Jedro

Sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, vezano je le na opis oziroma očitek, ki ga predstavlja opisani dogodek oziroma ravnanje obtoženca, kakršno je opisano v obtožbi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta in treh mesecev zapora, ki pa ne bo izvršena, če obsojeni v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, ter ga oprostilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočni sodbi so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev 7. in 9. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlagajo razveljavitev izpodbijanih sodb.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, saj je v zadevi podan navidezni idealni stek, zato je sodišče uporabilo načelo inkluzije, ter predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B-I.

5. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je zoper obsojenca vložilo obtožbo, v kateri mu je očitalo storitev dveh kaznivih dejanj, in sicer: 1) da je v družinski skupnosti s svojo izvenzakonsko partnerko M. M. grdo ravnal, jo pretepal, z njo ponižujoče ravnal in jo v skupnosti spravljal v podrejen položaj z v obtožbi naštetimi štirimi ravnanji, s takšnim ravnanjem pa je obdolženi spravljal oškodovanko, ki se ga je bala, v podrejen položaj, saj se mu ni upala upreti, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nasilništva v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1; ter pod točko 2) da je kot roditelj hudo kršil svoje dolžnosti do mladoletnega otroka E. K. s tem, da je v času od decembra 2008 do 17. 4. 2009, v Trbovljah, s svojo izvenzakonsko partnerko, M. M., grdo in ponižujoče ravnal in jo pretepal na način, kot je opisano pod tč. 1 obtožbe, v prisotnosti svojega mladoletnega sina E. K., rojenega ... 2008, ki je bil tako prestrašen, da se je ves tresel, kar nedvomno ni prispevalo k zdravi rasti in razvoju otroka, s čimer naj bi obsojeni storil kaznivo dejanje zanemarjanja otroka in surovo ravnanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1. 6. Prvostopenjsko sodišče je vsa, v obtožbi opisana opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, saj je presodilo, da je podan enak objekt varstva, to je družina oz. družinska skupnost, pri čemer pa je v opis kaznivega dejanja iz obtožbe pod točko 1) na koncu dodalo, da pa je (obsojenec) s svojo zunajzakonsko partnerko M. M. grdo in ponižujoče ravnal in jo pretepal v prisotnosti svojega mladoletnega sina E. K., rojenega ... 2008, ki je bil tako prestrašen, da se je ves tresel. B-II.

7. Iz obtožbe izhaja, da očitki obeh kaznivih dejanj temeljijo na enakih ravnanjih obsojenca zoper oškodovanko, ki so bila storjena v prisotnosti njunega sina in so časovno tesno povezana. Pritrditi je mogoče vložniku, da opis kaznivega dejanja, ki ga je državno tožilstvo v obtožnici opredelilo kot kaznivo dejanje zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 (točka 2. izreka obtožnice) ne predstavlja normativne konkretizacije tega kaznivega dejanja, ampak predstavlja uresničitev vseh znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Po določbi drugega odstavka 345. člena ZKP sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, vezano je le na opis oziroma očitek, ki ga predstavlja opisani dogodek oziroma ravnanje obtoženca, kakršno je opisano v obtožbi. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 v točki 11 povedalo, da gre pri kaznivih dejanjih nasilja v družini praviloma za določeno kontinuiteto ravnanja storilca oziroma ponavljajoča se ravnanja, ki lahko preidejo v vzorec obnašanja oziroma ravnanja v družini. V obravnavanem primeru celotno, v izreku obtožnice opisano ravnanje obsojenca, predstavlja izvršitev kaznivega dejanja nasilja v družini, ponavljajoče izvajanje nasilja v opisanih oblikah predstavlja eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. 8. Uveljavljanje 7. točke prvega odstavka 371. člena, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, je praviloma kršitev, ki je (obtožencu) obsojencu v korist, vložitev pravnega sredstva zaradi take kršitve pa v njegovo škodo. V obravnavanem primeru ta kršitev ni podana, sodišče prve stopnje je v celoti rešilo predmet obtožbe, to je v sodbenem izreku je s krivdorekom in pravno opredelitvijo odločilo o celotni kriminalni količini, ki jo je obtožba očitala obsojencu.

9. Tudi uveljavljana kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. A. K. ni bil obsojen za več kot mu je obtožba očitala v opisu njegovega ravnanja, drugačna pravna opredelitev tega ravnanja, kot jo je podalo državno tožilstvo, ne predstavlja kršitve, ki jo uveljavlja vložnik.

10. Prvostopno sodišče tudi ni nedovoljeno poseglo v identiteto med obtožbo in sodbo, kot jo zahteva prvi odstavek 354. člena ZKP. Okoliščina, da je bil mladoletni otrok obsojenca in oškodovanke M. M., E. K. zaradi ravnanja obsojenca tako prestrašen, da se je ves tresel, je bila navedena že v opisu dejanja, ki ga je v obtožnici tožilstvo opredelilo kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1, zatrjevanje vložnika, da obsojenec dejanja, opisanega v obtožnici pod točko 2, ni storil in bi mu bilo zato potrebno za to kaznivo dejanje izreči oprostilno sodbo pa po eni strani predstavlja nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti, hkrati pa napačno pravno stališče o pravni opredelitvi ravnanja, ki ga je bil A. K. obtožen.

C.

11. Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov ocenilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in da je bila ta deloma vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP obsojenca oprostilo plačila sodne takse.