Jedro

Ker je odškodnina odmerjena v skladu z ustaljeno sodno prakso, je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna v petnajstih dneh plačati prvi in drugi tožnici vsaki 4.000 EUR ter tretji tožnici 3.800 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2006 dalje do plačila, in jim povrniti pravdne stroške v znesku 2.430,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila; da se višji tožbeni zahtevek zavrne.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (zgolj) v stroškovnem delu, sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

3. Zoper to sodbo je toženka na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem opozarja, da je sodišče druge stopnje pri prisoji odškodnine tožnicam odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, njegova odločitev pa kaže tudi na neenotno prakso višjih sodišč. Pojasnjuje, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v P. vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Poudarja, da v konkretni zadevi odmerjene odškodnine bistveno odstopajo od odločitev Višjega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča RS v zadevah, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam oškodovanci niso bili izpostavljeni le hrupu, temveč tudi drugim vrstam imisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Predlagateljica se sklicuje na odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 792/2011 z dne 26. 6. 2011, I Cp 443/2011 z dne 14. 7. 2011, I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 ter I Cp 1132/2010, I Cp 1585/2010 in I Cp 1247/2010 z dne 27. 10. 2010 – pri čemer opozarja, da je bila v teh zadevah ugotovljena znatno višja jakost hrupa – ter I Cp 793/2011 z dne 18. 8. 2011, I Cp 1557/2010 z dne 19. 4. 2011 in I Cp 1752/2010 z dne 17. 5. 2011. Prav tako po mnenju predlagateljice prisojene odškodnine odstopajo od novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se kaže v odločbah II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008, II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008, II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 ter II Ips 303/2010 in II Ips 301/2010 z dne 13. 12. 2010. V teh zadevah se je odškodnina prisojala za daljše časovno obdobje in znatno večjo obremenitev s hrupom. Primerna odškodnina za prvo in drugo tožnico bi bila po mnenju predlagateljice največ 1.900 EUR za vsako, za tretjo tožnico pa 1.700 EUR, saj tožnice niso bivale tik ob cesti ter so bile podvržene bistveno manjši jakosti hrupa kot pa oškodovanci v primerljivih zadevah.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Ob upoštevanju ( neizpodbojnih dejanskih) ugotovitev, da so tožnice trpele duševne bolečine zaradi prekomernega hrupa 44 mesecev, da je njihova hiša od ceste G1-3 oddaljena med 25 in 33 metrov, pri čemer sta bili prva in druga tožnica v relevantnem obdobju brez zaposlitve in tako ves čas doma,(1) tretja tožnica pa je med letoma 2003 in 2006 obiskovala srednjo šolo ter bila odsotna od 7 do 8 ur dnevno, od leta 2006 pa je brez zaposlitve in ves čas doma, Vrhovno

sodišče zaključuje, da so odmerjene jim odškodnine za nepremoženjsko škodo ustrezno umeščene v okvir ostalih prisojenih odškodnin za takšno škodo;(2) zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča torej ni.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Op. št. (1): Prva tožnica se je zgolj občasno udeleževala delavnic zaradi iskanja zaposlitve.

Op. št. (2): Glej na primer odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 337/2010 z dne 13. 12. 2010 in II Ips 129/2011 z dne 14. 7. 2011.