Jedro

Nova dejstva in novi dokazi niso samostojni pritožbeni razlog, ampak le sredstvo za presojo pravilnosti v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik mora namreč glede na določbo četrtega odstavka 369. člena ZKP pojasniti, zakaj dokazi niso bili predlagani že prej, s čimer se tudi poskuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in zagotoviti koncentracijo dokazov pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obsojenega J. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen pet mesecev zapora. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovancu je dosodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 786,72 EUR ter ga naložilo obsojencu v plačilo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10. 9. 2015 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane. Zahteva uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z navedenim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državne tožilke se je zagovornik pisno izjavil. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Zagovornik v zahtevi navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje ni navedlo okoliščin na podlagi katerih je ugotovilo vrednost računalniškega modula v znesku 1.250,00 EUR. Navedba o vrednosti je po oceni zagovornika protispisna, saj je sodišče v razlogih sodbe zapisalo, da je oškodovanec za rabljen računalniški modul plačal 353,26 EUR, kar bi lahko bila vrednost vzetega rabljenega modula, ne pa cena novega računalniškega modula, ki znaša 1.250,00 EUR. Pritožbeno sodišče je v točki 5 obrazložitve samo dodalo, da kolikor oškodovanec ne bi uspel nabaviti rabljenega računalniškega modula, bi moral kupiti novega in zanj odšteti 1.250,00 EUR. Zagovornik navaja, da je obsojenec v zagovoru izrecno navedel, da je iskal rabljen računalniški modul in meni, da je sklepanje višjega sodišča nedopustno in nezakonito, saj gre za sklepanje o bistveni okoliščini kaznivega dejanja. Zaključek pritožbenega sodišča pa je tudi protispisen, saj je bil odtujeni računalniški modul rabljen in ne nov. Sodišče prve in druge stopnje sta tako pri ugotavljanju vrednosti računalniškega modula storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sta o vrednosti modula sprejeli zaključke v nasprotju z oškodovančevo izpovedbo o tem, koliko je sam plačal za računalniški modul po storjeni tatvini. Če sodišči nista bili prepričani o vrednosti računalniškega modula, bi bilo potrebno izvesti predlagan dokaz z izvedencem, ali pa bi morali v dvomu upoštevati vrednost, ki je za storilca ugodnejša, torej vrednost, ki jo je povedal oškodovanec o tem, koliko je plačal za rabljen računalniški modul. Ker sodišči tega nista storili, sta zagrešili navedeno bistveno kršitev določb postopka. V nasprotju z obsojenčevim zagovorom, izpovedbami prič in listinskimi dokazi, so zaključki sodišča druge stopnje, da je bil obsojenčev namen pridobiti si delujočo elektronsko krmilno napravo za zagon vozila. Obsojenec je, kot navaja sodišče prve stopnje „profesionalec“, zaradi tega je zagotovo vedel, kakšna je vrednost rabljenega modula, zato je sklepanje višjega sodišča napačno in protispisno. Višje sodišče je zapisalo, da na podlagi obsojenčevega zagovora ne gre sklepati, da si je hotel prilastiti stvar majhne vrednosti glede na to, da je storitev kaznivega dejanja v celoti zanikal. Na prilastitev stvarni majhne vrednosti pa ni mogoče sklepati niti iz njegovega ravnanja, saj je očitno iskal napravo, ki deluje. Po mnenju zagovornika takšne navedbe pomenijo dejanske ugotovitve, ki jih v sodbi sodišča prve stopnje ni, s čimer je pritožbeno sodišče kršilo določbo 380. člena ZKP, saj dejstev ni ugotavljalo neposredno z izvedbo dokazov na obravnavi. Sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da je oškodovanec uveljavljal premoženjskopravni zahtevek le v višini 786,72 EUR, s čimer je bila storjena kršitev določbe 383. člena ZKP. Zato je sodba sodišča druge stopnje nepravilna in nezakonita, ker je, kot navaja zagovornik, „podana očitna vzročnost med vrednostjo premoženjskopravnega zahtevka, vrednostjo odtujene stvari in končno vseh pravno odločilnih okoliščin, vključno s storilčevim naklepom.“ Obsojencu je bila kršena tudi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave RS, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, ki bi pregledal modul, ugotovil njegov izvor in tudi vrednost, kar je bilo bistveno za pravno opredelitev kaznivega dejanja in seveda tudi za izrek kazenske sankcije. Zagovornik trdi, da je bil kršen kazenski zakon, saj bi bilo dejanje glede na vrednost odtujenega modula potrebno opredeliti kot kaznivo dejanje tatvine, po določbi drugega odstavka 204. člena KZ-1, ne pa kot kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. V zaključku zahteve zagovornik še trdi, da tudi izrek izpodbijane sodbe ni jasen o okoliščini, kako in zakaj naj bi obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje, s čimer je bila tudi storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in prekršen kazenski zakon. Ne strinja se z razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj meni, da obsojencu dejanje ni dokazano, ker ga razen posesti odtujene stvari, z dejanjem ne povezuje prav nič. V vozilu ni bila najdena nobena sled, ki bi kazala, da je obsojenec storilec tega kaznivega dejanja. Ne strinja se z razlogi v pravnomočni sodbi o obsojenčevi krivdi in meni, da ni podlage za zaključek sodišča, da je obsojenec zaradi izvrševanja drugih kaznivih dejanj potreboval elektronsko krmilno napravo.

8. Po določbi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov; ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih; ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zagovornik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal kot navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, da izrek sodbe ni jasen in da so razlogi sodbe pomanjkljivi. Ni pa uveljavljal, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov, o izpovedbah v postopku in med temi samimi listinami oziroma zapisniki. Ker takoimenovane protispisnosti, ki je podana lahko le takrat, kadar sodišče v sodbi napačno reproducira vsebino nekega dokaza npr. izpovedbe priče ali vsebino listine in na tej podlagi napravi dokazne zaključke, zagovornik v postopku s pritožbo, ni uveljavljal, Vrhovno sodišče njegovih navedb, ki se nanašajo na protispisnost sodbe sodišča prve stopnje ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče, ki pritrdi razlogom sodišča prve stopnje, v zvezi z uveljavljanimi pritožbenimi navedbami o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ter presodi, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, ne more storiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pomeni protispisnost. Trditve zagovornika, da je sodišče druge stopnje pri odgovorih na pritožbo storilo tako imenovano protispisnost, pomenijo le uveljavljanje nedovoljenega razloga, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik se ne strinja s presojo in razlogi sodišča druge stopnje, da je bilo storjeno kaznivo dejanje velike tatvine in le na podlagi zneska, ki ga je oškodovanec po dejanju, ko je iskal, kot je sam povedal v svoji izpovedbi, rabljen računalniški modul, plačal za rabljen računalniški modul, uveljavlja in zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona, češ da je dejanje napačno pravno opredeljeno. Zagovornik se ne strinja z ugotovitvami v pravnomočni sodbi, da je obsojenec izpolnil znake kaznivega dejanja velike tatvine. Podaja lastno presojo zbranega dokaznega gradiva in ocenjuje obsojenčev zagovor. Trdi torej, da dejstva, na podlagi katerih je sodišče napravilo sklep o odločilnih dejstvih, to je zakonskih znakih kaznivega dejanja tatvine, niso pravilno ugotovljena.

9. Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, da je bila storjena ista bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da so razlogi sodbe pomanjkljivi in da izrek sodbe ni jasen. Na enake navedbe je zagovorniku odgovorilo sodišče druge stopnje v točkah 7 in 8 sodbe. Zagovornik le na splošno zatrjuje, da iz opisa dejanja v izreku sodbe ni razvidno, kako naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje. V opisu dejanja so navedena dejstva in okoliščine, ki kaznivo dejanje velike tatvine konkretizirajo. Opisan je način storitve, to je vlom v zaprt prostor z uporabo sile, opisano je, da je bila odtujen računalniški modul, tuja premična stvar in navedena je vrednost te stvari. V razlogih sodbe, kot je že pojasnilo sodišče druge stopnje, je sodišče prve stopnje vse znake kaznivega dejanja utemeljilo z relevantnimi razlogi. Ugotovilo je vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za presojo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje velike tatvine in ki izhajajo iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe. Ko se je sodišče druge stopnje oprlo na presojo sodišča prve stopnje in oceno obsojenčevega zagovora, ki mu sodišče prve stopnje ni sledilo in presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil obsojenčev namen pridobiti si delujočo elektronsko napravo za zagon vozila, ni samostojno ugotavljalo dejstev, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja, to je odločilnih dejstev in ni kršilo določbe 380. člena ZKP o obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe pa zagovornik ni pojasnil ter ni pojasnil vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo sodbe (424. člen ZKP).

10. Vrhovno sodišče se strinja s presojo drugostopenjskega sodišča, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o vrednosti odtujenega predmeta. Zagovornik izpostavlja, da ni bilo pojasnjeno, zakaj v obravnavanem primeru dejanja sodišče ni obravnavalo kot kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Pri sodišču prve stopnje se ni pojavilo to vprašanje in se zato sodišče prve stopnje do njega tudi ni bilo dolžno opredeljevati. Pritožbeno sodišče je odgovarjalo na pritožbene navedbe in je pojasnilo, da je pri kaznivem dejanju tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 potrebna tudi ugotovitev, da je obdolžencu šlo zato, da si prilasti stvari majhne vrednosti. To dejstvo pa v izpodbijani sodbi ni bilo ugotovljeno.

11. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče zavrnilo obsojenčev dokazni predlog, da naj se postavi izvedenec. Obsojenec je v postopku pred sodiščem prve stopnje podal le kratko pisno izjavo, ki je povzeta v sodbi kot njegov zagovor, v kateri je navedel, da je kupil rabljen krmilnik preko portala B. in da je za ta krmilnik plačal pošteno ceno. Na vprašanja sodišča in tožilstva ni želel odgovarjati. Ne v pisni izjavi ne v dokaznem predlogu obsojenec ni problematiziral vrednosti odtujenega modula. Dokazni predlog, ki ga je obsojenec podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, se je glasil, da naj izvedenec ugotovi izvor modula in ga pregleda. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da dokaz ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Identiteta modula, da gre za modul iz osebnega avtomobila znamke Seat Cordoba last oškodovanega M. Č., je bila ugotovljena na drug način tako, da izvedenstvo v tej smeri ni bilo potrebno. Zagovornik pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni podal konkretnega dokaznega predloga, da bi bilo potrebno z izvedencem ugotoviti vrednost modula, ampak je le navedel, da bi bilo z izvedenstvom mogoče ugotoviti ne le izvor (kar je predlagal obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje), temveč tudi vrednost odtujenega modula. Glede na potek postopka pred sodiščem prve stopnje in dejstvo, da obsojenec ni problematiziral vrednosti odvzetega modula, je sodišče druge stopnje razumno presodilo, da ni bila kršena pravica do obrambe, ker ni bila v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljena vrednost zaseženega predmeta z izvedencem. V pritožbi sicer lahko pritožnik navaja tudi nova dejstva in uveljavlja nove dokaze. Po določbi četrtega odstavka 369. člena ZKP sme pritožnik navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora povedati tudi razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Nova dejstva in novi dokazi niso samostojni pritožbeni razlog, ampak le sredstvo za presojo pravilnosti v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik mora namreč glede na določbo četrtega odstavka 369. člena ZKP pojasniti, zakaj dokazi niso bili predlagani že prej, s čimer se tudi poskuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in zagotoviti koncentracijo dokazov pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo (odločbo Ustavnega sodišča RS Up-109/04 z dne 11. 4. 2006). Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo nikakršne ovire za predlog, da naj se vrednost predmeta ugotovi tudi z izvedencem in ker obsojenec vrednosti predmeta sploh ni problematiziral (obsojenčeva pravica po 29. členu Ustave RS je izvajanje dokazov v njegovo korist, te ustavne pravice pa obsojenec ni izkoristil, čeprav zato ni bilo nikakršnih objektivnih ovir), pritožbeno sodišče pa je razumno zavrnilo pritožbene navedbe o ugotavljanju vrednosti modula, zagovornik neutemeljeno v zahtevi zatrjuje, da je bila obsojenčeva pravica do obrambe kršena, ker sodišče ni odredilo izvedenstva v zvezi z vrednostjo odvzetega predmeta. Sodišče druge stopnje je obravnavalo pritožbo zagovornika tudi v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pri sodišču druge stopnje se ni pojavil dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstvih, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine, v sodbi sodišča prve stopnje.

12. Zagovornik utemeljeno navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, v katerih je opozoril, da je oškodovanec uveljavljal nižji premoženjskopravni zahtevek, kot pa je ugotovljena vrednost odvzete stvari. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ali sklepa presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, je kršilo navedeno zakonito določilo. Vendar pa je kršitev te določbe upoštevana le, če vložnik zahteve utemelji tudi vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo izpodbijane sodbe. Zagovornik vpliva te kršitve na zakonitost sodbe ni obrazložil, zato Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, ali navedena kršitev določb kazenskega postopka predstavlja kršitev postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

13. Z ostalimi navedbami, v katerih zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje le na podlagi posesti odtujene stvari, ob izostanku kakršnihkoli drugih dokazov, obsojenca spoznalo za krivega, uveljavlja pomisleke, da odločilna dejstva v pravnomočni sodbi niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo da kršitve zakona niso podane in ker zagovornik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

15. Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obsojenca, ob upoštevanju okoliščin o njegovem premoženjskem stanju, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.