Jedro

Izdaja ureditvene začasne odredbe je omejena na izjemne primere, saj ne sme predstavljati nadomestnega sredstva za sodno varstvo v pravdnem postopku, tako tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko se z začasno odredbo uveljavlja zahtevek, ki je po vsebini v bistvu enak tožbenemu zahtevku. Temu ustrezno je zato treba strožje presojati, ali res obstajajo tehtni pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe.

Ni z verjetnostjo izkazano, da bi šlo v smislu 75. člena SPZ za takšne vplive, ki bi tožnikom čezmerno oteževali uporabo njihove nepremičnine oziroma jim povzročali znatnejšo škodo. Tožniki v tem pogledu niso predložili nobenega primernega dokaza (na primer strokovnega mnenja z rezultati meritev oziroma ugotovitvami o prekoračenih vrednostih teh vplivov in njihovem izvoru).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pritožujejo tožniki, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navajajo, da je prvo sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožniki so navedli razne oblike škode, ki so jo utrpeli iz vzrokov, za katere odgovarja tožena stranka. Prvo sodišče je ugotovilo, da je nastalo stanje celo nevzdržno, nato pa pride samo s seboj v nasprotje, ko sklene, da ni podan drugi pogoj za izdajo začasne odredbe. Napačno je stališče sodišča, da tožeča stranka ni utrpela škode, ki je težko nadomestljiva. Z ravnanji tožencev je bilo poseženo tudi v pravico tožnikov do zdravega življenjskega okolja. V nadaljevanju pritožbe tožniki podrobneje razlagajo, zakaj je izkazan tudi drugi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe. O nevzdržnosti stanja bi se sodišče lahko prepričalo tudi samo ob ogledu na kraju samem.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvega sodišča je pravilna, delno tudi iz drugih razlogov. Po oceni pritožbenega sodišča ni izkazan že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), in sicer verjetnost obstoja terjatve. Izdaja ureditvene začasne odredbe je omejena na izjemne primere, saj ne sme predstavljati nadomestnega sredstva za sodno varstvo v pravdnem postopku, tako tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko se z začasno odredbo uveljavlja zahtevek, ki je po vsebini v bistvu enak tožbenemu zahtevku. Temu ustrezno je zato treba strožje presojati, ali res obstajajo tehtni pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe.

6. Prvo sodišče je zavzelo stališče, da je tožeča stranka za verjetno izkazala, da se v njeni nepremičnini občuti moteče piskanje, ki je neprijetno in po določenem času nevzdržno, pri čemer naj bi bilo z izjavama A. A. in B. B. z verjetnostjo izkazano, da bi zvok lahko prihajal iz toplotne črpalke tožene stranke, vendar pa to za izkaz verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke ne zadošča. Iz izjav omenjenih oseb izhaja zgolj njuno subjektivno mnenje, da naj bi moteč zvok (vibracij ne omenjata) povzročala toplotna črpalka tožencev, pri čemer dopuščata, da bi ga lahko povzročala tudi kakšna druga naprava ali napeljava v okolici.

7. Poleg tega za verjetno ni izkazano niti to, da bi šlo v smislu 75. člena Stvarnopravnega zakonika za takšne vplive, ki bi tožnikom čezmerno oteževali uporabo njihove nepremičnine oziroma jim povzročali znatnejšo škodo. Tožniki v tem pogledu niso predložili nobenega primernega dokaza (na primer strokovnega mnenja z rezultati meritev oziroma ugotovitvami o prekoračenih vrednostih teh vplivov in njihovem izvoru). Takšnega dokaza predložene pisne izjave posameznih prič, računi za najem sob in pogodba o najemu stanovanja ne morejo predstavljati. Tudi predlagani ogled ne predstavlja primernega dokaza, saj sodišče nima strokovnega znanja, da bi na kraju samem presojalo, ali gre za prekomerne vibracije in hrup ter kje je njihov izvor.

8. Ker tožeča stranka ni izkazala že prvega pogoja za izdajo ureditvene začasne odredbe (od kumulativno predpisanih pogojev v 272. členu ZIZ) je prvo sodišče odločilo pravilno. Pritožbenemu sodišču se zato ni bilo potrebno ukvarjati s presojo utemeljenosti pritožbenih trditev, da je tožeča stranka izkazala drugi pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe (nastanek težko nadomestljive škode). Ob robu zgolj še dodaja, da nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve prvega sodišča, da tožeča stranka (tudi) tega pogoja ni izkazala.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).