Jedro

Premagovanje ovire "lesena pregrada" je že samo po sebi nevarno glede na njeno višino, gladko podlago, način in čim krajši čas njenega premagovanja. K povečani nevarnosti pa so prispevale tudi okoliščine, v katerih se je vaja izvajala: ovire so bile drsne (mesec marec, senca, vlaga), tožnik pa je imel obute neprimerne mehke teniske.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 1.723.798 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od sodbe dalje. Tožniku je bilo prisojeno za telesne bolečine 800.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.300.000 SIT, za strah 150.000 SIT, torej skupaj 2.250.000 SIT, pri čemer je sodišče upoštevalo, da je bila tožniku priznana denarna pomoč v višini 479.772 SIT, ki jo je valoriziralo na dan sojenja (526.202 SIT).

Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in odločilo še o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču nižje stopnje v novo sojenje, oziroma spremembo izpodbijane sodbe. Navaja, da premagovanje ovire, pri kateri se je poškodoval tožnik, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Riziki vojaškega urjenja se razlikujejo od rizikov vsakdanjega življenja. Namen vojaških urjenj je vojake usposobiti, da se znajo prilagoditi zahtevnejšim pogojem, ki niso vedno predvidljivi. Zato vojaška urjenja ne potekajo vedno v idealnih vremenskih razmerah.

Premagovanje nevarnosti, prilagajanje nevarnim razmeram in izboljševanje telesne zmogljivosti so bistveni nameni vojaškega urjenja. Na drugi strani pa je treba tudi upoštevati, da so vojaški obvezniki praviloma zdravi mladi moški, ki so v primerjavi z ostalo populacijo telesno sposobnejši. Vojaško urjenje res obsega tudi težje in zahtevnejše vaje, ki bi bile za telesno šibkejše osebe lahko nevarne, za vojake na služenju vojaškega roka pa so povsem primerne. Zato je tudi kriterij nevarnosti pri ocenjevanju usposabljanj drugačen kot pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju.

Ne drži trditev, da je splošno znano dejstvo, da so poškodbe pri tovrstni vaji pogoste. Na sprednji strani lesene pregrade je pogostost padcev zelo majhna. Varovanje se izvaja tam, kjer je možnost padcev in poškodb večja. Pa tudi sicer poškodbe pri urjenju na pehotnih ovirah niso pogoste. Do njih prihaja večinoma pri začetnih usposabljanjih zaradi neupoštevanja varnostnih navodil ali zato, ker vojaki precenijo svoje sposobnosti, ne izberejo lažjih tehnik oziroma sami težijo k čim hitrejši izvedbi vaje. Če ugotovijo, da vaji ne bodo kos, bi lahko od vaje nenazadnje tudi odstopili.

Sicer pa je bila v konkretnem primeru ovira visoka le 200 cm, medtem ko je tožnik visok 181 cm. Zato ni padel z velike višine, pa tudi tla pod njim so bila iz prekopane mivke. Tožnik na oviri ni bil prvič in jo je znal uspešno premagati. Oviro bi lahko premagal po osnovni ali lažjih tehnikah. Vojaki so bili pred izvedbo vaje primerno ogreti, premagovanje ovir je potekalo po pravilih in pod nadzorstvom. Po oceni tožene stranke je tožnik prehod čez oviro izvedel premalo skrbno in zbrano, zato je sam kriv za nezgodo, oziroma je zanjo sokriv.

Po višini je prisojena odškodnina previsoka v vseh postavkah, zlasti pa glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu. Tožnik ni omejen v bistvenih življenjskih aktivnostih. Še vedno je sposoben opravljati svoje delo oziroma vsa dela kot pred poškodbo, pri čemer je le v manjši meri oviran. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je glede na posledice poškodbe in njihov vpliv na delovno in telesno sposobnost tožnika previsoka. Poškodba tožnika objektivno tudi ni mogla povzročiti hudega strahu. Zdravljenje je potekalo brez zapletov, zato je dosojena odškodnina za strah previsoka. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo. Tožnik se je poškodoval med služenjem vojaškega roka pri premagovanju pehotnih ovir, in sicer lesene pregrade, ki je bila visoka 2,5 m. Ovira je bila sestavljena iz dveh kovinskih nosilcev ter gladkih prečnih desk, ki so pritrjene na nosilca od vrha do približno 20 cm nad tlemi.

Tožniku je spodrsnilo pri poskusu odriva čez leseno pregrado. Zato je z rokama izpustil zgornji rob pregrade, padel nazaj in si poškodoval levi komolec. Tožnik je pri izvajanju vaje ravnal tako, kot mu je bilo pokazano in naročeno.

Na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah, je revizijsko sodišče vezano. Revizijsko sodišče ne more upoštevati revizijskih navedb, ki merijo na izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, saj to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tako so poskus izpodbijanja dejanskega stanja navedbe, da je bila ovira visoka le 2 m, da je pogostost padcev na sprednji strani ovire majhna, da bi tožnik lahko izbral lažji način prehoda čez oviro in da je prehod izvedel premalo skrbno in zbrano. Tudi stališča tožene stranke o tem, kdaj in zakaj na splošno prihaja do poškodb pri urjenju na pehotnih ovirah in o njihovi pogostosti, ne predstavljajo dejanske podlage te sodbe, zato jih ni mogoče upoštevati.

Pravilno je stališče nižjih sodišč, da pomeni premagovanje ovire "lesena pregrada" nevarno dejavnost (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), saj predstavlja ta, glede na okoliščine obravnavanega primera, večjo nevarnost od povprečne tudi za povprečnega vojaškega obveznika na služenju vojaškega roka. Pri tem je treba upoštevati, da je premagovanje takšne ovire že samo po sebi nevarno glede na njeno višino, gladko podlago, način in čim krajši čas njenega premagovanja. Vojak mora namreč v teku zgrabiti za zgornji rob ovire in se z rokami potegniti navzgor, pri tem pa se z nogami odriniti od lesene stene ter izvesti premet na drugo stran. Že ob upoštevanju teh okoliščin je treba pritrditi sklepu, da je možnost, da bi pri premagovanja ovire prišlo do zdrsa in s tem do padca, velika. Sodišči sta nadalje ugotovili, da so h povečani nevarnosti prispevale okoliščine, v katerih se je vaja izvajala: ovire so bile drsne (mesec marec, senca, vlaga), tožnik pa je imel obute neprimerne mehke teniske. Ker je bilo za doskok na drugi strani zagotovljeno varovanje, je očitno tudi tožena stranka leseno pregrado štela za bolj nevarno oviro. Glede na opisane okoliščine načina premagovanja ovire ni utemeljeno stališče tožene stranke, ki šteje za nevarno le zadnjo stran ovire (doskok), ne pa tudi prednjo stran (prihod na oviro), saj ni razloga za takšno razlikovanje stopnje nevarnosti pri isti oviri.

Revizija nadalje povzema vsebino odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 276/2001 z dne 19.12.2001. V zvezi s tem napačno navaja, da sta sodišči nevarnosti pri vojaškem usposabljanju v sedaj obravnavanem primeru primerjali z običajnimi riziki.

Pritožbeno sodišče je namreč izrecno navedlo, da premagovanje lesene pregrade v opisanih okoliščinah in na opisan način predstavlja povečano tveganje za nastanek škode tudi za povprečnega vojaka.

Presoja sodišč, da je za tožnikovo škodo tožena stranka objektivno odgovorna, je zato pravilna (173. in 174. člen ZOR). Na odločitev pa tudi ne moreta uspešno vplivati okoliščini, da je premagovanje ovir potekalo po pravilih in pod nadzorstvom tožene stranke, saj bi ti lahko vplivali na odločitev le pri presoji krivdnega temelja odgovornosti.

Neutemeljeno je revizijsko uveljavljanje tožnikove odgovornosti oziroma njegovega prispevka k nastanku poškodbe. Ker je bilo ugotovljeno, da je pri izvajanju vaje ravnal tako, kot mu je bilo pokazano in naročeno, mu ni mogoče ničesar očitati. Tako v dejanski podlagi izpodbijane sodbe ni podlage za revizijske trditve o tožnikovi (so)odgovornosti za nastalo škodo (tretji odstavek 177. člena ZOR).

Tudi ugovori tožene stranke glede višine prisojene odškodnine niso utemeljeni. Tožnik je v nesreči utrpel zdrobitveni zlom glavice leve koželjnice, zaradi česar je trpel srednje močne telesne bolečine kumulativno 14 dni, zmerne telesne bolečine pa stalno mesec dni po operaciji, kasneje pa še občasno dva do tri mesece. Denarno zadoščenje, ki ga je tožniku iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo sodišče v višini 800.000 SIT, je zato primerno. Odškodnina prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 1.300.000 SIT je v skladu s kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je gibljivost tožnikovega levega komolca omejena in v skrajnih legah boleča, zaradi česar je v manjši meri oviran pri svojem poklicnem delu, pri delu doma in pri športno-rekreativnih dejavnostih. Ob upoštevanju tožnikove starosti revizija s predlogom za znižanje odškodnine, prisojene iz tega naslova, ne more uspeti. Za prestani strah dosojena odškodnina v znesku 150.000 SIT je v skladu z ugotovitvami o obsegu in intenzivnosti strahu za izid zdravljenja. Pri tožniku je bil prisoten sekundarni strah, ker razgibavanje komolca ni bilo zadosti uspešno in mu je ostala omejena gibljivost komolca. Navedena okoliščina zato upravičuje tožnika do odškodnine v prisojeni višini.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).