Jedro

Navodila za razvrščanje objektov v skladu s klasifikacijo vrst objektov, na katere napotuje Uredba o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena jasno določajo, da dvojček z enim stanovanjem, kjer ima vsako stanovanje svojo streho in lasten vhod iz pritličja, ni dvostanovanjska stavba. Tako Odlok kot Navodila zato ločujeta med dvostanovanjsko stavbo in dvojčkom, v katerem ima vsako stanovanje svoj vhod in svojo streho.

Idejne zasnove, ki jih je pripravila tožena stranka, niso bile pripravljene skladno z veljavno zakonodajo in zato gradnja na njihovi podlagi ni bila dopustna oziroma mogoča. Glede na to niti ni odločilno, ali bi gradnja bila dopustna, če bi tožena stranka en objekt preimenovala iz dvojčka v dvostanovanjski objekt, saj bi morala kot strokovnjak to vedeti oziroma poznati relevantno veljavno zakonodajo in le-tej pravočasno prilagoditi izdelano projektno dokumentacijo, česar pa ni storila oziroma ni niti trdila, da je storila. Ker tožena stranka svoje obveznosti kot projektant ni izpolnila in je tožeča stranka posledično upravičeno odstopila od pogodbe, ji je tožena stranka predujem, ki ga je prejela za izpolnitev pogodbenih obveznosti, dolžna vrniti.

Tožena stranka upravičenost do vračila koristi v pritožbi temelji na dejstvu, da je izvedenka ugotovila, da bi bil del izročenega gradiva uporaben pri snovanju drugačne gradnje oziroma pri izdelavi novega projekta. Slednje pa za ugoditev reparacijskemu zahtevku verzijske narave iz četrtega odstavka 111. člena OZ ne zadošča, saj je treba trditi in dokazati, da je tožeča stranka sporno dokumentacijo ne le prejela, temveč jo nato tudi uporabila, katero in v kakšen obsegu.

Sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških dopušča, da je v odločbi navedena podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, saj je na stroškovniku označilo, katere stroške je toženi stranki priznalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 77075/2013-24 z dne 16. 5. 2013 v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati, poleg zneska 5.191,58 EUR, tudi znesek 1.139,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 2.374,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe o njihovi odmeri do plačila (II. točka izreka sodbe). S sklepom pa je sodišče prve stopnje v preostalem delu, glede plačila zneska 563,21 EUR, sklep o izvršbi zaradi delnega umika tožbe razveljavilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva je že drugič pred višjim sodiščem. V sodbi in sklepu I Cpg 1556/2015 z dne 14. 9. 2016 je višje sodišče potrdilo utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo 5.191,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje do plačila, zato je bilo v novem sojenju sporno le še plačilo 1.139,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje do plačila. Kot ključno je štelo ugotovitev, ki temelji na izvedenskem mnenju, da gradnja na podlagi dokumentacije oziroma idejnih zasnov, ki jih je pripravila tožena stranka, v konkretnem primeru po veljavni zakonodaji ni bila mogoča oziroma dopustna, kar bi tožena stranka kot projektant morala vedeti in temu prilagoditi svojo idejno zasnovo. Ker tega ni storila, o delni izpolnitvi (18 % pogodbene vrednosti) njene obveznosti kot projektanta ni mogoče govoriti. Obveznost projektanta je namreč obveznost uspeha, zato je usklajenost projekta z zakonodajo ključnega pomena za izpolnitev njegove obveznosti.

6. V ponovljenem postopku je tožena stranka vztrajala, da gre le za majhno spremembo v poimenovanju projektiranega objekta in da gre, čeprav se dovoljenji glasita na eno dvostanovanjsko stavbo in enega dvojčka, pravzaprav za gradnjo dveh dvojčkov. Vprašanje naj bi bilo torej le, ali v projektno dokumentacijo zapisati, da gre za dvojček ali za dvostanovanjsko stavbo, saj glede teh, glede na mnenje izvedenke, v prostorskih aktih MO Kranj ni bilo razlike.

7. Drži sicer, da je izvedenka v dopolnitvi izvedenskega mnenja (točka 0.3.-2.01, str. 3) navedla, da v skladu s prostorskimi akti MO Kranj dvojček predstavlja dvostanovanjsko stavbo z dvema stanovanjskima enotama in ločenima vhodoma. Hkrati pa je pod točko 0.3.-1.02 (Opis) na strani 1 navedene dopolnitve izvedenskega mnenja pojasnila, da je 30. 10. 2014 začel veljati Odlok o izvedbenem prostorskem načrtu MO Kranj, Ur. l. RS št. 74/2014, ki dvojček opredeljuje kot stanovanjsko stavbo z dvema enakima stanovanjskima enotama, ki se z eno stranico stikata na parcelni meji, kot izhaja iz 2.4.3.4 točke Odloka (17. člen). Tudi iz 16. člena navedenega Odloka jasno izhaja, da loči dvojček in dvostanovanjsko stavbo kot dva različna tipa stavbe (točka 2.4.2.1). Nadalje je izvedenka v dopolnitvi izvedenskega mnenja pod točko 0.3.-2.02 navedla, da gre pri zgrajenem objektu z zamaknjenim tlorisom za dvojček, za linijski objekt pa je navedla, da bi lahko šlo za objekt dvojček, vendar bi morala za dokončen odgovor vpogledati v projektno dokumentacijo, na podlagi katere je bil objekt zgrajen. Po posredovani projektni dokumentaciji in vpogledu v gradbeni dovoljenji je v dopisu z dne 13. 3. 2015, s katerim je odgovorila na pripombe tožeče stranke na izvedensko mnenje navedla, da sta bila načrtovana dva objekta in sicer dvostanovanjski objekt in objekt tipa dvojček. Glede na to ne drži, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da sta oba zgrajena objekta pravzaprav objekta tipa dvojček.

Tudi Navodila za razvrščanje objektov v skladu s klasifikacijo vrst objektov (Navodila), na katere napotuje Uredba o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena jasno določajo, da dvojček z enim stanovanjem, kjer ima vsako stanovanje svojo streho in lasten vhod iz pritličja, ni dvostanovanjska stavba. Tako Odlok kot Navodila zato po oceni višjega sodišča ločujeta med dvostanovanjsko stavbo in dvojčkom, v katerem ima vsako stanovanje svoj vhod in svojo streho. Tožena stranka posledično ne more biti uspešna s trditvami, da dvostanovanjska stavba, ki je sedaj zgrajena poleg dvojčka, pravzaprav po vsebini pomeni objekt tipa dvojček, le poimenovanje je drugačno.

8. Navsezadnje pa višje sodišče ponovno poudarja, da je odločilno dejstvo, ki temelji na izvedenskem mnenju, da na podlagi projektne dokumentacije za dva objekta tipa dvojček, kot jo je pripravila tožena stranka, gradnja po veljavni zakonodaji ne bi bila mogoča. Te ugotovitve tožena stranka s pritožbo konkretno ni izpodbijala, temveč je navajala, da gre po vsebini pri zgrajenih objektih pravzaprav za dvojčka, in da je bila za pridobitev gradbenega dovoljenja ključno le vprašanje poimenovanja objektov kot dvojček ali kot dvostanovanjski objekt. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi, če je bilo kasneje izdano gradbeno dovoljenje za objekta, ki sta po vsebini podobna dvojčku, ni mogoče spregledati dejstva, da je en objekt imenovan in definiran kot dvostanovanjska stavba in nedvomno ne kot dvojček. To dejstvo je torej očitno tisto, ki je omogočalo pridobitev gradbenega dovoljenja in gradnjo, zaradi česar je oziroma je bilo za naročnika ključnega pomena. Posledično tudi priložene slike zgrajenih objektov (B22 - B23) ne dokazujejo, da gre za dva dvojčka. Ni namreč odločilen izgled spornega objekta, torej linijskega objekta (B22). Višje sodišče sicer dodaja, da iz slike linijskega objekta ne izhaja, da ima vsako stanovanje svojo streho, kar je v skladu z Navodili eden od pogojev, da gre za objekt tipa dvojček, temveč je celotna dvostanovanjska stavba pokrita z eno streho. Kljub temu pa je kot že rečeno ključno, da idejne zasnove, ki jih je pripravila tožena stranka, niso bile pripravljene skladno z veljavno zakonodajo in zato gradnja na njihovi podlagi ni bila dopustna oziroma mogoča. Glede na to niti ni odločilno, ali bi gradnja bila dopustna, če bi tožena stranka en objekt preimenovala iz dvojčka v dvostanovanjski objekt, kot je to trdila v pritožbi, saj bi morala kot strokovnjak to vedeti oziroma poznati relevantno veljavno zakonodajo in le-tej pravočasno prilagoditi izdelano projektno dokumentacijo, česar ni storila oziroma ni niti trdila, da je storila. Ker tožena stranka svoje obveznosti kot projektant ni izpolnila in je tožeča stranka posledično upravičeno odstopila od pogodbe, ji je tožena stranka predujem, ki ga je prejela za izpolnitev pogodbenih obveznosti, dolžna vrniti v celoti.

9. Nadalje je tožena stranka navajala, da bi bil določen delež sporne projektne dokumentacije za toženo stranko uporaben pri snovanju drugačne gradnje z novim projektantom, zato ima upoštevajoč pravila vračanja pravico do vračila koristi (četrti odstavek 111. člena Obligacijskega zakonika), ki jo je imela tožeča stranka z izročenim delom oziroma gradivom. Višje sodišče je že v svoji prvi odločbi v navedeni zadevi navedlo, da s strani tožene stranke pripravljena dokumentacija za tožečo stranko ni bila uporabna, ker gradnja dveh objektov kategoriziranih kot dvojčka v konkretnem primeru ni bila dopustna. Tožena stranka je upravičenost do vračila koristi v pritožbi temeljila na dejstvu, da je izvedenka ugotovila, da bi bil del izročenega gradiva uporaben pri snovanju drugačne gradnje oziroma pri izdelavi novega projekta. Slednje pa za ugoditev reparacijskemu zahtevku verzijske narave iz četrtega odstavka 111. člena OZ ne zadošča, saj je treba trditi in dokazati, da je tožeča stranka sporno dokumentacijo ne le prejela, temveč jo nato tudi uporabila, katero in v kakšen obsegu. Tega pa tožeča stranka niti ni trdila, kaj šele dokazala, zato pritožbene navedbe o pravici do vračila koristi niso utemeljene. Glede na to pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem, ali je tožeča stranka prejela projektno dokumentacijo, ki jo je zanjo izdelala tožena stranka ali ne, niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je imela tožena stranka možnost preizkusiti odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki temelji na načela uspeha (154. člen ZPP). Tožeča stranka je stroške postopka priglasila v stroškovniku (list. št. 243 zadaj), ki ga je vložila v spis na zadnji glavni obravnavi. Res je, da natančna odmera stroškov iz same odločbe ni razvidna, vendar sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških dopušča, da je v odločbi navedena podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa oziroma stroškovnika v spisu. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, saj je na stroškovniku označilo, katere stroške je tožeči stranki priznalo. Zato je imela tožena stranka možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov in v pritožbi tudi konkretno nasprotovati priznanju določenih stroškov, česar ni storila. Zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, saj iz navedenega stroškovnika izhaja tudi, da je tožeča stranka stroške priglasila v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), v skladu s tem zakonom (ZOdvT) pa jih je sodišče prve stopnje tudi priznalo. Prav tako iz stroškovnika ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje za kakšno odvetniško opravilo stroške priznalo dvakrat, zato so nasprotne nekonkretizirane pritožbene trditve neutemeljene.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).