Jedro

V zvezi s subjektivnim elementom prekrška je sodišče prve stopnje pojasnilo, da očitno storilec pri vožnji ni bil dovolj pozoren na hitrost vožnje in na omejitev hitrosti vožnje v naselju, kjer velja splošna omejitev hitrosti vožnje na 50 km/h, s čimer je privolil v prepovedano posledico.

Glede na povzete razloge sodišča prve stopnje o storilčevi odgovornosti za navedeni prekršek je tako zaključiti, da so le ti v nasprotju s seboj, saj po eni strani sodišče prve stopnje storilcu očita premalo pazljivost (torej malomarnost), po drugi strani pa mu očita, da je privolil v prepovedano posledico (torej naklep).

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) zoper plačilni nalog PPP Celje št. 5000002663792 (PN) z dne 19. 3. 2023 ter odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso v znesku 90,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

2.Zoper navedeno odločitev se pritožuje storilec zaradi kršitve procesnega in materialnega prava po 1. in 2. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se izpodbijani plačilni nalog po uradni dolžnosti odpravi, postopek zoper storilca pa ustavi.

3.Sodbo je bilo potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti.

4.Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa po 159. členu ZP-1 ugotovilo, da so podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in sicer je sodba obremenjena s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.

5.Po navedeni pravni podlagi je bistvena kršitev določb postopka podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov ali so ti pomanjkljivi.

6.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ZSV storilca, ker je zaključilo, da je prekrškovni organ v PN z dne 19. 3. 2023 pravilno ugotovil vse objektivne znake prekrška po 3. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP, za katerega je storilec odgovoren, saj ga je storil z

eventualnim naklepom

7.Pri tem je v zvezi s tem subjektivnim elementom prekrška v 17. točki obrazložitve pojasnilo, da očitno storilec pri vožnji ni bil dovolj pozoren na hitrost vožnje in na omejitev hitrosti vožnje v naselju, kjer velja splošna omejitev hitrosti vožnje na 50 km/h, s čimer je privolil v prepovedano posledico.

8.Po določbi prvega odstavka 9. člena ZP-1 je za prekršek je odgovoren storilec, ki je storil prekršek iz malomarnosti ali z naklepom.

9.Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti (direktni naklep), ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep) (25. člen KZ-1 v zvezi z 8. členom ZP-1).

10.Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost) (26. člen Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 8. členom ZP-1).

11.Glede na povzete razloge sodišča prve stopnje o storilčevi odgovornosti za navedeni prekršek je tako zaključiti, da so le ti v nasprotju s seboj, saj po eni strani sodišče prve stopnje storilcu očita premalo pazljivost (torej malomarnost), po drugi strani pa mu očita, da je privolil v prepovedano posledico (torej naklep).

12.Ker gre za odločilno dejstvo, je izkazana absolutno bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1). Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi petega odstavka 163. člena ZP-1, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj ugotovljene kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

13.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo in pri tem navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge tudi o storilčevi odgovornosti za prekršek po 3. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP.