Jedro

Kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa je na tožnike prešlo stvarnopravno upravičenje, ki jim zagotavlja varstvo v izločitveni pravdi. Gre za lastninsko pravico v pričakovanju, ki preprečuje izvršbo.

Tožniki, ki so kupili dele nepremičnine – fizično določene dele stavbe – so v izločitveni pravdi (pravda na nedopustnost izvršbe) obravnavani kot pravna skupnost imetnikov lastninske pravice v pričakovanju na stvari, ki obstaja (skupni lastniki). Deleži, ki jih kupljeni deli predstavljajo napram celotni nepremičnini, niso določeni. Na stavbi, ki je sestavni del zemljiške parcele (predmeta izvršbe), etažna lastnina ni vzpostavljena (etažne enote – nove stvari, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic – še niso nastale). Ker so zaradi pridobljenih stvarnih pravic na isti nepremičnini tožniki v pravni skupnosti, mora biti odločitev o zahtevku enaka za vse tožnike; odločitev o zahtevku vsakega od tožnikov se zaradi skupnosti, v kateri glede predmeta izvršbe so, nanaša na vse tožnike (enotni sosporniki).

Nobene ovire ni, da lastnik razpolaga z delom svoje stvari. Bistveno je, da je predmet vsake od pogodb določen.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožniki in tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je odločeno, da izvršba na nepremičnino parc. št. 1244/73 k.o. X, dovoljena s sklepi o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. In 99/00085, In 00/00023, In 00/00063, In 02/00154, In 02/00158, In 02/00162, In 03/00122 in In 04/00162, ni dopustna. Glede stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 14.395,20 EUR.

2. Pritožujejo se vsi toženci, razen šestega toženca F. L. d.o.o. 3. Prvo tožena, drugo tožena, peto tožena in sedmo tožena stranka uveljavljajo vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarjajo, da ni odločeno o njihovem ugovoru, podanem tudi v pridruženi zadevi, da je tožba prepozno vložena oz. izven prekluzivnega roka, ki ga določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Opozarjajo, da se pogodbe nanašajo samo na dele stavb in ne vsebujejo zemljiškoknjižnega dovolila za zemljišče parc. št. 1244/73 k.o. X. Opozarjajo, da je v pogodbah vsebovano zemljiškoknjižno dovolilo pogojno in je predvidena izdaja posebnega dovolila za vpis, ko bodo izpolnjeni pogoji glede plačila. Meni, da tožniki nimajo interesa za ugovor za nedopustnost izvršbe na parc. št. 1244/73 k.o. X, ampak lahko kvečjemu ponovno vložijo ugovor glede posameznih delov stavbe. Opozarjajo na postopek za vzpostavitev etažne lastnine, ki je v teku pri Okrajnem sodišču v Domžalah pod opr. št. N 37/2010, zaradi katerega bi moral biti zahtevek, ki se tiče celotne parcele, zavržen zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Ker tožniki primernega ugovora v izvršilnem postopku niso vložili, procesna predpostavka za vodenje postopka ni podana. Opozarjajo na 12. čl. Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL). Opozarjajo, da v odločbi Up 438/04 z dne 6. 7. 2006 Ustavno sodišče ni dalo vsebinskih napotkov za odločanje. Menijo, da sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up 591/10 ni sprejemljivo, ker obravnava odnos odsvojitelja in pridobitelja lastninske pravice. Menijo, da tudi stališča iz odločbe Ustavnega sodišča Up 128/03 niso neposredno uporabljiva. Ocenjujejo, da pravno stališče iz 70. točke obrazložitve nima podlage v pozitivni zakonodaji. Navajajo, da izvršbo lahko preprečijo pravice, ki so po svoji naravi stvarnopravne (predvsem lastninska), in druge absolutne pravice, obligacijske pa le izjemoma. Ocenjujejo, da tožniki nimajo take pravice, saj se lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Menijo, da bi tožniki lahko imeli kvečjemu obligacijske pravice, ki pa so zastarale, ker je od sklenitve pogodb preteklo več kot 10 let. Opozarjajo na prepoved odtujitve in obremenitve, ki je bila vpisana že 14. 4. 1997 in ima zaradi vpisa erga omnes učinke. To pomeni, da predstavlja oviro za vpise, ki so bili predlagani po začetku učinkovanja te prepovedi. Prepoved ima absolutne učinke, ker je bila izdana na podlagi sklepa sodišča in ne gre za pogodbeno zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve. Opozarjajo na publicitetno načelo, ki je bilo temeljno načelo tudi v Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK; Uradni list 33/95 s spremembami), ki je veljal v času sklepanja pogodb, vse do 16. 9. 2003. Opozarjajo tudi na načelo poštenosti v pravnem prometu in da na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti. Opozarjajo, da bi bile sedaj izvedljive le pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom. Trdijo, da priznani znesek stroškov za postopek in zastopanje ni skladen z določbami ZOdvT.

4. Tretje tožena, četrto tožena in deseto tožena stranka uveljavljajo vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarjajo, da sodba ne vsebuje dokaznega sklepa in tudi sicer ostaja na ravni abstraktnega teoretičnega pojasnila o relevantnih materialnopravnih izhodiščih, brez njihove aplikacije na dejansko stanje. Menijo, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Za zmoten označujejo zaključek, da spornih dejstev ni in opozarjajo na svoje obsežne trditve o nedobrovernosti tožnikov pri sklepanju pogodb. Dejansko stanje je pomembno zlasti pri t.i. testu sorazmernosti, ki bi ga sodišče moralo izvesti. Opozarjajo, da se odločbe Ustavnega sodišča, na katere se sodišče sklicuje, nanašajo na drugačne primere. Odločba Up 128/03 obravnava originaren način pridobitve lastninske pravice, pri katerem je položaj lastnika oz. vlagatelja ugovora bistveno močnejši kot položaj tožnikov, ki so s sklenitvijo prodajnih pogodb pridobili zgolj in samo obligacijsko pravico, ki učinkuje inter partes. Opozarjajo, da je predmet pogodb nemogoč, ker v času sklenitve pogodb ni obstajal, saj je stavba še danes poslovni objekt. Stanovanja v času sklepanja pogodb niso obstajala. Zaradi neobstoječega predmeta so pogodbe nične in tudi z naknadno etažacijo ne morejo konvalidirati. Navajajo, da zadeva Up 438/04 sicer obravnava primerljiv primer, vendar njeno bistvo ni v ugotavljanju dopustnosti posega v lastninsko pravico kupcev stanovanj, ampak obravnava druga, z neobrazloženostjo odločitev rednih sodišč povezana vprašanja. Za najbolj bistveno označujejo odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-591/10 z dne 2.12.2010, vendar jo je treba uporabiti na drug način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Bistveno je, da zadeva obravnava spor med pridobiteljem in prenositeljem lastninske pravice, zato je predmet obravnave odnos med njima. V takem primeru je mogoče govoriti o relativnem prenosu lastninske pravice, ki učinkuje med udeležencema obligacijskega razmerja, ne pa absolutno oz. erga omnes. Če se tožnikom prizna pričakovana pravica, bi moralo biti izvedeno tehtanje pravic obeh strank, da ne bi prišlo do prekomernega posega v katero od pravic. Obrazložitev, ki napotuje na članek, označujejo za neprimerno in zatrjujejo bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP. Opozarjajo, da je položaj tožnikov drugačen od položaja tistih, ki so lastninsko pravico pridobili na originaren način. Menijo, da varstvo publicijanskega lastnika pride v poštev le zoper tiste tretje osebe, ki na stvari nimajo upravičenj oz. imajo upravičenja na podlagi šibkejših pravnih naslovov. Kakršnakoli analogija z varstvom pravic domnevnega lastnika zato ne pride v poštev. Menijo, da je sklicevanje sodišča na 4. odstavek 243. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. list 58/2003 s spremembami) edini razlog, ki naj bi utemeljeval odločitev. Opozarjajo pa, da se z izbrisno tožbo ureja primer, ko je zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno z nedovoljenim namenom. Ne gre torej za nedobrovernost tretjega – pridobitelja hipoteke, temveč za dolozno ravnanje (obarvan naklep) odsvojitelja in pridobitelja. Ni torej mogoče govoriti o primerljivih primerih, saj v obravnavanem primeru ni izigravanja tretjih – tožeče stranke. Menijo, da je obravnavan samo položaj tožnikov, ne pa tudi tožencev. Sklicujejo se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 591/10, iz katere sledi, da je treba sprejemati določitve, ki ne povzročajo prekomernega posega v pravice udeležencev postopka. Poplačilo pravnomočno ugotovljenega dolga je pravica, ki mora uživati pravno varstvo, z njo pa je povezano tudi načelo zaupanja v javne evidence. Menijo, da pogodbe, kakor so bile sklenjene, ne morejo imeti stvarnopravnih učinkov, zato nasprotujejo tudi zavrnitvi ugovora ničnosti pogodb. Nasprotujejo zaključku, da je breme etažacije na tožencih. Menijo, da se s takim stališčem upniki postavljajo v nemogoč položaj. Če se pravni položaj tožnikov varuje tudi zato, ker kljub potrebnemu trudu vknjižbe lastninske pravice niso mogli doseči (česar sodišče ne navaja in se s tem ni ukvarjalo), je nelogično, da se tožencem nalaga tovrstna obveznost. 5. Osmo tožena stranka uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je z odločbo Up 128/03 Ustavno sodišče dalo prednost osebi, ki je lastninsko pravico pridobila na originaren način, pred pravico upnikov, ki so pridobili pravico do poplačila z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi. Obravnavana nepremičnina parc. št. 1244/73 k.o. X pa je še vedno v lasti V. R. in I. R.. Opozarja, da tožniki še danes niso pridobili lastninske pravice in da njen sklep o izvršbi učinkuje od zaznambe v zemljiški knjigi, to je od 3. 3. 2004. Sklicuje se na 33. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je določal, da se lastninska pravica pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Opozarja, da presojane pogodbe ne morejo biti veljavne, ker jih je sklenila V. R., ki ni bila izključni lastnik sporne nepremičnine in ni mogla prenesti več pravic, kot jih je imela sama. Pa tudi zato ne, ker so njihov predmet stanovanja in apartmaji, čeprav gre za poslovno stavbo in etažna lastnina še ni bila vzpostavljena. Ker je predmet pogodb nemogoč, so prodajne pogodbe nične. Sklicuje se na pod dn. št. 547/97 na osnovi začasne odredbe vpisano prepoved odsvojitve in obremenitve. Trdi, da ima vpis absolutne učinke in pomeni oviro za dovolitev vpisov na podlagi razpolagalnih dejanj lastnika nepremičnine. Meni, da je ta vpis ovira tudi v postopku N 37/2010 za vzpostavitev etažne lastnine v stavbi, stoječi na parc. št. 1244/73 k.o. X. Opozarja na odsotnost razlogov o pravnih posledicah tega vpisa.

6. Deveti toženec uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja na odločbo Up-438/04, v kateri Ustavno sodišče RS opozarja, da so se tožniki sklicevali na to, da razpolagajo z notarsko overjenimi kupoprodajnimi pogodbami, sklenjenimi za posamezne dele nepremičnine, da so plačali kupnino, davek in da jim je prodajalka izročila nepremičnino v last in posest. Trdi, da zato odločitev ne more biti odvisna samo od zemljiškoknjižnega stanja. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 128/03. Opozarja, da je predmet pogodb nedopusten; do izdelave etažnega načrta in dodelite ID znakov ni mogoč vpis delov nepremičnine v zemljiško knjigo. Opozarja na ničnost pogodb, ker je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Opozarja, da je R. kot investitorica gradila v nasprotju z pridobljenimi dovoljenji, kar je tudi razlog za ničnost pogodb. Sklicuje se na 47. in 103. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in 75. ter 73. čl. Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Trdi, da so nedovoljeni posegi v prostor prepovedani, prav tako pa glede posegov v prostor sicer predpisana dejanja: priključitev na komunalne in infrastrukturne objekte, dodelitev hišne številke, prijava bivališča, vpis in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih evidencah, opravljanje gospodarskih in stanovanjsko najemnih dejavnosti, promet, kreditne, najemne, zavarovalne pogodbe in druge pogodbe, celo odmera davčnih dajatev. Meni, da so sklenjene pogodbe neveljavne ex tunc. Nevzdržno je pogodbam priznavati veljavnost in zanikati, da javno pravni predpisi ne vplivajo na njihovo veljavnost. Meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti v zvezi z uveljavljano ničnostjo pogodb.

7. Tožeča stranka je na pritožbe odgovorila. Opozarja na novejšo sodno prakso. Opozarja, da se je o pravnomočnosti napotitvenega sklepa sodišče izreklo v prvi točki obrazložitve. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

8. Pritožbe niso utemeljene.

9. Predmet obravnave je izločitvena tožba. Z zahtevkom, da izvršba na nepremičnino parc. št. 1244/73 k.o. X. ni dopustna, tožniki iz izvršbe izločajo nepremičnino parc. št. 1244/73 k.o. X. Svojo trditev, da imajo na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje, utemeljujejo s sklenjenimi, vendar zemljiškoknjižno nerealiziranimi kupoprodajnimi pogodbami, katerih predmet so deli nepremičnine 1244/73 k.o. X oz. na njej stoječe stavbe. Menijo, da imajo zaradi z V. R. sklenjenih kupoprodajnih pogodb (nekateri od tožnikov so singularni, nekateri univerzalni nasledniki kupcev), na predmetu izvršbe – nepremičnini parc. št. 1244/73 k.o. X – pravico, zaradi katere toženci v izvršilnem postopku na nepremičnino parc. št. 1244/73 k.o. X ne morejo poseči. Toženci se sklicujejo na stvarno pravico – ob zaznambi sklepa o izvršbi vknjiženo hipoteko na parc. št. 1244/73 k.o. X in zanikajo, da s sklenjenimi pogodbami tožniki izkazujejo pravico, ki preprečuje izvršbo. Pravno pomembna dejstva so med strankama nesporna, zato jih ni bilo treba ugotavljati (214 čl. ZPP). Z V. R. sklenjene pogodbe so predložene; toženci njihovi vsebini ne ugovarjajo. Kdaj in na kateri podlagi so bile vpisane zastavne pravice upnikov, je razvidno iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov in je nesporno. Nesporno je tudi, kdaj in na kateri podlagi je vpisana prepoved odsvojitve in obremenitve pod dn. št. 547/97; pravdni stranki si različno razlagata zgolj pravne posledice tega vpisa. Nekateri od tožencev zanikajo trditev, da so ob vložitvi predloga za izvršbo vedeli, da je V. R. etažne enote v stavbi, stoječi na parc. 1244/73 k.o. X, na katero so posegli z izvršbo, že prodala. Iz razlogov, ki so navedeni v 11. točki te sodbe, to dejstvo za odločitev ni pravno pomembno, zato ga ni treba ugotavljati. Sodišče prve stopnje je v sodbi povzelo oz. navedlo toliko (nespornih) pravno pomembnih dejstev, kot je bilo potrebno, da se je o utemeljenosti zahtevka lahko opredelilo. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da pravno odločilnih dejstev sodišče ni ugotovilo, jih v sodbi ni navedlo in se do njih ni opredelilo. Dokazni sklep je bil sprejet na naroku. Pritožbi je pritrditi le v tem, da v sodbi, v nasprotju s 4. odstavkom 324. čl. ZPP, niso navedeni dokazi, kar pa je zaradi nespornosti dejstev (dokazov ni bilo treba presojati) manj pomembno in gre za relativno kršitev postopka, ki na odločitev ni vplivala. Med strankama sporno je, kakšne materialnopravne posledice sledijo iz pravno odločilnih dejstev.

10. Pravdni stranki različno interpretirata materialno pravo, ki ga je treba implicirati na med strankama nesporen dejanski stan. Tožniki štejejo, da jim materialnopravni predpisi nudijo varstvo, kakršno je zagotovljeno lastniku, da torej sklenjene pogodbe (zavezovalni posli) onemogočajo, da bi toženci z izvršbo posegli na nepremičnino 1244/73 k.o. X. Toženci se sklicujejo na zastavno pravico, pridobljeno v izvršilnem postopku oz. ob zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi in menijo, da pravni položaj, ki ga imajo tožniki zaradi z V. R. sklenjenih pogodb, ni varovan na ta način, da z izvršbo ne bi bilo mogoče poseči na nepremičnino 1244/73 k.o. X. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa na tožnike prešlo stvarnopravno upravičenje, ki jim zagotavlja varstvo v izločitveni pravdi. Gre za lastninsko pravico v pričakovanju, ki preprečuje izvršbo. S predloženimi pogodbami, sklenjenimi med tožniki (ali njihovimi pravnimi predniki) in prodajalko V. R. je izkazano, da se je odsvojiteljica zavezala vsakemu od kupcev prenesti v last fizično določen del stavbe, stoječe na parc. št. 1244/73 k.o. X. Pogodbe so bile overjene. Zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga vsebujejo, je abstraktno, v številnih pogodbah tudi pogojno (pogojevano s plačilom kupnine), kar pa ni pomembno, ker v času, ko so se pogodbe sklepale (1996 do 2002), zemljiškoknjižno dovolilo ni bilo pogoj za prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi (1). Ker rok za vložitev predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo ni predpisan, je tudi po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) vknjižba lastninske pravice lahko predlagana brez razpolagalnega posla, če v času sklepanja pogodbe razpolagalni posel ni bil predpisan. Nezanikana je trditev, da imajo tožniki kupljene dele sporne nepremičnine v posesti, zato je neutemeljeno sklicevanje na zastaranje (dobroverna lastninska posest privede do lastninske pravice v desetih letih – 2. odstavek 43. čl. SPZ). Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da so določena stvarnopravna upravičenja s sklenitvijo pogodb prešla na kupce, kljub temu, da njihova lastninska pravica ni popolna, ker ni vpisana v zemljiško knjigo. Sledilo je sodni praksi in teoriji, da pred vknjižbo lastninske pravice, ki je pogoj za pridobitev lastninske pravice na pravnoposloven način, obstaja stopnjevanje stvarnopravnih upravičenj. Ob takem materialnopravnem stališču ni pomembno, kakšno skrbnost so tožniki izkazali pri vpisovanju lastninske pravice.

11. Tudi dejstvo, ali so toženci ob vložitvi predlogov za izvršbo vedeli za razpolaganje R. v korist tožnikov in njihovih pravnih prednikov, je pravno nepomembno. V sodni praksi je že utrjeno stališče, da se na zemljiškoknjižno stanje in zaupanje v zemljiškoknjižne podatke lahko sklicuje le tisti, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico, ne pa tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele ob zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Ustavno sodišče se je o tem izreklo z odločbo Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 (v zvezi z originarno pridobitvijo lastninske pravice) in z odločbo Up-438/04 z dne 6. 7. 2006 (v zvezi s pravnoposlovno pridobitvijo lastninske pravice).

12. Dne 8. 11. 1999 je bila izvršena zaznamba sklepa o izvršbi In 1999/00085 in v korist prve in druge toženke vknjižena hipoteka. Ker so izvršbe ostalih tožencev na osnovi 171. čl. ZIZ pridružene izvršbi In 99/00085, je za razrešitev vprašanja, ali so tožniki sklenili pogodbe pred zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke, odločilen čas zaznambe sklepa o izvršbi In 99/00085 in na podlagi tega sklepa vpisane hipoteke. Zaznambe ostalih izvršb in vknjižbe hipotek ostalih upnikov so pomembne pri delitvi kupnine oz. vrstnem redu poplačila posameznih upnikov.

13. Večina pogodb, ki so jih z V. R. sklenili tožniki oz. pravni predniki tožnikov, je bila sklenjena pred 8. 11. 1999, nekatere od pogodb pa so bile sklenjene po 8. 11. 1999, ko je bila izvršba že zaznamovana in hipoteka vpisana. Tožniki ali njihovi pravni predniki, ki so pogodbe sklepali po 8. 11. 1999, so torej svojo stvarno (pričakovano) pravico pridobili kasneje kot toženci svojo stvarno pravico - hipoteko. Tako zaporedje pridobitev stvarnih pravic bi terjalo zavrnitev zahtevka tistih tožnikov, ki so pogodbe sklenili po 8. 11. 1999 – po zaznambi izvršbe in vknjižbi hipoteke. Tudi zahtevkom teh tožnikov pa je treba ugoditi, ker so z ostalimi tožniki glede predmeta izvršbe v pravni skupnosti. Vsi tožniki so sklepali zavezovalne pravne posle za dele stavbe, stoječe na parc. št. 1244/73 k.o. X in s tem pridobili stvarne pravice na parc. št. 1244/73 k.o. X. Deleži, ki bi izkazovali vrednost njihovega dela te nepremičnine nasproti celoti, niso določeni. Na stavbi, ki je sestavni del zemljiške parcele 1244/73 k.o. X, etažna lastnina ni vzpostavljena (etažne enote – nove stvari, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic – še niso nastale) (2). Ker so zaradi pridobljenih stvarnih pravic na isti nepremičnini (predmetu izvršbe – parc. št. 1244/73 k.o. X) tožniki v pravni skupnosti, mora biti odločitev o zahtevku enaka za vse tožnike; odločitev o zahtevku vsakega od tožnikov se zaradi skupnosti, v kateri glede predmeta izvršbe so, nanaša na vse tožnike (enotni sosporniki). Nedopustnost izvršbe je izkazana s stvarnopravnimi upravičenji tožnikov, ki so svoje pravice pridobili pred 8. 11. 1999; na ostale tožnike se razteza učinek pravnih poslov teh tožnikov. Zaradi navedene pravne skupnosti glede predmeta izvršbe za nobenega od tožnikov, ki vsi postavljajo enak zahtevek, drugačna odločitev od sprejete, ni mogoča. 14. Pri nepremičnini parc. št. 1244/73 k.o. X je od dne 14. 4. 1997 dalje pod dn. št. 547 na podlagi sklepa R 98/99 zaznamovana prepoved odsvojitve in obremenitve za čas do pravnomočne rešitve pravdne zadeve Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 583/97 za ugotovitev deležev na skupnem premoženju (dokaz zemljiškoknjižni izpisek A 191). Kljub temu, da iz zemljiškoknjižnega vpisa to ni razvidno, je iz dejstva, da je bila prepoved vpisana na podlagi sklepa o začasni odredbi (sklep R 98/99 – dokaz B7), razvidno, da je ta prepoved zaznamovana v korist upnika oz. tožnika v zadevah R 98/99 oz. II P 583/97 (sodba izdana v zadevi II P 2445/2000 (3) - dokaz A185), to je osmo tožena stranka. Učinki prepovedi se torej raztezajo le na to osebo – osebo, v korist katere je prepoved odtujitve in obremenitve vpisana. Gre za zaznambo prepovedi na podlagi sodne odločbe zaradi zavarovanja pravnega položaja te osebe in ne za vknjižbo dogovorjene prepovedi odsvojitve in obremenitve – obligacijske pravice, ki povzroči, da so stvari izven pravnega prometa (res extra commercium) in vsako razpolaganje z njimi prepovedano. Vendar pa tudi izvršba osmo tožene stranke (In 02/000162) ni dovoljena, ker so nekateri od tožnikov stvarne oz. pričakovane pravice pridobili že pred 14. 4. 1997. Ti tožniki so P. Š. (pogodba z dne 3. 10. 1996 – dokaz A73), G. P. (pogodba z dne 7. 12. 1996 – dokaz A 83), K. G. (pogodba z dne 18. 10. 1996 – dokaz A 92) in drugi. Kot je navedeno že v prejšnji točki, so tožniki glede predmeta izvršbe v pravni skupnosti. Vsi tožniki so sklepali zavezovalne pravne posle za dele iste nepremičnine in s tem pridobili stvarne pravice na parc. št. 1244/73 k.o. X. Deleži, ki bi izkazovali vrednost njihovega dela te nepremičnine nasproti celoti, niso določeni. Na stavbi, ki je sestavni del zemljiške parcele 1244/73 k.o. X, etažna lastnina ni vzpostavljena. Etažne enote – nove stvari, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic – še niso nastale. Ker so zaradi pridobljenih stvarnih pravic na isti nepremičnini tožniki v pravni skupnosti, mora biti odločitev o dopustnosti izvršbe osmo tožene stranke enaka za vse tožnike; odločitev o zahtevku vsakega od tožnikov se zaradi pravne skupnosti, v kateri tožniki so, nanaša na vse tožnike. Nedopustnost izvršbe osmo tožene stranke je izkazana s stvarnopravnimi upravičenji tožnikov, ki so svoje pravice na parc. št. 1244/73 k.o. X pridobili pred 14. 4. 1997; na ostale tožnike se razteza učinek pravnih poslov teh tožnikov. Zaradi navedene pravne skupnosti za nobenega od tožnikov, ki vsi uveljavljajo nedopustnost izvršbe In 02/00162, drugačna odločitev od sprejete, ni mogoča. 15. Iz napotitvenega sklepa z dne 18. 2. 2009 (dokaz A57) je razvidno, da je postal pravnomočen 23. 4. 2009. Dne 22. 5 .2009 vložena tožba je bila torej vložena v tridesetdnevnem roku. Tudi če bi bila vložena kasneje, ta tožba ne bi bila prepozna, saj bi jo (s tem sklepom na pravdo napoteni) tožniki lahko vložili do konca izvršilnega postopka. Iz napotitvenega sklepa (dokaz A57) je razvidno, da so tožniki ugovora podali pred uveljavitvijo Zakona o spremembi Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ-A; Ur. list 75/02). S 122. čl. ZIZ-A je določeno, da se v primeru ugovora, vloženega pred uveljavitvijo ZIZ-A, uporabljajo 64., 65. in 66. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS 51/98). S 3. odstavkom 65. čl. je določeno, da vložnik ugovora lahko začne pravdo tudi po izteku roka, ki mu ga je določilo sodišče, vse do konca izvršilnega postopka. Iz napotitvenega sklepa z dne 24. 6. 2009 (dokaz A11 v spisu 2833/2009-II) je razvidno, da je postal pravnomočen 25. 8. 2009. Dne 23. 9. 2009 vložena tožba je bila torej vložena v tridesetdnevnem roku.

16. Ni mogoče slediti pritožbam, da so zato, ker je predmet pogodb le del nepremičnine (stvari), pogodbe nične. Nobene ovire ni, da lastnik razpolaga z delom svoje stvari. Bistveno je, da je predmet vsake od pogodb določen. Temu pa je zadoščeno, saj so deli stavbe, ki so predmet posamezne pogodbe, v pogodbah označeni kot apartmani s številkami in kvadraturo tlorisne površine. Dejstvo, da stavba ni etažirana, da torej premet pogodbe ni določen kot samostojna stvar (samostojen predmet stvarnih pravic), na pravno veljavnost pogodb nima vpliva. Dejstvo, da posamezne etažne enote v zemljiški knjigi še niso vpisane, in torej nimajo identifikacijskega znaka, povzroči le to, da sklenjene pogodbe nimajo lastnosti zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi bilo pred vzpostavitvijo etažne lastnine mogoče doseči spremembo zemljiškoknjižnega stanja. Zaradi dejstva, da pogodbe, s katerimi tožniki razpolagajo, niso za zemljiško knjigo primerne listine, tožnikom ni mogoče odreči varstva v izločitveni pravdi. Na veljavnost zavezovalnega posla namreč ta pomanjkljivost nima vpliva.

17. Da kršitev javnopravnih omejitev pri gradnji stavbe na veljavnost obravnavanih pogodb nima vpliva, je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 74. točki obrazložitve. V 75. točki sodbe je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da so pogodbe, ki jih glede skupnega premoženja sklene eden od zakoncev brez soglasja drugega zakonca izpodbojne in ne nične. Trditve, da bi bila katera od pogodb razveljavljena, ni.

18. Stroški so tožeči stranki odmerjeni po tar. št. 3100, 1200 in 6002 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. list 67/08), vključno z 20 % DDV, kar je pravilno.

19.Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, so na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožbe zavrnjene. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, odgovor na pritožbe pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da pritožniki in tožeča stranka krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

(1) Leta 1995 uveljavljeni ZZK je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo in se zadovoljil z overitvijo podpisa zemljiškoknjižnega lastnika na pogodbi. Zahtevo po nepogojnem zemljiškoknjižnem dovolilu je ponovno uvedel dne 1.1.2003 uveljavljen Stvarnopravni zakonik.

(2) Predmet stvarne pravice je stvar (1. odstavek 3. čl. SPZ).

(3) Predhodno se je zadeva II P 2445/2000 obravnaval pod št. II P 583/97.