Jedro

Pritožnica nima prav, da utemeljen sum temelji izključno na posrednih dokazih. Sodišče prve stopnje je natančno nanizalo dejstva in okoliščine, ki tudi glede obdolženega kažejo, da je utemeljeno sumljiv, da je v sostorilstvu s soobdolžencema storil kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženega A. A. in zoper obdolženega B. B. odredilo pripor iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od ure prijetja obdolžencev dalje.

2. Zoper sklep je vložila pritožbo zagovornica obdolženega A. A. Navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti iz razloga napačne uporabe materialnega prava pri presoji utemeljenosti suma za storitev kaznivega dejanja ter kršitve določb ZKP pri presoji begosumnosti in ponovitveni nevarnosti ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je Okrožno državno tožilstvo v Kopru 26.1.2022 vložilo obtožnico zoper C. C., A. A. in B. B., ki jim očita storitev kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Obdolženi C. C. se že nahaja v priporu, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje pripor iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti odredilo tudi zoper obdolženega A. A. in B. B. Pripor bo začel teči od ure prijetja obdolžencev.

5. Pritožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje iz enakih razlogov kot jih je navajala v izjasnitvi na predlog državnega tožilca za odreditev pripora zoper obdolženca. Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša na zaključek sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi A. A. v sostorilstvu storil očitano kaznivo dejanje ropa, pri čemer pritožnica ocenjuje v predkazenskem postopku in v preiskavi pridobljene dokaze oziroma trdi, da utemeljen sum temelji izključno na posrednih dokazih, ki obdolženca neposredno ne povezujejo s kaznivim dejanjem.

6. Čeprav pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njene navedbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za zaključek o utemeljenem sumu, da je obdolženi A. A. storil očitano kaznivo dejanje podalo izčrpne razloge in je z njimi odgovorilo (posredno in izrecno) na vse relevantne navedbe v izjasnitvi pritožnice. Pritožbeno sodišče k temu, kar je navedeno v 5. do 23. točki izpodbijanega sklepa nima česa drugega dodati in pritrjuje razlogom in zaključkom sodišča prve stopnje.

7. Pritožnica nima prav, da utemeljen sum temelji izključno na posrednih dokazih. Sodišče prve stopnje je natančno nanizalo dejstva in okoliščine, ki tudi glede obdolženega A. A. kažejo, da je utemeljeno sumljiv, da je v sostorilstvu s soobdolžencema storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje se je nadalje pravilno opredelilo do prepoznave obdolženca s strani oškodovanca, zato pritožnica z nasprotnim zatrjevanjem ne more izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje. Prav tako pritožnica nima prav, da ne obstaja noben "biološki dokaz", ki bi obdolženca povezoval z očitanim kaznivim dejanjem, saj je sodišče prve stopnje v 18. točki izpodbijanega sklepa obrazložilo, da so se v brisih ročice prednjih desnih vrat osebnega avtomobila ter na plastičnih vezicah, s katerimi je bil oškodovanec zvezan in ki so bile zavarovane na mizi zlatarne, nahajali biološki sledovi obdolženega A. A. Pritožbeno sodišče dodaja, da je podrobna dokazna ocena v pristojnosti sodečega senata in ne zunajobravnavnega senata, ki odloča (le) o tem, ali je podan utemeljen sum, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil. 8. Pritožnica trdi, da pri obdolžencu nista podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, vendar pritožbeno sodišče njenim navedbam ne more slediti. V izpodbijanem sklepu stojijo nasproti prepričljivi in obrazloženi razlogi (24. do 26. točka), ki tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da je pri obdolžencu podan tako priporni razlog begosumnosti kot tudi ponovitvene nevarnosti. Tudi k tem razlogom ni česa drugega dodati.

9. Pritožnica še navaja, da odreditev pripora ni nujna in neogibno potrebna za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi in zaradi zagotovitve varnosti ljudi in premoženja ter da pripor ni sorazmeren ukrep. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima izpodbijani sklep tudi o tem prepričljive razloge, ki jih pritožbene navedbe ne morejo omajati.

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani zakonski in ustavni pogoji za odreditev pripora, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).