Jedro

Čeprav je tožniku delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi novega ZDR junija 2003 (po preteku 6 mesecev od dokončnosti sklepa o PDR) in je bilo takrat odločeno tudi o odpravnini, je potrebno višino odpravnine izračunati po določbah starega ZDR. Tožnik je pravico do odpravnine kot trajno presežni delavec pridobil s trenutom, ko ga je delodajalec opredelil kot trajno presežnega delavca v decembru 2002, pod pogojem, da mu je na tej podlagi prenehalo delovno razmerje. Zato se višina odpravnine izračuna po določbah starega ZDR, ne glede na to, da sklep o opredelitvi tožnika kot trajno presežnega delavca v decembru 2002 ne obravnava vprašanja odpravnine, saj ta delavcu pripada po samem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v znesku 1.655.844,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.7.2003 dalje do plačila in ji obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2003 v bruto znesku 66.085,00 SIT in izplačati neto znesek 54.850,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1.7.2003 dalje do plačila, vse v roku 8 dni. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku

158.808,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče pri presoji odločitve napačno uporabilo določbe materialnega prava, saj se sklicuje na 233. člen Zakona o delovnih razmerjih, ki je začel veljati 1.1.2003. Ta člen določa, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic iz delovnega razmerja, ki so bili uvedeni pred 1.1.2003, dokončajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Ob uporabi te določbe je sodišče določilo višino odpravnine tožniku skladno z zakonom o delovnih razmerjih, ki je veljal v času, ko je bilo s sklepom toženke ugotovljeno trajno prenehanje potreb po delu večjega števila delavcev, torej dne 10.12.2002. Pri tem pa sodišče ni upoštevalo, da omenjeni sklep ni obravnaval vprašanja odpravnine, pač pa je le določal, da bodo odpravnine izplačane skladno s kolektivno pogodbo. O odpravnini tožniku je tožena stranka odločila kasneje in sicer s sklepom dne 10.6.2003, s katerim je bila določena višina odpravnine, ta sklep pa je bil sprejet v času, ko je že veljal novi Zakon o delovnih razmerjih.

Po mnenju tožene stranke je zato pravica tožniku do odpravnine nastala s prenehanjem delovnega razmerja pri delodajalcu, torej

26.6.2003, kar pomeni, da se ta datum šteje za dan začetka postopka za uveljavljanje pravice do odpravnine. V obravnavanem primeru zato ni mogoče uporabiti 233. člen novega Zakona o delovnih razmerjih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) ugotovilo, da sodišče v postopku ni kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa dodaja:

Zatrjevanja tožene stranke, da je potrebno izračun višine odpravnine tožniku opraviti v skladu z določbami novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) in da 233. člen tega zakona pri izračunu višine odpravnine tožniku ne pride v poštev, so neupoštevne. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je bilo trajno prenehanje potreb po delu večjega števila delavcev, med njimi tudi tožnika, ugotovljeno s sklepom tožene stranke z dne

10.12.2002 (sklep je postal pravnomočen 31.12.2002). Iz sklepa tudi izhaja, da tem delavcem delovno razmerje preneha z iztekom 6 mesečnega odpovednega roka. S sklepom z dne 10.6.2003 pa je tožena stranka ugotovila, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem 26.6.2003 in da mu bo izplačana odpravnina in regres za leto 2003 skladno s kolektivno pogodbo. Vendar, ne glede na dejstvo, da je vprašanje odpravnine obravnaval šele sklep tožene stranke, ki je bil sprejet v času, ko je veljal novi ZDR, je zmotno mnenje toženke, da bi bilo potrebno tudi izračun višine odpravnine tožniku kot trajno presežnemu delavcu opraviti skladno z določbami novega ZDR. Potrebno je namreč poudariti, da delavec pridobi pravico do odpravnine kot trajno presežni delavec v trenutku, ko ga delodajalec opredeli kot presežnega delavca, vendar pod pogojem, da mu je na tej podlagi prenehalo delovno razmerje. V obravnavanem primeru se je to zgodilo s sklepom tožene stranke z dne 10.12.2002. Pri tem ni pomembno, ali je ta sklep obravnaval vprašanje odpravnine ali ne, saj odpravnina delavcu, ki mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, pripada že po samem zakonu in ne šele takrat, ko mu to pravico določi delodajalec. Ker je bil tožnik opredeljen kot trajno presežni delavec že v mesecu decembru 2002, ko še niso pričele veljati določbe novega ZDR, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 233. člena novega ZDR pravilno zaključilo, da se višina izračuna odpravnine tožniku presoja v skladu z določbami ZDR/90, ki je veljal v času, ko se je začel postopek ugotavljanja prenehanja trajnih potreb po delu tožnika pri toženi stranki. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).