Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je podana zaradi kršitve delovne obveznosti, storjene še pred prejemom pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost kasnejše odpovedi, ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za obračun nadomestila plače v bruto znesku 1.702,15 EUR, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila za čas prenehanja delovnega razmerja ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (I. točka izreka, II. točka izreka sodbe glede reintegracije ter prijave v zavarovanje za vpis v matično evidenco ter III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2009 nezakonita (I. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu prizna delovno dobo za čas prenehanja delovnega razmerja ter ga za ta čas neprekinjeno prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ ter obračuna pripadajoča nadomestila plače v bruto znesku ... EUR, od bruto zneskov odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in neizvršljiv ter zato nezakonit. Sodišče sploh ni ugotovilo, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje in tako tudi ni odločilo, od katerega dne dalje je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo. Datum prenehanja je bil sporen. Odločitev o višini bruto plače, ki jo je tožena stranka dolžna obračunati, nima nikakršnih razlogov, prav tako je izrek neizvršljiv glede teka zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku po izplačilu mesečne bruto plače v znesku ... EUR ugovarjala v vlogi z dne 13. 4. 2011, ker da je zahtevek postavljen v nasprotju s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, po kateri je tožnikova bruto plača znašala ... EUR. Sodba nima razlogov o tem, čemu in na kakšni podlagi je sodišče tožniku prisodilo izplačilo nadomestila plače v znesku njegove povprečne plače. Podana je zato bistvena kršitev določb postopka. Opozorila z dne 6. 8. 2009 tožnik vsebinsko ni izpodbijal, kar pomeni, da je kršitev priznal. Tožnik je že v tožbi ponarejanje dobavnic priznal, le da ga je opravičeval z nejasnimi navodili A.A.. Zaradi navedenega je protispisna ugotovitev sodišča, da je tožnik ves čas postopka zanikal kršitve delovnih obveznosti. Tudi iz zapisnika o zagovoru delavca z dne 20. 8. 2009 in njegove izpovedbe na naroku 26. 1. 2012 je razvidno, da je tožnik očitane kršitve ponarejanja dobavnic priznal. Sodišče prve stopnje je spregledalo bistveno in sicer, da je bila odpoved podana zato, ker je tožnik dne 7. 8. 2009 izdal štiri ponarejene dokumente, na katerih se je podpisal kot izdajatelj blaga, medtem ko blaga kot naturalni rabat v trgovini ni oddal. V vseh štirih trgovinah so poslovodje pisno potrdili, da blaga niso prejeli. Ker blaga ni bilo ne v trgovinah ne pri toženi stranki, je jasno, da je blago vzel tožnik. Tožena stranka je dokazala, da so bila voznikom izdana delovna navodila in sicer dne 9. 2. 2009. V navodilu je bilo jasno napisano, da je pogoj za gratis blago dodatna postavitev polic z izdelki tožene stranke in ne število prodanih kartonov. Za vse druge dogovore so morali vozniki dobiti predhodno odobritev. Izjema so bila posebna navodila v primeru blaga pred iztekom roka uporabe. Tožniku so bila delovna navodila jasna in poznana. Tožnik je trdil, da je gratis blago razdeljeval mimo danih navodil zato, ker mu je to demonstriral in povedal A.A. dne 17. 7. 2009 z namenom pospeševanja prodaje. Tudi če bi bilo to res, bi tožnik moral obvestiti vsaj nadrejenega A.B.. Izvedeni dokazi ne dajejo dovolj podlage za zaključek, da je bil tožnik s strani A.A. zaveden. Tožena stranka je namreč navajala, da je tožnik že skozi celotno leto 2009 na dobavnicah sam podpisoval stranke, kar je tožnik tudi priznal na zagovoru. Navedba v 11. tč. sodbe, da sta priči A.C. in A.D. potrdili tožnikovo izpoved, je hudo potvarjanje vsebine izvedenih dokazov. Nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da bi morebitno blago, ki se je dajalo strankam, evidentirali na način, kot je to storil tožnik, ter da bi na dobavnicah sami podpisovali stranke. Sodišče se je neupravičeno osredotočilo zgolj na obisk trgovin z dne 17. 7. 2009. Namesto tega bi sodišče moralo razčistiti, ali je bilo za ponarejanje dobavnic dano navodilo oz. ali so tudi drugi delavci delo izvajali na tak način. Pri tem ne gre spregledati, da je dobavnica poslovna listina, ki jo je tožnik ponaredil. Tudi če si tožnik ni prisvojil blaga, je s takšnim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti in sicer glede ponarejanja dobavnic ter neupoštevanje delodajalčevih navodil. Iz izpovedbe A.C. ni mogoče zaključiti, da je menil, da je razdeljevanje gratis blaga mimo pravil tožene stranke dovoljeno. Navodil delodajalca, ki jih je zatrjeval A.C. v smislu: „v kolikor boš kaj dal, boš tudi dobil“ nikoli ni bilo. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in v pretežnem delu sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, le v delu, ki se nanaša na reparacijski zahtevek, je delno nepravilno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je posledično sprejelo deloma napačno odločitev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od leta 1995 dalje, nazadnje za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 7. 2000 (priloga B2). Tožena stranka je tožniku zaradi kršenja pogodbenih obveznosti dne 6. 8. 2009 na podlagi 1. odst. 83. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.) izdala pisno opozorilo. Iz predložene listine izhaja, da je tožena stranka tožniku pisno opozorilo vročila dne 10. 8. 2009, kar v postopku ni bilo sporno. Dne 14. 8. 2009 je tožena stranka tožniku vročila pisno obdolžitev in obvestilo o uvedbi postopka za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (B13), v katerem mu je očitala kršitve, ki naj bi jih tožnik storil dne 7. 8. 2009, torej še pred prejemom pisnega opozorila po 83. čl. ZDR. Dne 20. 8. 2009 je tožena stranka tožniku omogočila zagovor (B14), nato pa mu je dne 25. 8. 2009 pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz krivdnih razlogov (A2).

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev, je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožena stranka pravilno upoštevala zakonska določila o postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Smisel pisnega opozorila po 1. odst. 83. čl. ZDR je (čeprav je stališče sodišča prve stopnje drugačno) v tem, da se delavcu predoči tista kršitev iz delovnega razmerja, ki je takšnega pomena, da lahko, če se ponovi, pripelje do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot skrajnega ukrepa zoper delavca. Drži pa stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov že zaradi prve kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč šele, če delavec kljub utemeljenemu pisnemu opozorilu (s katerim se je dejansko seznanil) ponavlja oz. nadaljuje s kršitvami. Da bi bil dosežen namen pisnega opozorila in bi bilo posledično zadoščeno formalnim pogojem za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, je torej nujno, da delodajalec delavca najprej seznani z dejstvom, da meni, da neko njegovo ravnanje pomeni kršitev pogodbenih obveznosti, nato pa mu omogoči čas, v katerem delavec dokaže, da je sposoben in voljan delo opravljati v skladu z navodili oz. ne da bi kršil delovne obveznosti. Le na takšen način se namreč lahko doseže namen pisnega opozorila, to je, da se delavcu predoči kršitev in se mu obenem omogoči, da v prihodnosti kršitev ne ponavlja.

To pa pomeni, da je pogodbo o zaposlitvi mogoče redno odpovedati iz krivdnega razloga le za kršitve, storjene po prejemu pisnega opozorila, v t.i. „poskusni dobi“, ne pa za kršitve, storjene prej. Pisno opozorilo ni samo sebi namen. Uporaba instituta pisnega opozorila po 83. čl. ZDR v nasprotju z njegovim namenom pa ni dopustna.

Način, na katerega je ravnala tožena stranka v konkretnem primeru, v celoti odstopa od smisla in namena pisnega opozorila, kot ga opredeljuje ZDR. Tožena stranka namreč po vročitvi pisnega opozorila, tožniku dejansko ni omogočila časa, v katerem bi lahko dokazal, da delo opravlja v skladu z navodili delodajalca, in da kršitev, na katere je bil opomnjen, ne ponavlja, niti ne izvaja drugih kršitev pogodbenih obveznosti. Kot je jasno razvidno iz listinske dokumentacije, je tožena stranka, ki je pisno opozorilo sicer datirala z dnem 6. 8. 2009, slednjega tožniku vročila dne 10. 8. 2009, nato pa mu je v redni odpovedi, ki je bila izdana neposredno po tem (pisna obdolžitev je datirana že z dnem 13. 8. 2009), očitala kršitve, ki naj bi jih tožnik storil dne 7. 8. 2009, torej v času, preden je sploh prejel pisno opozorilo in preden je imel možnost, da se seznani z očitanimi kršitvami ter svoje ravnanje popravi. Na takšen način je tožena stranka nedvomno ravnala v nasprotju s smislom in namenom, za katerega ZDR v 83. čl. predvideva izdajo pisnega opozorila. Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da je redna odpoved iz krivdnih razlogov že iz tega razloga nezakonita. Glede odločitve o pravilnosti samega postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ter nepravilno uporabilo materialno pravo, kar pa na zakonitost njegove odločitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer ni vplivalo. Sodišče prve stopnje je namreč (čeprav to niti ni bilo potrebno) zadevo obravnavalo tudi po vsebini in na tej podlagi utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je bil razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen. Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje glede utemeljenosti razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov izhaja, da je tožena stranka ugotovila kršitve delovnih obveznosti, ki naj bi jih tožnik storil dne 7. 8. 2009 v štirih primerih in sicer naj bi si protipravno prisvojil trgovsko blago, izdal lažne gratis dobavnice, se na njih podpisal kot izdajatelj blaga ter ponaredil podpis pooblaščene osebe prejemnika blaga, čeprav dejansko blago ni bilo oddano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da tožena stranka ni dokazala, da bi si tožnik blago protipravno prilastil; - da je bilo dajanje posameznih artiklov blaga kot gratis odjemalcem blaga običajno; - da iz Navodil o delu z dne 30. 6. 2009 in 9. 2. 2009 (B8, B9) jasno in podrobno ne izhaja, kako bi bilo potrebno ravnati z razdeljevanjem gratis blaga in izpolnjevanjem dobavnic glede tega blaga, zaradi česar je prihajalo do nepravilnosti glede dajanja gratis blaga odjemalcem ter pri izpolnjevanju dobavnic in beleženju kala; - da je bilo razdeljevanje blaga kot gratis in beleženja kala v precejšnji meri prepuščeno samim potnikom in njihovi iznajdljivosti, saj podrobnih pisnih ali ustnih navodil ni bilo; - da tožnik ni samovoljno razdeljeval blaga, ampak je to počel glede na običajno prakso in glede na navodila A.A., kateremu je upravičeno sledil kot nadrejenemu delavcu.

Tožena stranka z navedbami, da iz izpovedi prič (predvsem A.C. in A.D.) izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izraža nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno. Skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Svoje prepričanje o vsebinski neutemeljenosti razloga za redno odpove pogodbe o zaposlitvi in dokazne teže posameznih dokazov je sodišče prve stopnje argumentiralo z jasnimi in razumljivimi razlogi, ki so sposobni pritožbenega preizkusa, metodološki napotek iz navedene določbe je sodišče pravilno upoštevalo, ocena izvedenih dokazov pa je tudi vsebinsko prepričljiva. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati potvarjanja izvedenih dokazov. Drži sicer pritožbena navedba tožene stranke, da nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da bi morebitno blago, ki se je dajalo strankam, evidentirala na način, kot je to storil tožnik, niti da bi na dobavnicah sama podpisovala stranke. Je pa iz izvedenih dokazov, vključno z izpovedbama navedenih dveh prič, razvidno, da je bilo razdeljevanje blaga kot gratis in beleženja kala pri toženi stranki v precejšnji meri prepuščeno samim potnikom in njihovi iznajdljivosti, saj podrobnih pisnih ali ustnih navodil v zvezi z navedenim ni bilo. A.C. je pojasnil, da jim je bilo rečeno, da se morajo na terenu znajti in to v smislu, da: „v kolikor boš kaj dal, boš tudi kaj dobil“. Izpovedal je tudi, da so potniki gratis blago razdeljevali na različne načine, npr. tudi tako, da so ga zavedli kot kalo. V zvezi z izjavo te priče, da je bilo dano navodilo „v kolikor boš kaj dal, boš tudi kaj dobil“, ki ga tožena stranka v pritožbi izpostavlja kot neresnično, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka na obravnavi tej izjavi ni oporekala niti ni predlagala soočenja te priče z nadrejenimi. Priči je v zvezi s to izjavo postavila le dodatno vprašanje, če je bilo dovoljeno brez dovoljenja nadrejenega deliti gratis blago, na katero pa je priča odgovorila pritrdilno. Glede na navedeno po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka v pritožbi ni uspela vnesti dvoma v resničnost te izjave, na katero je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo dokazno oceno. Tudi A.E., ki ni v razmerju do pravdnih strank in za katerega ni mogoče ugotoviti, da bi bil iz tega razloga zainteresiran za izid tega postopka, je na zaslišanju potrdil svojo izjavo z dne 16. 8. 2009 (A4), v kateri je jasno zapisal, da je bil osebno prisoten, ko je A.A. dne 17. 7. 2009 tožniku naročil, naj za namen izdaje gratis blaga priredi listine na ta način, da v kakšni drugi poslovalnici ob večjem naročilu izda naturalni rabat brez vednosti prejemnika blaga. Priča A.F. pa je izpovedala, da je A.A. tožniku naročil, da izroči gratis blago, za to gratis blago pa ni bilo nobene dobavnice. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno oprlo tudi na izpovedbi navedenih dveh prič, njune verodostojnosti pa tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Glede na obrazloženo je jasno, da je tožnik dne 7. 8. 2009 delo opravljal tako, kot mu je dne 17. 7. 2009 naročil A.A. in kot je bilo pri toženi stranki običajno. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da je tožena stranka navajala, da je tožnik že skozi celotno leto 2009 na dobavnicah sam podpisoval stranke, kar je tudi sam priznal na zagovoru, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je v zvezi s temi podpisi tožnik na zagovoru priznal le, da je dobavnice sicer res sam podpisal, vendar v soglasju s prejemniki gratis blaga, v nadaljevanju pa se postopek v zvezi z navedenim ni vodil. Predmetni očitek ni predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar tudi ni predmet sodne presoje, kar je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv in neizvršljiv. Sodišče prve stopnje resda ni ugotovilo, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje in tako tudi ni določilo, od katerega dne dalje je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo. Tožena stranka zagotovo ve, kdaj je tožnika odjavila iz socialnega zavarovanja, zaradi česar je tudi prav gotovo seznanjena s tem, od katerega dne dalje je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo. Tožena stranka ima zato vsekakor možnost, da na podlagi dejstev, ki so ji znana in izreka, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, sodbo prostovoljno izvrši. V kolikor je ne bo izvršila prostovoljno, pa bo na tožniku, da se posluži ustreznih pravdnih sredstev.

Pač pa je utemeljena pritožbena navedba, da je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na reparacijski zahtevek za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (obračun nadomestila plače v višini ... EUR bruto, ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskim zamudnimi obrestmi). Tožena stranka je namreč tožbenemu zahtevku za izplačilo mesečne bruto plače v znesku ... EUR res ugovarjala v vlogi z dne 13. 4. 2011, češ da je zahtevek postavljen v nasprotju s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, po kateri je tožnikova bruto plača znašala ... EUR. Sodišče prve stopnje kljub ugovorom tožene stranke tega ni preverilo in v zvezi z navedenim delom zahtevka ni izvajalo dokaznega postopka. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar še ni mogoče presoditi o pravilni uporabi materialnega prava. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo utemeljeni pritožbi in sodbo sodišča v delu, ki se nanaša na reparacijski zahtevek, delno razveljavilo, tako kot izhaja iz izreka, saj je ugotovilo, da ni pogojev, da bi lahko samo odpravilo omenjene pomanjkljivosti (355. čl. ZPP).

Ker v preostalem niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavlja tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP v nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.