Jedro

Na dopolnitev tožbe toženec ni podal odgovora. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da obstoju in višini terjatve ni konkretizirano ugovarjal. Zato je nadalje pravilno štelo trditve tožeče stranke iz dopolnitve tožbe za neprerekane.

Pri tožencu gre, kljub temu, da je v kreditni pogodbi nastopal kot kreditojemalec in kot solidarni porok in plačnik, za eno fizično osebo in ne za dve. A kljub temu, da je sodišče obrazložilo, da gre za dve različni pravni osebi, takšna obrazložitev na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala, saj je jasno povedalo, da so učinki enaki za oba. Torej je pravilno zaključilo, da mora toženec kot samostojni podjetnik, ki je fizična oseba, poravnati dolg do tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.133,73 EUR, v petnajstih dneh od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57843/2017 - I vzdržalo v veljavi za glavnico v višini 159.710,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2017 dalje in za izvršilne stroške v višini 156,00 EUR (I. točka izreka), tožencu pa naložilo, da tožeči stranki povrne 4.552,46 EUR stroškov postopka (II. točka izreka v povezavi s sklepom sodišča prve stopnje v tej zadevi z dne 6. 4. 2018).

2. Toženec sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, saj ne drži, da ni prerekal terjatve, ki je predmet tega postopka, in dolga ni priznal. Prav tako sodišče ni pravilno ugotovilo okoliščin v zvezi s statusom toženca kot fizične osebe in njegovega podjetja organiziranega v obliki s. p. Do navedb iz toženčeve pripravljalne vloge, ki se nanaša na to problematiko, se ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Iz dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka, ne izhaja, da bi toženca kot kreditojemalca pozivala k plačilu terjatve, kar predstavlja pogoj kasnejše izvršbe in pravdnega postopka, na kar bi moralo paziti sodišče po uradni dolžnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku ni bilo prerekano, da je bila sklenjena pogodba o kratkoročnem evrskem kreditu, s katero je tožeča stranka kot banka tožencu M., s. p., odobrila posojilo v višini 190.000,00 EUR, kot solidarna poroka in plačnika pa sta pristopila P., d. o. o., in toženec. Nadalje ni bilo prerekano, da je med omenjenimi prišlo do sklenitve sedmih aneksov, s katerimi je banka podaljševala rok vračila tako, da je bilo z zadnjim aneksom dogovorjeno plačilo zadnjega obroka dne 30. 4. 2017 (pogodba in aneksi v prilogi A 4). Sodišče je na podlagi pogodbe ob ugotovljenem dejstvu, da toženec obstoju in višini terjatve ni ugovarjal, terjatev tožeče stranke v celoti priznalo.

6. Pritožbena navedba, da je sodišče napačno ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala terjatve, ki je predmet tega postopka, ni utemeljeno. Predmetni postopek se je pričel s predlogom za izvršbo, sodišče je izdalo sklep o izvršbi, toženec pa je vložil ugovor, v katerem je navedel, da ni razvidno zaradi česa je njegova terjatev nastala in kaj dolguje tožeči stranki, in dodal, da če je to pogodba o kratkoročnem kreditu, ne more predstavljati verodostojne listine. Takšen ugovor je zadostoval v izvršilnem postopku za to, da sta bili stranki napoteni v pravdni postopek. V pravdnem postopku je tožeča stranka dopolnila tožbo (list. št. od 34 do 39 sodnega spisa), v kateri je obširno podala trditveno podlago glede spornega razmerja (sklenitev posojilne pogodbe, sklenitev sedmih aneksov, s katerimi so pogodbeniki podaljševali rok vračila, neplačilo terjatve, izračun dolga - glavnica, zamudne obresti, stroški). Na dopolnitev tožbe toženec ni podal odgovora. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da obstoju in višine terjatve ni konkretizirano ugovarjal. Zato je nadalje pravilno štelo trditve tožeče stranke iz dopolnitve tožbe za neprerekane. Neprerekanih dejstev pa skladno z 214. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni treba dokazovati.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se sodišče do navedb toženca iz njegove pripravljalne vloge, v kateri je opozoril na svoj status fizične osebe in samostojnega podjetnika, ni opredelilo. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je toženec na narok za glavno obravnavo prinesel prvo pripravljalno vlogo, v kateri se je do te problematike opredelil. Sodišče je na naroku vlogo vročilo tožeči stranki, ki jo je preučila in podala ugovor. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ta sporna okoliščina pred sodiščem prve stopnje ustrezno obravnavana. Sodišče se je o tem izreklo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in navedlo, da gre sicer za dve različni pravni osebi, pri čemer so učinki enaki tako za družbo M. s. p., in toženca kot fizično osebo.

8. Glede sporne okoliščine ali gre pri samostojnem podjetniku M., s. p., ki je bil po pogodbi kreditojemalec in pri A. Č., ki je bil po pogodbi solidarni porok in plačnik, za eno osebo, za kar se zavzema tožeča stranka, ali za dve osebi, za kar se zavzema toženec, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v šestem odstavku 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) določeno, da je samostojni podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, v 7. členu pa določa, da je podjetnik za svoje obveznosti odgovoren z vsem svojim premoženjem. Pri tožencu gre, kljub temu, da je v kreditni pogodbi nastopal kot kreditojemalec in kot solidarni porok in plačnik, za eno fizično osebo in ne za dve. Zato je pravilno stališče tožeče stranke in ne toženca. A kljub temu, da je sodišče obrazložilo, da gre za dve različni pravni osebi, takšna obrazložitev na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala, saj je jasno povedalo, da so učinki enaki za oba. Torej je pravilno zaključilo, da mora toženec kot samostojni podjetnik, ki je fizična oseba, poravnati dolg do tožeče stranke.

9. Pritožbena trditev, da tožeča stranka toženca kot kreditojemalca ni pozvala k plačilu terjatve, kar predstavlja pogoj, da bi bila izvršba dopustna, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, predstavlja pritožbeno novoto. Te okoliščine toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, zato je v pritožbenem postopku skladno s 373. členom ZPP ne more več. A tudi če bi bila ta pritožbena navedba dopustna, je pavšalna, saj toženec tudi v pritožbi ni navedel, v čem naj bi bila kršitev odstopa od pogodbe (17. člen posojilne pogodbe v povezavi z rokom zapadlosti v 7. aneksu in s kongentnimi določbami 104., 105., 106. in 108. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče morata na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti, a lahko navedeno preverjata le v okviru ustrezne trditvene podlage.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka za sestavo odgovora na pritožbo v višini 2000 odvetniških točk, kar znaša 918,00 EUR, 2 % materialni stroški od 1.000 točk znašajo 9,18 EUR, 1 % od preostanka točk pa 4,59 EUR, 22 % DDV znaša 201,96 EUR, skupaj 1.133,73 EUR.