Jedro

Če sodišče ugotovi, da so pri obdolžencu podani vsi pogoji za pripor, že po naravi stvari ni dolžno obrazlagati, zakaj ocenjuje, da ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi.

Izrek

Zahteva obtoženega I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 28.01.2002, na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženega I.K. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) podaljšalo pripor. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obtoženega I.K. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je obtoženi I.K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je sodišče zelo slabo preverjalo razloge za podaljšanje pripora, kajti v nasprotnem primeru, bi po njegovem mnenju, vsaj pravilno opisalo kaznivo dejanje, ki ga je obtožen.

Poudarja, da si ni pridobil nobene protipravne premoženjske koristi, ker je denar, ki naj bi izhajal iz kaznivega dejanja, policija dne 31.02.2000 zasegla na mejnem prehodu. Preiskovalni sodnik ga pri prvem zaslišanju v nasprotju s 1. odstavkom 227. člena sploh ni vprašal, kakšni so njegovi osebni dohodki in njegove premoženjske razmere, sodišče pa se tudi sicer ni ukvarjalo z vprašanjem, s čim se je preživljal v času, odkar naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno do aretacije. Vložnika je mogoče razumeti, da zato ne drži ugotovitev, da se preživlja s storitvijo kaznivih dejanj. Pri presoji, ali je podan zatrjevani priporni razlog, bi se moralo sodišče vprašati tudi, zakaj naj bi storil samo eno kaznivo dejanje in ni večkrat sodeloval, čeprav naj bi ostali obtoženci storili več kaznivih dejanj. Poudarja, da se ne more znebiti občutka, da je sodišče ocenilo, da enostavno mora biti v priporu. Meni, da bi bilo pri njem mogoče ponovitveno nevarnost odpraviti z odreditvijo hišnega pripora po 199.a členu ZKP in odvzemom potne listine. Glede na to, da je v priporu že 14 mesecev, je podana tudi kršitev določbe 2. odstavka 200. člena ZKP, ki sodišču nalaga posebno hitro postopanje, ko je obdolženec v priporu. Meni, da je bila kršena določba 20. člena Ustave in določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je pripor mogoče odrediti le v primeru, če se z milejšim ukrepom ne da doseči enakega namena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in ga izpusti na prostost, podredno pa da zoper njega odredi ukrep hišnega pripora po 199.a členu ali pa javljanje na policijski postaji po 195.b členu ZKP.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenec s sklicevanjem na kršitev 17. člena ZKP, na napačno ugotovitev, da je dejanje storil na širšem območju Slovenije, da so razlogi za podaljšanje pripora slabo preverjeni in da bi bilo treba ugotoviti, s čim se je preživljal, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Glede uporabe milejšega ukrepa gre za uveljavljanje drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče. Po oceni vrhovnega državnega tožilca posebnosti konkretne kazenske zadeve ne potrjujejo navedb v zahtevi, da postopek ne teče hitro. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obtoženega I.K. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Utemeljen sum, da je obtoženi I.K. storil očitano kaznivo dejanje, je razviden iz pravnomočne obtožnice (točka 5) Državnega tožilstva Republike Slovenije, Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve z dne 08.06.2000. Da bi ta temeljni pogoj za podaljšanje pripora ne bil podan, obtoženec niti ne zatrjuje. Obtoženčeva trditev v zahtevi, da iz obtožnice ni razvidno, da naj bi kaznivo dejanje storil tudi na širšem območju Republike Slovenije, kot je to navedlo sodišče prve stopnje, na obstoj utemeljenega suma v ničemer ne vpliva. Tudi vložnikove navedbe, ki se nanašajo na odločbi Višjega sodišča v Mariboru z dne 07.12.2001 in Vrhovnega sodišča z dne 27.09.2001, zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa ne morejo omajati. Odločba višjega sodišča z zahtevo ni napadena, po 2. odstavku 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zoper odločbo Vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je podan takrat, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Sodišče sprejme sklep o obstoju tega pripornega razloga, ko ugotovi, da je podana najmanj ena objektivna okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje in najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki zadeva storilca, če imata tako težo, da kažeta na realno nevarnost, da bo ta oseba na enega od alternativno naštetih načinov ponovila kaznivo dejanje.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sklep o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti oprlo predvsem na okoliščino, da naj bi obtoženec kot član dobro organizirane združbe storilcev, prepeljal 60 kg mamila heroin. Obsojenčeve gmotne razmere naj bi bile po ugotovitvah v izpodbijanem pravnomočnem sklepu slabe, za storitev kaznivega dejanja pa naj bi se odločil ravno zaradi denarnih težav. Ponovitvena nevarnost pa je po oceni sodišča podana tudi iz razloga, ker so osebe, ki naj bi mamilo izročale in prevzemale, še vedno na prostosti. Zaključku v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je na podlagi celovite presoje teh okoliščin mogoče sklepati, da bo obtoženi I.K. v primeru odprave pripora ponovil kaznivo dejanje, ni mogoče odreči razumne presoje.

Vložnik zahteve zato napačno meni, da je sodišče zoper njega podaljšalo pripor zgolj zato, ker je ugotovilo, da so njegove premoženjske razmere slabe in da je vir za preživljanje iskal v kaznivih dejanjih. Z navedbami, da so njegove gmotne razmere ugodne, da se je dnevno preko mejnega prehoda D.v. vozil v službo, da gre pri njem, za razliko od ostalih obtožencev, za očitek storitve le enega kaznivega dejanja, pri čemer ni razvidno, da bi v devetih mesecih, kolikor je poteklo odtlej do odreditve pripora, storil kakršnokoli drugo kaznivo dejanje, obtoženi I.K. podaja lastno presojo okoliščin, pomembnih pri oceni obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ta pa se razlikuje od tistih v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za tiste obtoženčeve trditve, ko navaja, da sodišče ni pazljivo preizkusilo dejstev, ki so mu v korist, in da je v več sklepih navedlo tudi lažne okoliščine, ki zadevajo kaznivo dejanje. S trditvijo, da ni popolnoma ugotovilo pomembnih dejstev za zakonito izdajo sodne odločbe, pa vložnik uveljavlja tudi razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sodišče je tudi ugotovilo, da bi bila glede na to, da je heroin droga, ki je izredno nevarna za zdravje in življenje ljudi, v primeru ponovitve kaznivega dejanja varnost ljudi v tolikšni meri ogrožena, da je zaradi preprečitve te nevarnosti podaljšanje pripora neogibno potrebno. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je izpodbijana pravnomočna odločba tudi v tem delu zakonita, uporabljeni ukrep pa ustrezen, saj je podano sorazmerje med zagotavljanjem varnosti ljudi, ki bi bila s storitvijo novega kaznivega dejanja ogrožena na eni in posegom v obtoženčevo pravico do svobode na drugi strani. Kolikor vložnik v zahtevi zatrjuje, da bi bilo pri njem mogoče odpraviti ponovitveno nevarnost tudi z odreditvijo hišnega pripora po 199.a členu ZKP ali javljanjem na policijski postaji po 195.b členu istega zakona oziroma odvzemom potnega lista, mu zato ni mogoče pritrditi. Vložnikov očitek da sodišče niti z eno samo besedo ni poskušalo razložiti, zakaj se ni odločilo za katerega od milejših ukrepov, tudi ni utemeljen. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da so pri obtožencu podani vsi pogoji za pripor, že po naravi stvari ni bilo dolžno obrazlagati, zakaj ocenjuje, da ponovitvene nevarnosti z milejšimi ukrepi ni mogoče odpraviti.

Pritrditi je treba vložniku, da je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu (2. odstavek 200. člena ZKP). Drži sicer, da je bil v času izdaje pravnomočnega sklepa obtoženec v priporu že 14 mesecev, vendar pa zgolj na podlagi tega še ni mogoče sklepati, da je bila kršena njegova pravica do sodnega varstva in v okviru te, pravica do sojenja v razumnem roku po 1. odstavku 23. člena Ustave. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za zapleteno kazensko zadevo zoper 10 obtožencev, ki naj bi storili večje število kaznivih dejanj na območju različnih držav. Presoja s tega vidika zato pokaže, da obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku zaenkrat še ni bila kršena. Sicer pa je sodišče v obravnavani zadevi opravilo številna procesna dejanja ter razpisalo tudi glavno obravnavo. V nadaljnjem postopku pa moralo storiti vse, da bo v zadevi čimprej odločilo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obtoženi I.K. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.