Jedro

Svet za avtorsko pravo mora v primeru, ko je višina stroškov odvisna od dolžine postopka, postopek pa traja dlje kot znaša rok za izdajo odločbe iz prvega odstavka 222. člena ZUP, pojasniti razloge za dolžino oziroma trajanje postopka pred izdajo odločbe, saj nagrada ne more biti odvisna od nepotrebne dolžine postopka. Člani in predsednik sveta so lahko upravičeni le do nagrade za tisti čas trajanja postopka, ki je bil potreben za sprejem odločitve.

Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da plačilo ne more biti vezano le na število članov Sveta, ampak tudi na to, ali v nekem postopku dejansko vsebinsko sodelujejo pri odločanju o zadevi. Iz zapisnikov in ostalih listin v spisu pa ni razvidno, da bi pri obravnavanju zadeve ves čas sodelovali vsi člani.

Če je Svet mnenja, da ne more ugotoviti resničnega dejanskega stanja in prepričljivo pojasniti razlogov, zakaj je postopek trajal več kot dva meseca, bi moral upoštevati, da ni izkazano, da je bilo za obravnavo glavne stvari potrebnih več kot znaša instrukcijski rok za odločbo in je bil torej čas trajanja postopka nad dva meseca nepotreben.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Sveta za avtorsko pravo št. 31229-10/2007 z dne 12. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet) že tretjič odločal o stroških postopka, ki se je dne 18. 6. 2008 končal z odločbo št. 31229-10/2008 in sklenil, da stroški postopka pred Svetom znašajo 18.391,52 EUR (1. točka izreka); da je predlagatelj dolžan doplačati svoj del stroškov v višini 107,91 EUR (2. točka izreka) in da je nasprotna stranka (tožnik) dolžna plačati stroške postopka pred Svetom v višini 9.195,76 EUR (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je Vrhovno sodišče odpravilo že dva sklepa o stroških. Nosilni razlogi, zaradi katerih je odpravilo sklep št. 31229-10/2017 z dne 29. 8. 2014 so v tem, da iz njegove obrazložitve ni bilo razvidno, na kakšen način je Svet meritorno obravnaval zahtevo in kakšna je bila udeležba članov na sejah. V spisu, posredovanem sodišču, pa tudi ni bilo ustrezne listinske dokumentacije, ki bi potrjevala v sklepu omenjene seje Sveta, njihovo vsebino in zahtevnost. Svet nato povzame vsebino sklepa z dne 29. 8. 2014 in ugotovi, da so bili stroški v tem sklepu odmerjeni več kot korektno. Iz zapisnikov sej namreč izhaja, da so bile seje dejansko opravljene, glavna stvar pa se je obravnavala vsebinsko poglobljeno. Prisotnost članov Sveta na sejah res ni bila 100 - odstotna, a vendar je bila v povprečju 60 – odstotna, kar kaže na to, da Svet nikdar ni imel težav s sklepčnostjo, niti ni bila okrnjena zmožnost razpravljanja. Presoja, da se je zadeva obravnavala le v štirih mesecih, se tako pokaže za izrazito restriktivno, še posebej, ker se je Svet srečal s številnimi perečimi vprašanji. Kako je Svet v prejšnji sestavi prišel do zaključka, da je obravnava o glavni stvari trajala vsega štiri mesece, lahko Svet v sedanji sestavi zgolj ugiba. Prva možnost je ta, da je prišlo do računske pomote, druga pa je ta, da je čas obravnavanja namenoma razdelil v dve, med seboj časovno ločeni enoti – na obravnavo glavne stvari in sprejem stroškovne odločitve. Bistveno verjetnejša in sprejemljivejša se mu zdi druga možnost. Kar se tiče postavitve časovne ločnice med segmentoma obravnave o glavni stvari in obravnave o stroških, Svet zgolj na temelju pregleda listin v spisu ne more odločiti drugače, to pa je, da je vsebinska obravnava glavne stvari trajala štiri mesece, preostali čas obravnavanja pa odpade na obravnavo stroškov postopka. Mesečna nagrada za delo članov sveta znaša 3.900,00 EUR, štirikratnik tega zneska, pa 15.601,68 EUR. Obravnava stroškov postopka je v ponovljenem postopku terjala temeljitejši študij tako, da je bilo namesto ene četrtine meseca potrebno pol meseca, kar znese 2.608,04 EUR. K temu je potrebno prišteti še stroške objave v Uradnem listu v znesku 181,80 EUR.

3. Tožnica zoper sklep vlaga tožbo in sodišču predlaga, da odločbo odpravi in vrne zadevo Svetu v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je imel Svet devet sej, pri čemer zgolj pavšalno navede, da se je na vseh sejah zadeva vsebinsko obravnavala, ne pojasni pa, kaj vsebinskega se je obravnavalo na posameznih sejah. Do takšnih pavšalnih navedb se tožnica ne more opredeliti, saj še vedno ne razpolaga z zapisniki sej. Iz odgovorov na tožbe v prejšnjih zadevah je razvidno, da je imel Svet težave z odsotnostjo članov in njihovim menjavanjem, saj je bil dr. A.A. ves čas odsoten, B.B. pa je odstopila. Svet je bil sklepčen ali vsaj upravičen do stroškov vseh članov šele od sredine maja 2008, ko je dr. A.A. zamenjal nov član C.C. Očitno je, da se je zadeva vsebinsko obravnavala šele nekje v mesecu marcu 2008. Ker se je postopek zaključil z odločbo dne 18. 6. 2008, gre toženki plačilo za postopek v trajanju enega meseca. Četudi je toženka zadevo vsebinsko obravnavala pred tem datumom, ni upravičena do plačila za vsakega člana, če je znano, da vsaj en član ni bil na nobeni seji. V skladu z 222. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) bi moral Svet odločiti najpozneje v roku dveh mesecev. Svet v izpodbijanem sklepu ponovno ne pojasni razlogov, zakaj je postopek trajal dlje in celo ugiba, da gre za računsko pomoto, medtem ko tožnica druge predstavljene možnosti sploh ne razume. Ponovno graja sklicevanje na seje v letu 2014, saj je Vrhovno sodišče v sodbi U 2/2014 z dne 4. 11. 2016 jasno navedlo, da Svetu ne gredo stroški za čas ponovne obravnave stroškov. Upoštevaje 222. člen v povezavi s 6. in 14. členom ZUP bi bil Svet po pravični oceni upravičen do plačila stroškov za postopek v trajanju največ dveh mesecev.

4. Svet se v odgovoru na tožbo načeloma strinja s tožnico, da je potrebno v sklepu pojasniti razloge za trajanje postopka, ker je nagrada po zakonu vezana na čas njegovega trajanja. Iz sklepov Vrhovnega sodišča izhaja, da ne pripada nagrada za čas, ki ga je mogoče subsumirati pod pojem "nepotrebna dolžina postopka". Vrhovno sodišče ni pojasnilo, kaj konkretno naj bi ta pojem pomenil, je pa dalo nekaj osnovnih napotkov, da so potrebni tisti stroški, ki so v neposredni zvezi s sprejemom odločitve. Po mnenju Sveta so v izpodbijanem sklepu ti napotki upoštevani natanko toliko in tako, kolikor so objektivno lahko bili upoštevani, saj se je potrebno zavedati, da je od sprejema odločitve o glavni stvari do odločitve v izpodbijanem sklepu minilo skoraj deset let. Nerealno je pričakovati, da bi Svet poznal podrobnosti obravnavanja na sejah tedanje sestave Sveta. O tem se lahko seznani samo iz zapisnikov sej, ki so v spisu. Do teh zapisnikov tožnica na podlagi 82. člena ZUP ni upravičena, jih bo pa Svet v presojo predložil sodišču. Vendar pa izvedba sej ne more biti edini kriterij za presojo upravičenosti do nagrade, saj sestajanje na sejah ni edina aktivnost v zvezi s sprejemanjem odločitve. Enako ali še bolj pomembna je aktivna priprava na seje tj. študij spisa in spremljajoče literature, kar člani opravljajo zvečer, čez vikende in med dopustom, saj so sicer redno zaposleni. Zato je najpomembnejši kriterij zamotanost zadeve in posledično, kako zahtevna so bila dejanska in pravna vprašanja. V tej zadevi so bila specifična in temu primerno težavna ter številčna. Zato v samo dveh mesecih odločitve ne bi bilo mogoče sprejeti. O napačnosti stališča tožnice priča tudi sedaj veljavni Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKSUAP), v katerem je določeno, da mora Svet odločiti v devetih mesecih od zaključka ustne obravnave (53. člen ZKSUAP), predsedniku in članom Sveta pa pripada nagrada za čas trajanja postopka, vendar največ za 12 mesecev (55. člen ZKSUAP). Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost sklepa Sveta, s katerim je ta odločil o stroških postopka, ki so nastali v zvezi z določanjem tarife oziroma višine avtorskega nadomestila za uporabo glasbe v gostinskih lokalih članov tožnice, in ki se je končal z odločbo Sveta, št. 31229-10/2007-9 z dne 18. 6. 2008. O zakonitosti sklepa o stroških je s sodbama U 3/2008 z dne 13. 1. 2010 in U 2/2014 z dne 4. 11. 2016 odločalo že Vrhovno sodišče, tako da je izpodbijani sklep že predmet tretje sodne presoje.

8. Materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je 157. c člen Zakona o avtorskih pravicah (v nadaljevanju ZASP), ki je veljal v času, ko je nastala tožničina obveznost, da plača stroške postopka Sveta. ZASP je v 157.c členu določal, da so stroški postopka pred Svetom stroški strank in stroški Sveta. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške, stroške Sveta (nagrada za člane Sveta, potni in drugi razumni stroški članov Sveta, stroški, potrebni za izvedbo dokazov in administrativni stroški) pa krijeta po enakih delih. V obravnavanem primeru je Svet kot stroške postopka upošteval nagrado za člane in predsednico Sveta ter stroške objave odločbe v Uradnem listu. Višina nagrade člana Sveta znaša po določbi šestega odstavka 157.c člena ZASP tretjino osnovne mesečne plače okrožnega sodnika za vsak začeti mesec trajanja postopka, višina nagrade predsednika Sveta pa je enaka višini nagrade člana Sveta, povečani za 20 %.

9. Iz sklepov Vrhovnega sodišča U 14/2008 z dne 12. 5. 2010 in U 2/2014 z dne 4. 11. 2016 izhaja, da je potrebno določbo šestega odstavka 157 c. člena ZASP razlagati restriktivno. S previsoko višino stroškov postopka namreč lahko zakonodajalec nedopustno poseže v ustavno varovane pravice iz 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave. Zato mora Svet v primeru, ko je višina stroškov odvisna od dolžine postopka, postopek pa traja dlje kot znaša rok za izdajo odločbe iz prvega odstavka 222. člena ZUP, pojasniti razloge za dolžino oziroma trajanje postopka pred izdajo odločbe, saj nagrada ne more biti odvisna od nepotrebne dolžine postopka. Člani in predsednik sveta so lahko upravičeni le do nagrade za tisti čas trajanja postopka, ki je bil potreben za sprejem odločitve.

10. Tožnica nima prav, ko trdi, da se ni mogla seznaniti z vsebino zapisnikov in bi moral iz tega razloga Svet dogajanje na sejah natančno pojasniti v obrazložitvi sklepa o stroških, sicer je vsebina sklepa preveč pavšalna. Po prvem odstavku 82. člena ZUP imajo stranke pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Kot stranka v postopku je imela torej tožnica pravico, da bi se z vsebino zapisnikov seznanila. Po šestem odstavku 82. člena ZUP se namreč ne morejo pregledovati in ne prepisovati le zapisniki o posvetovanju in glasovanju in osnutki odločb. Tako ne drži trditev Sveta, da tožnica po 82. členu ZUP do zapisnikov ni upravičena, kot tudi ne drži stališče tožnice, da bi morala obrazložitev povzemati vsebino zapisnikov po posameznih sejah. Povzemanje dogajanja na posamezni seji ni potrebno, bi pa moral Svet ustrezno in prepričljivo obrazložiti, čemu je postopek trajal več kot dva meseca. Sodišče ugotavlja, da tega tudi tokrat ni storil. Ker iz vsebine zapisnikov izhaja vsebina obravnavanih vprašanj, kot tudi to, kateri člani morda niso (ves čas) sodelovali pri razpravljanju in sprejemanju odločitve in kaj so bili razlogi za preložitve sej ter s tem za odložitev obravnavanja in odločanja, so zapisniki pomembne dokazne listine. Zato je Vrhovno sodišče opozorilo, da iz razloga, ker ni imelo zapisnikov, na katere se je skliceval Svet v odpravljenem sklepu, ni moglo preveriti, ali je obrazložitev sklepa zadostna.

11. Svet je v svojem drugem izpodbijanem sklepu z dne 29. 8. 2014 štel, da je zadevo vsebinsko obravnaval štiri mesece, očitno februarja, marca, aprila in maja 2008 ter prvi teden junija 2008. Iz enake ugotovitve izhaja tudi tokrat, čeprav navaja, da o njej zgolj ugiba. Iz zapisnikov izhaja, da so bili na prvi marčevski seji prisotni predsednica in trije člani, na seji 17. 3. 2008 predsednica in en član, na sejo 12.4. 2008 je dr. A.A. sicer pristopil, vendar takoj odšel. Torej so bili tudi na aprilski seji prisotni trije člani in predsednica. V maju je Svet zasedal v polni sestavi, saj je dr. A.A. nadomestil nov član, ki pa je bil na junijski seji odsoten. Iz zapisnikov tako dejansko izhaja, da se eden od članov ni udeleževal sej, iz česar smiselno izhaja, da tudi pri delu ni aktivno sodeloval. Kot razlog je navedeno, da se nahaja v tujini (Švica), in da se ne strinja s sestavo Sveta. Svet pri tem meni, da je kljub personalnim spremembam v povprečju zasedal s 60 odstotno udeležbo in je bil tako vedno sklepčen, posledično pa iz tega razloga zmožnost razpravljanja in odločanja ni bila okrnjena. Sodišče v zvezi s tem poudarja, da ne gre (le) za vprašanje sklepčnosti. Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da plačilo ne more biti vezano le na število članov Sveta, ampak tudi na to, ali v nekem postopku dejansko vsebinsko sodelujejo pri odločanju o zadevi. Iz zapisnikov in ostalih listin v spisu pa ni razvidno, da bi pri obravnavanju zadeve ves čas sodelovali vsi člani.

12. Svet dolžino obravnavanja zadeve ponovno posplošeno obrazloži s tem, da se je glavna stvar obravnavala vsebinsko poglobljeno, in da se je Svet srečal s številnimi perečimi vprašanji. Te poglobljene vsebinske obravnave ne pojasni podrobneje, ampak se sklicuje na obrazložitev sklepa z dne 29. 8. 2014, za katerega je že Vrhovno sodišče v sodbi U 2/2014 z dne 4. 11. 2016 ugotovilo, da ne zadosti zahtevam po obrazloženi odločbi v smislu določb ZUP in zato za izpodbijani sklep lahko velja le enaka ugotovitev. Po vpogledu v zapisnike in odločbo o glavni stvari št. 31229 – 10/2008 z dne 18. 6. 2008 sodišče iz teh listin ne more razbrati, da bi bila predmet razprave vsebinsko poglobljena vprašanja. Obrazložitev odločbe je dolga sedem strani, od tega je na petih in pol straneh naveden izrek odločbe, vsebina predloga, vsebina odgovora na predlog in zakonska podlaga za odločanje. Obrazložitev odločitve je podana na eni strani in pol, na kateri Svet pojasni, med katerimi modeli je izbiral in zakaj je kot osnovo za odmero izbral prihodek uporabnika. Tudi iz samih zapisnikov sej ne izhaja, da bi Svet razpravljal o številnih obsežnih vprašanjih. Nenazadnje Svet v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sam izrecno ugiba o tem, čemu je obravnava o glavni stvari trajala štiri mesece in govori o dveh možnostih ter oceni, da je verjetnejša druga. V odgovoru na tožbo navaja, da so napotki v izpodbijanem sklepu lahko upoštevani le toliko, kolikor so bili po desetih letih objektivno gledano lahko upoštevani. S takim načinom odločanja je svet kršil 8. člen ZUP, ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek). Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon (2. odstavek). Če je torej Svet mnenja, da ne more ugotoviti resničnega dejanskega stanja in prepričljivo pojasniti razlogov, zakaj je postopek trajal več kot dva meseca, bi moral upoštevati, da ni izkazano, da je bilo za obravnavo glavne stvari potrebnih več kot znaša instrukcijski rok za odločbo in je bil torej čas trajanja postopka nad dva meseca nepotreben.

13. V nasprotju z vsebino listin je ugotovitev Sveta, da preostali čas obravnavanja (tj. nad 4 mesece) odpade na obravnavo o stroških postopka. Iz listin, ki so v spisu, namreč taka ugotovitev ne izhaja. Prav tako ne izhaja iz prejšnjih dveh razveljavljenih sklepov. V sklepu z dne 26. 9. 2008 je bila nagrada odmerjena za sedem mesecev, upoštevaje različne udeležbe članov pri delu Sveta. Iz sklepa z dne 29. 8. 2014 pa izhaja, da so stroški obravnavani ločeno glede na sestavo Sveta in sicer je prejšnja sestava zadevo obravnavala štiri mesece, sedanja pa četrtino meseca. Ni jasno, iz katerih dokazov oziroma listin v spisu je Svet zaključil, da se četrtina meseca nanaša na obravnavanje odločitve o stroških postopka. Ker takšnega sklepa ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 258. členom ZUP), je podana kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem pa je Sklep v ponovljenem postopku dodal še dodatno četrtino meseca tako, da je odmeril nagrado za štiri mesece in pol, ker je dodatno obravnaval sklep o stroških. Takšno ravnanje je v nasprotju z napotilom Vrhovnega sodišča, ki je v sklepu U 2/2014 z dne 4. 11. 2016 zapisalo, da Svetu ne pripadajo stroški v zvezi s ponovno obravnavo odmere v tem postopku obravnavanih stroškov. Do ponovne obravnave je namreč prišlo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča U 14/2008 z dne 12. 5. 2010, s katero je bila ugotovljena nezakonitost sklepa o odmeri stroškov Sveta z dne 6. 10. 2008. Za čas, potreben za obravnavo odmere stroškov, so tako Svetu pripadali stroški pred izdajo prvega (odpravljenega) sklepa. Vsaka nadaljnja obravnava odmere stroškov, na podlagi odpravljenega nezakonitega sklepa, pa ne more biti v škodo stranki, katere stroški se odmerjajo. Enako mora veljati za ponovno obravnavo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča U 2/2014 z dne 4. 11. 2016. 14. Glede na navedeno je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo Svetu v ponoven postopek.

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopala odvetnica, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenka tožnice je zavezanka za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžan povrniti Svet v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko 6.1. c) ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.