Jedro

Javne ceste spadajo v upravno premoženje in so kot take podvržene javnopravnemu režimu. Zato sodijo spori v zvezi z njihovo uporabo v upravno in ne sodno pristojnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi t a sklepa sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe in o zavrženju začasne odredbe.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo in začasno odredbo. Ugotovilo je, da tožeča stranka zahteva posestno varstvo na javnem dobru (javni cesti) kar spada v upravno pristojnost, zato je zavrglo tožbo in posledično tudi začasno odredbo.

Zoper oba sklepa se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, v kolikor bi posestno varstvo na javni cesti uveljavljala fizična ali pravna oseba. Ker gre za javno dobro v prosti uporabi vseh pod predpisanimi pogoji, res ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, niti posesti in posestnega varstva. Navedeno glede posesti pa ne velja za upravljavca javne ceste in javnega dobra in tako tudi ne za tožečo stranko, ki upravlja s sporno javno cesto, na kateri uveljavlja posestno varstvo (tako tudi komentar k 19. čl. SPZ, GV Založba 2004). Zato je potrebno po mnenju tožeče stranke izpodbijana sklepa razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podrejeno pa je potrebno izpodbijana sklepa razveljaviti kot preuranjena. Sporni del ceste namreč ni kategoriziran. Gre sicer za cesto - pot v naravi in v zemljiški knjigi označeno kot pot in kot javno dobro. Vendar je v skladu z 2. odst. 2. čl. Zakona o javnih cestah (ZJC) javno dobro le javna cesta in ne vsaka cesta. Javna cesta pa pridobi status javnega dobra s kategorizacijo in ne z vpisom kot javno dobro v zemljiško knjigo (2. tč. 1. odst. 14. čl. ZJC). Če gre torej za nekategorizirano cesto, ta nima (avtomatično) status javne ceste, četudi je vpisana kot javno dobro v zemljiški knjigi. Konkretna pot s parc. št. 3265 k.o. P. ni kategorizirana kot javna cesta, niti kot javna pot. Odlok o kategorizaciji občinskih cest v O. P. (Ur. Objave, št. 23, z dne 9.6.2000) v 8. čl. med javne poti v tč. 299 določa javno pot do hišne številke S.. Od tam naprej do hišne številke tožene stranke S. pot ni kategorizirana in zato ne gre za javno cesto. V vsakem primeru je tudi napačna ugotovitev sodišča, da gre za upravno in ne sodno pristojnost. Pristojnost očitno sodišče veže na status poti, na kateri je prišlo do motenja posesti in ne na samo motilno dejanje. Motenje posesti kot tako namreč ne more spadati v upravno pristojnost, saj gre za civilnopravno razmerje, za odločanje pa je pristojno sodišče po 30. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Določilo 1. odst. 2. čl. ZJC pravi, da so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Gre torej za javno dobro, ki je izven prometa (2. odstavek 2. člena ZJC) in ki je namenjeno splošni rabi. Javne ceste spadajo v upravno premoženje in so kot take podvržene javnopravnemu režimu. Zato sodijo spori v zvezi z njihovo uporabo v upravno in ne sodno pristojnost, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Res je sicer, kar zatrjuje pritožba, da javna cesta pridobi status javnega dobra na podlagi kategorizacije. Javna cesta je namreč tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi (2. tč. 1. odst. 14. čl. ZJC). Vendar je tožeča stranka v tožbi navajala, da je do motenja prišlo na parc. št. 3265 k.o. P., ki je v zemljiški knjigi vknjiženo kot javno dobro (in v zvezi z navedenim predložila tudi zemljiškoknjižni izpisek, ki to potrjuje), v naravi pa to predstavlja javno dostopno pot, ki jo lahko uporabljajo vsi pod enakimi pogoji. Tožeča stranka šele v pritožbi zatrjuje, da predmetna površina ni kategorizirana kot javna cesta, niti kot javna pot in zato ne gre za javno dobro, kot tudi, da ji je ob predpostavki, da gre za javno cesto, kot njenemu upravljalcu potrebno priznati posestno varstvo. Gre za navajanje novih dejstev, ki v pritožbenem postopku skladno z določilom 1. odst. 337. čl. ZPP niso upoštevna. Glede na tožbene trditve je v skladu z zgoraj navedenim torej sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke pravilno zavrglo, kar posledično velja tudi za začasno odredbo.

Ker pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo oba sklepa sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. čl. ZPP).