Jedro

Tožniku je bila predhodno že ugodena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v isti zadevi, dejansko stanje in pravna podlaga v predmetni zadevi pa se od izdaje odločbe tožene stranke nista spremenila. Zato je bilo pravilno uporabljeno določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da se v takšnem primeru vloga zavrže.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Organ za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, zavrgel prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ za brezplačno pravno pomoč, dne 10. 5. 2022 prejel prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilca A. A. v socialnem sporu zoper odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ), št. 0322-3112/2021 z dne 24. 3. 2022, zaradi priznanja pravice do družinske pokojnine. Prosilec je dne 1. 4. 2022 že vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč v zadevi, ki se pri Delovnem in socialnem sodišču obravnava pod opr. št. VII Ps 467/2022. Organ za brezplačno pravno pomoč je dne 13. 4. 2022 izdal odločbo, št. Bpp 107/2022, s katero je prosilcu odobril brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper ZPIZ v zvezi z odločbo, št. 10322-3112/2021 z dne 24. 3. 2022, zaradi uveljavljanja pravic do družinske pokojnine, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani obravnava pod opr. št. VII Ps 467/2022. Glede na navedeno je Organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni dovoljena, glede na dejstvo, da je bilo o zahtevi prosilca že pravnomočno odločeno tako, da je pridobil pravico do brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu. Zato je organ za brezplačno pravno pomoč predmetno prošnjo za istovrstno obliko in obseg brezplačne pravne pomoči kot nedopusten zavrgel, po določilu 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

3. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil laično tožbo v upravnem sporu, v kateri smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Navaja, da je pred štirimi leti umrla njegova mama, od katere je prejemal denar za cigarete in obleko. Prejema nizko pokojnino in je psihiatrični bolnik v Ormožu. Ima tudi poškodovano desno roko in ne more več delati.

4. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločitev temelji na 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo dobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti (materialna pravnomočnost). Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila (formalna pravnomočnost).

7. V primeru, ko je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno, zakon razlikuje med materialno in formalno pravnomočnostjo, kot je navedeno zgoraj. V primeru materialne pravnomočnosti, torej, ko je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo, s katero je stranka dobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, ponovno odločanje ni mogoče, zato organ drugo zahtevo zavrže. Spremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga sta relevantna le v primeru formalne pravnomočnosti, torej v primeru pravnomočne zavrnilne odločbe, ko je treba ugotoviti ali sta se dejansko stanje ali materialna podlaga morebiti spremenila, kar se ne uveljavlja v konkretni zadevi.1

8. Tožnik ne izpodbija ugotovitve Organa za brezplačno pravno pomoč, da mu je bila z odločbo, opr. št. BPP 107/2022 z dne 13. 4. 2022 odobrena brezplačna pravna pomoč, in sicer v obliki pravnega svetovanja in zastopanja zoper ZPIZ v zvezi z odločbo, št. 10322-3112/2021 z dne 24. 3. 2022, zaradi uveljavljanja pravic do družinske pokojnine, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani obravnava pod opr. št. VII Ps 467/2022. Zato je po presoji sodišča Organ za brezplačno pravno pomoč pravilno ugotovil, da je bilo o isti upravni zadevi že odločeno, česar tožnik niti ne prereka.

9. V zvezi z zatrjevanjem tožnika o slabem premoženjskem stanju, sodišče pojasnjuje, da se v tem upravnem sporu do teh tožbenih navedb ne more opredeliti, saj je Organ za brezplačno pravno pomoč prošnjo za brezplačno pravno pomoč zavrgel iz procesnih razlogov, ker je bilo o isti zadevi enkrat že odločeno. Prav tako se sodišče ne more vsebinsko opredeliti do odločbe ZPIZ z dne 21. 1. 2008 in izvedenskega mnenja invalidske komisije, ki ga je tožnik predložil tožbi.

10. Po presoji sodišča je bilo upoštevajoč dejstvo, da je bila tožniku predhodno že ugodena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v isti zadevi, dejansko stanje in pravna podlaga v predmetni zadevi pa se od izdaje odločbe tožene stranke nista spremenila, pravilno uporabljeno določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

11. Izpodbijani sklep je torej pravilen in v skladu z navedeno pravno podlago, zato je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno. Med strankama ni bilo sporno dejansko stanje, temveč izključno vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

1 Komentar ZUP k 129. členu, urednika Kovač, Kerševan, 2. knjiga, str. 29.