Jedro

Stvar dokazne ocene je razlaga izvedeniškega mnenja, katerega je sodišče prve stopnje opravilo v skladu s 8. členom ZPP in zaključilo, da je stavba št. 42 v izključni lasti tožene stranke in je v nadaljnji obrazložitvi pojasnilo, kaj bi tožena stranka morala narediti, v kolikor bi želela, da bi ta skupni gradbeni element - streha oz. terasa tudi pravno gledano (in ne le z vidika gradbene stroke, ki obravnava teraso kot element, ki služi strehi celotnega pritličnega dela) predstavljal skupni prostor v solasti etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v predmetni pravdni zadevi odločilo, da je tožena stranka dolžna odpraviti vznemirjanje iz naslova zamakanja vode na posameznih delih stavbe v lasti prvo tožeče stranke in v lasti drugo tožeče stranke tako, da sanira posamezni del št. 42 v stavbi št. ... v pritličju v izmeri 1.525 m2, da ne bo več prihajalo do zamakanja vode (I. točka izreka). V II. točki izreka je naložilo toženi stranki plačilo zneska 7.738,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v III. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 2.173,68 EUR. Sodišče prve stopnje je nadalje 27. 9. 2016 izdalo sklep s katerim je toženi stranki naložilo povrnitev dodatnih stroškov pravdnega postopka v višini 326,72 EUR iz naslova nagrade izvedencu S. B. 2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pasivno legitimirana v predmetnem postopku zmotno in je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da vzrok zamakanja izhaja iz njene etažne lastnine, saj je vzrok v skupnem gradbenem elementu, ki predstavlja lastnino vseh etažnih lastnikov, ki tudi morajo poskrbeti za sanacijo objekta. Večstanovanjska stavba tako ni le seštevek posameznih fizično ločenih delov, ampak vsebuje tudi dele in naprave, ki služijo celoti. Predmet solastnine so tako skupni prostori, stopnišča, hodniki, kleti, gradbeni elementi, ki zagotavljajo obstoj zgradbe kot celote, temelji in nosilni zidovi, stopi itd. Četrti odstavek 5. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) pa izrecno določa, da kadar služi določen gradbeni element tako posameznemu delu kot skupnim delom, se šteje kot skupni del, če se z njim zagotavlja funkcija večstanovanjske stavbe kot celote. Sodišče prve stopnje pa slednjega ni upoštevalo, čeprav je izvedenec B. v svojem izvedenskem mnenju navedel, da posamezni del stavbe št. 42 stavbi 844 D., ki je v lasti tožene stranke predstavlja teraso na izvedenem skupnem gradbenem elementu, ki služi istočasno kot streha celotnega pritličnega dela objekta. Streha nad pritličjem je tako sestavni del skupnega gradbenega elementa in do zamakanja prihaja zaradi nevzdrževanja tega skupnega gradbenega elementa. Sodišče prve stopnje je tako mnenje izvedenca B. napačno povzelo, saj iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da je vzrok vznemirjanja iskati v nevzdrževanju skupnega gradbenega elementa. S tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj obstaja nasprotje med neutemeljenimi zaključki sodišča in vsebino listin, kar predstavlja kršitev po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku(v nadaljevanju ZPP). Ker zamakanje tako izhaja iz nevzdrževanega skupnega gradbenega elementa je edini logičen zaključek, da so sanacijo dolžni izvesti vsi etažni lastniki. Nadalje tožena stranka meni, da v zadevi niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti in da sodišče toženi stranki neutemeljeno nalaga plačilo odškodnine. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

- Nadalje tožena stranka vlaga pritožbo zoper sklep o stroških z dne 27. 9. 2016, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 326,72 EUR. Dokler ne bo pravnomočno odločeno o sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu P 32/2014 z dne 3. 6. 2016, namreč tožena stranka ni dolžna povrniti stroškov postopka tožeče stranke.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da etažni del, katerega lastnica je tožena stranka, ne predstavlja skupnega etažnega dela, saj ga je nenazadnje tožena stranka tudi prodajala. Samemu odškodninskemu zahtevku pa tožena stranka obrazloženo ni ugovarjala.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa, v skladu s drugim odstavku 350. člena in 366. člena ZPP.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da vznemirjanje nepremičnine tožene stranke izhaja iz nepremičnine z ID znakom ... (v nadaljevanju nepremičnina št. 42), ki je v izključni lasti tožene stranke in na katerem ni skupnih delov etažnih lastnikov, ne glede na dejstvo, da ta nepremičnina v naravi predstavlja teraso oz. streho poslovnega objekta in se s stališča gradbene stroke šteje, da gre za skupni gradbeni element. Tožena stranka namreč ne le, da je zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine slednjo tudi sama upravlja kot lastnica, na njej organizira sejme, nepremičnino pa je tudi že večkrat skušala prodati. Zato je tožena stranka dolžna sanirati posamezni del št. 42, da ne bo prihajalo do zamakanja vode oziroma in zagotovi popravilo v svojem delu etažne lastnine, da se odvrne škoda, ki se povzroča drugim delom zgradbe. Nadalje je sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke po plačilu odškodnine v celoti ugodilo in zaključilo, da gre za prepovedano imisijo iz nepremičnine tožene stranke v sosednje nepremičnine, kar predstavlja tisto nedopustno ravnanje, ki je podlaga odškodninski odgovornosti. Ker je tožeča stranka izkazala tako nastanek škode, kot tudi višino nastale škode in vzročno zvezo med protipravnim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti nastalo ji škodo.

7. Sodišče druge stopnje jasne in prepričljive zaključke sodišča prve stopnje od 9. - 14. točke obrazložitve v celoti povzema kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa še dodaja:

8. Razlogi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje so jasni, razumljivi in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe, s tem pa ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožba graja pravilnost prenosa izvedeniškega mnenja v sedaj izpodbijano sodbo. S tem očita sodišču prve stopnje protispisnost iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na zmotno povzemanje dokaznega gradiva v obrazložitev sodbe. Vendar v predmetni zadevi sodišče druge stopnje ugotavlja, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je namreč v 10. točki obrazložitve pravilno povzelo mnenje izvedenca S.B., iz katerega izhaja, da posamezni del stavbe št. 42 predstavlja s stališča gradbene stroke teraso na izvedenem skupnem gradbenem elementu, ki služi istočasno kot streha celotnega pritličnega dela objekta (19. stran izvedeniškega mnenja). Pri tem ne gre za napačen „postopek prenosa“ tistega, kar je zapisano v izvedeniškem mnenju, v obrazložitev sodbe.

- Stvar dokazne ocene pa je razlaga izvedeniškega mnenja, katerega je sodišče prve stopnje opravilo v skladu s 8. členom ZPP in zaključilo, da je stavba št. 42 v izključni lasti tožene stranke in je v nadaljnji obrazložitvi (v tretjem odstavku 10. točke izpodbijane sodbe) pojasnilo, kaj bi tožena stranka morala narediti, v kolikor bi želela, da bi ta skupni gradbeni element - streha oz. terasa tudi pravno gledano (in ne le z vidika gradbene stroke, ki obravnava teraso kot element, ki služi strehi celotnega pritličnega dela) predstavljal skupni prostor v solasti etažnih lastnikov.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da predmetna nepremičnina št. 42 v lasti tožene stranke, kot etaža nad poslovnim prostorom tožeče stranke, dejansko predstavlja njeno streho, vendar istočasno predstavlja tudi teraso tožene stranke, s katero le-ta v celoti sama upravlja kot lastnica nepremičnine, na njej organizira prireditve in jo je v ta namen tudi kupila ter jo sedaj prodaja. Da je tožena stranka izključni lastnik stavbe št. 42 terase in da jo je dolžna vzdrževati in sanirati tako, da ne bo povzročala škode drugim delom nepremičnine izhaja tudi iz same Prodajne pogodbe št. 185/94-2-4 z dne 20. 9. 1994 (priloga B3) sklenjene med G.P.G. in Občino D. (v nadaljevanju Prodajna pogodba) iz katere izhaja, da mora biti prostor zgrajen kvalitetno, kar pomeni, da ima pohodni tlak z ustreznim odvodnjavanjem, vodovodni in električni dovod ter zaščitno ograjo. Prav tako sta se stranki Prodajne pogodbe dogovorili, da mora za dokončanje poslovnega prostora kupec, to je tožena stranka, pridobiti gradbeno dovoljenje s posebnim projektom za dokončanje le tega. V posledici tega pa tudi nosi stroške, ki bi nastali na objektu ali v okolici ali lastnikom drugih poslovnih prostorov zaradi nedokončanih del oziroma z zamujanjem pri dokončanju (15. člen Prodajne pogodbe). Iz same Prodajne pogodbe, slednje pa je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, (čeprav se na samo Prodajno pogodbe ne sklicuje, jo pa je povzelo v dokazni sklep), tako jasno izhaja, da je primarni namen nepremičnine št. 42 poslovni prostor - terasa tožene stranke, kot njen lastniški prostor in predstavlja samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo v skladu s drugim odstavkom 105. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

- Sama tožena stranka v odgovoru na tožbo priznava, da je nad streho bil predviden poslovni prostor oz. tržnica, ki pa s strani investitorja, ki je ta prostor prodal toženi stranki ni bil dokončan in je tako ta nepremičnina št. 42 poseben poslovni prostor, (v kolikor bi tožena stranka z gradnjo oz. ureditvijo le-tega nadaljevala, pa bi ta dejansko izgubil funkcijo strehe, ki jo zaradi načina koriščenja oz. ureditve nepremičnine sedaj ima). S tem pa je tožena stranka dolžna preprečiti vznemirjanje lastnikov sosednjih nepremičnin v skladu z 99. členom in nositi odgovornost za škodo, ki iz njene nepremičnine izvira (četrti odstavek 99. člena SPZ), kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

11. Pritožba nadalje povsem pavšalno graja odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno, v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti: protipravnost, ki jo predstavljajo imisije iz nepremičnine tožene stranke v sosednjo nepremičnino, prav tako je izkazana škoda in višina le-te, ki nastaja tožeči stranki v posledici zamakanja z nepremičnine tožene stranke, s tem pa je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo tožeči stranki. Za nastalo škodo pa odgovarja tožena stranka, ki se svoje odgovornosti v predmetnem postopku ni uspela razbremeniti. Trditveno in dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti pa je na njej. Pritožbene navedbe, da sodišče svoje odločitve o obstoju elementov odškodninske odgovornosti ni pojasnilo, so presplošne, da bi z njimi lahko uspela, sicer pa je sodišče obstoj odškodninske odgovornosti ustrezno obrazložilo v 14. točki obrazložitve. Pritožba pa ne navaja, konkretno katera pravno relevantna dejstva naj ne bi bila razvidna iz izpodbijane sodbe.

12. Glede splošnega sklicevanja pritožbe na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da v kolikor pritožnik v sami pritožbi ne navede pritožbenih razlogov, sodišče opravi zgolj uradni preizkus zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri tem pa ne more upoštevati trditev iz drugih vlog v postopku pred sodiščem prve stopnje (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 238/1997 z dne 19.2.1998, II Ips 282/2002 z dne 26. 9. 2002).

13. Tako je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (določbe SPZ in OZ) in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo očitanih kršitev določb postopka, kot tudi ne kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškovne odločitve v sklepu z dne 27. 9. 2016 iz razloga, ker izpodbija odločitev o glavni stvari in bi v primeru, da ne bi vložila pritožbe zoper sklep, le-ta postal pravnomočen kljub eventualni drugačni odločitvi o glavni stvari. Ker je sodišče druge stopnje potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ker ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa (350. člen v zvezi s 366. členom ZPP) ni ugotovilo kršitev, je odločilo kot izhaja iz izreka pod točko II.

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Prav tako tožeča stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.