju otroškega dodatka znaša to breme 300,00 EUR. Ob upoštevanju, da je tožničina mati brezposelna in da ima breme preživljanja še treh otrok, je odločitev, da je toženec dolžan prispevati 200,00 EUR za kritje tožničinih življenjskih potreb, v skladu z pogoji iz 129. člena ZZZDR.

9. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).