Jedro

Silobran je prekoračen, če obstaja nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe oziroma nesorazmerje med napadeno in branjeno dobrino.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem in stroškovnem delu v toliko spremeni, da poslej v celoti glasi: “1. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku G. D. odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.000,00 EUR in za premoženjsko škodo v znesku 2.040,71 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 dalje do plačila v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, v 15 dneh na TRR pooblaščenca ..., pri Banki d.d. Tožbeni zahtevek se v presežku za še zahtevanih 6.633,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 12. 2009 dalje do plačila, kot neutemeljen zavrne, kakor se tudi zavrne tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov 2.000,00 EUR in 2.040,71 EUR za čas od 27. 12. 2009 do 15. 4. 2011. 2. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku M. D. odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.400,00 EUR in za premoženjsko škodo v znesku 187,42 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 dalje do plačila v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, v 15 dneh na TRR pooblaščenca ..., pri Banki d.d. Tožbeni zahtevek se v presežku za še zahtevanih 5.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 12. 2009 dalje do plačila, kot neutemeljen zavrne, kakor se tudi zavrne tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov 2.400,00 EUR in 187,42 EUR za čas od 27. 12. 2009 do 15. 4. 2011. 3. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici Z. D. odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.300,00 EUR in za premoženjsko škodo v znesku 43,48 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 dalje do plačila v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, v 15 dneh na TRR pooblaščenca ..., pri Banki d.d. Tožbeni zahtevek se v presežku za še zahtevanih 4.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 12. 2009 dalje do plačila, kot neutemeljen zavrne, kakor se tudi zavrne tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov 3.300,00 EUR in 43,48 EUR za čas od 27. 12. 2009 do 15. 4. 2011. 4. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožečim strankam pravdne stroške v znesku 925,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, III. in IV. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

V. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 188,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožniki s tožbo zahtevajo povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ki jim je nastala, ko jih je 27. 9. 2009 fizično napadel toženec.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki v 20 % prispevali k nastanku lastne škode. Z uvodoma navedeno sodbo je delno ugodilo zahtevku tožnikov in tožencu naložilo, da tožnikom plača denarno odškodnino za škodo, in sicer prvemu tožniku za nepremoženjsko 1.600,00 EUR ter za premoženjsko 1.632,57 EUR, drugemu tožniku za nepremoženjsko 1.920,00 EUR ter za premoženjsko 149,14 EUR, tretji tožnici pa za nepremoženjsko 2.640,00 EUR ter za premoženjsko 34,78 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 dalje do plačila. V presežku je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo, in sicer glede prvega tožnika za še zahtevanih 7.441,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2009 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov 1.600,00 EUR in 1.632,57 EUR za čas od 27. 12. 2009 do 15. 4. 2011, glede drugega tožnika za še zahtevanih 5.617,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2009 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov 1.920,00 EUR in 149,14 EUR za čas od 27. 12. 2009 do 15. 4. 2011 in glede tretje tožnice za še zahtevanih 5.068,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2009 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov 2.640,00 EUR in 34,78 EUR za čas od 27. 12. 2009 do 15. 4. 2011. Tožencu je še naložilo, da tožnikom povrne pravdne stroške.

3. Z uvodoma navedenim sklepom pa je sodišče prve stopnje odmerilo nagrado in nadomestilo za stroške izvedenki na znesek 183,00 EUR, presežni del izvedenkinega zahtevka zavrnilo in ugotovilo, da izvedenka ni zavezanka za plačilo DDV (pod I. in II. točko izreka). Tožencu je naložilo, da plača premalo plačani predujem v višini 178,40 EUR za stroške in nagrado sodnega izvedenca na transakcijski račun sodišča. Odločilo je, da bo plačilo skupnega zneska na transakcijski račun sodne izvedenke izvršila finančno – računovodska služba iz vnaprej založenih sredstev tožene stranke na računu za predujme (pod III. in IV. točko izreka).

4. Zavrnilni del sodbe s pravočasno pritožbo delno izpodbijajo tožniki. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo s prisojo nadaljnjih zneskov, in sicer prvemu tožniku 5.108,14 EUR, drugemu tožniku 3.618,28 EUR ter tretji tožnici 4.368,70 EUR. Priglašajo pritožbene stroške.

5. Tožniki so na dne 8. 6. 2016 vložili še dopolnitev pritožbe, ki pa je pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo, saj je prepozna (prvi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Zakonski pritožbeni rok za tožnike je namreč ob dejstvu, da jim je bila sodba vročena 20. 4. 2016, iztekel že 5. 5. 2016. 6. Toženec s pravočasno pritožbo izpodbija sklep o izvedenini. Predlaga spremembo z naložitvijo plačila razlike predujma tožnikom.

7. Bistvene navedbe obeh pritožb bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

8. Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista podali.

9. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede sodbe

10. Očitek kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba utemeljuje s pomanjkanjem razlogov za zavrnitev zahtevkov na plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve, posega v osebno integriteto in dostojanstvo z navedbami v pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2016. 11. Obrazložitev o pravno odločilnih dejstvih glede gornjega zahtevka je res skopa. Vendar sta dialog in polemika z izpostavljenimi sodbenimi razlogi mogoča. Ker je torej moč uresničiti pravico do pritožbe, postopkovna kršitev ni podana.

12. Pritožbena trditev, da je toženec s pritožbeno izpostavljenimi navedbami v vlogi z dne 14. 6. 2012 grobo razžalil tožnike, ni utemeljena že zato, ker je predmetno vlogo vložil toženčev pooblaščenec, in ne sam toženec. Zato, ker tožniki niso izkazali, da jim je škoda nastala zaradi ravnanja toženca, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, da toženec za to škodo vsakemu tožniku plača denarno odškodnino v višini 1.000,00 EUR (131. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Navedbe, s katerimi pritožba uveljavlja, da v konkretnem primeru protipravnost zaradi varstva toženčevih pravic oziroma upravičenih koristi ni bila izključena, se tako ob odsotnosti enega od pogojev odškodninskega delikta(1) izkažejo za nebistvene.

13. V zvezi s sodbenimi razlogi o prispevku tožnikov k nastali škodi pritožniki napačno menijo, da sodišče ne bi smelo ugotavljati dejstev, ki jih ni ugotovilo kazensko sodišče. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je civilno sodišče na podlagi 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Dejanske okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o obstoju deljene odgovornosti, pa po pravilih civilnega procesnega prava ugotavlja pravdno sodišče. 14. Silobran je prekoračen, če obstaja nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe oziroma nesorazmerje med napadeno in branjeno dobrino. Vprašanje neizogibno potrebne obrambe je treba presoditi glede na konkretno stanje, zlasti pa glede na intenziteto napada ter glede na sredstva in možnosti, s katerimi napadeni v trenutku napada razpolaga.

15. Pritožbeno ni sporno, da je toženec prišel na dvorišče hiše, kjer živijo tožniki z namenom, da bi se pogovoril z drugim tožnikom. Drugega tožnika je najprej verbalno, potem pa še fizično napadel tako, da ga je tepel po glavi in obrazu in ga pri tem najmanj dvakrat s pestjo udaril v obraz. V pretep se je sprva vključil prvi tožnik, da bi branil drugega tožnika (očeta). Toženec je prvega tožnika s pestjo udaril v obraz. Tretja tožnica, ki je dogajanje opazovala iz balkona, je opisala, da so bili toženec in tožnika udeleženi v pretepu „kot sprijeti“. Poklicala je policijo, nato pa se je tudi sama vključila v pretep z namenom, da bi obranila prvega tožnika (sina) in drugega tožnika (moža). Toženec je tretjo tožnico prijel za levo roko in ji jo močno zvil. V pretepu so vsi udeleženci utrpeli poškodbe, in sicer prvi tožnik udarnino desnega lica, drugi tožnik udarnine in odrgnine na obrazu in na nosu ter nategnitev vratnih mišic, tretja tožnica zlom končnega členka levega mezinca in udarnino obraza, toženec pa površinsko odrgnino na področju levega očesa. Toženec je odšel z dvorišča po informaciji, da je na poti policija.

16. Prvostopno sodišče je štelo, da so tožniki ravnali v prekoračenem silobranu, ker se je dogajanje odvijalo na dvorišču tožnikov, ker sta v pretepu napram (enemu) tožencu delovala dva tožnika in ker se je tretja tožnica fizično vključila v pretep, čeprav je pred tem poklicala policijo in tako že s tem zadostila svojemu namenu, da bi obranila prvega in drugega tožnika. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da te okoliščine same po sebi ne morejo napotovati na sklep, da so tožniki ravnali v prekoračenem silobranu. Toženec je namreč napadel tožnike, ti pa so v fizičnem spopadu sodelovali le v tem smislu, da bi drug drugega pred tožencem obranili. Pri tem očitno niso uporabili močnejše sile kot je bila v tistem trenutku potrebna, saj so utrpeli težje poškodbe od toženca. Ker kakšnega takšnega konkretnega ravnanja, ki bi predstavljalo obrambo, ki je dana situacija ni zahtevala, sodišče ni ugotovilo, je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno zaključiti, da tožniki niso prispevali k nastanku škode (prvi odstavek 138. člena OZ, 171. člen OZ).

17. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v prisojo višine denarne odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo, je v 179. in 182. členu OZ, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

18. Pritožbeno sporna je delna zavrnitev zahtevka na plačilo denarne odškodnine za telesne bolečine in strah (za vse tri tožnike) ter delna zavrnitev zahtevka na plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ob napadu (za prvega tožnika).

19. Ugotovljeni obsegi telesnih bolečin (pod 15., 19. in 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), strahu (pod 16., 21. in 25. točko) ter za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti (pod 17. točko), ki jih pritožba ne izpodbija temveč le nekoliko pretirano izpostavlja, ne utemeljujejo odmere nadaljnje denarne odškodnine. Odškodnina za te oblike škode je pri vseh treh tožnikih materialnopravno pravilno odmerjena. Zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode (za prvega tožnika = 800,00 EUR za telesne bolečine + 200,00 EUR za strah + 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, za drugega tožnika 1.200,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti + 200,00 EUR za strah + 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, za tretjo tožnico = 1.800,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti + 500,00 EUR za strah + 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti) pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Skupni odmerjeni zneski 2.000,00 EUR, 2.400,00 EUR oziroma 3.300,00 EUR pomenijo, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, približno 2 oziroma 2,4 oziroma 3,3 povprečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 28/2016). Tako odmerjene odškodnine so primerljive z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upoštevajo vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli tožniki. Primerjava z drugimi podobnimi primeri pa tudi ne omogoča prisoje še višje odškodnine. Zato odmera nadaljnjih zneskov ni utemeljeno zahtevana.

20. Glede na to, da tožniki po presoji pritožbenega sodišča k nastanku svojih škod niso prispevali, so upravičeni do plačila v celoti odmerjenih denarnih odškodnin za nastalo jim nepremoženjsko škodo. Prvi tožnik je tako upravičen še do plačila 400,00 (= 2,000,00 – 1.600,00) EUR, drugi tožnik do plačila 480,00 (= 2.400,00 – 1.920,00) EUR in tretja tožnica do plačila 660,00 (= 3.300,00 – 2.640,00) EUR.

21. Višina tožnikom nastale premoženjske škode pritožbeno ni sporna. Ker so tožniki upravičeni tudi do v celoti jim nastale premoženjske škode, pripada prvemu tožniku še plačilo 408,14 (= 2.040,71 – 1.632,57) EUR, drugemu tožniku 38,28 (= 187,42 - 149,14) EUR, tretji tožnici pa 8,70 (43,48 – 34,78) EUR.

22. Ob pritožbeno neizpodbijanem dejstvu, da je toženec prišel v zamudo 15. 4. 2011, tožnikom tudi od nadalje prisojenih zneskov pripadajo zakonske zamudne obresti od 15. 4. 2011 dalje do plačila, saj je toženec tudi s plačilom teh zneskov v zamudi od tega dne (299. člen OZ).

23. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno poseči še v prvostopno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP). Po metodi, ki jo je za izračun uspeha uporabilo prvostopno sodišče ter katera pritožbeno ni izpodbijana, uspeh tožnikov po spremembi znaša 35%. Tožniki so upravičeni do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 2.460,80 EUR (= 35% od prvostopno odmerjenih 7.030,88 EUR), toženec pa do 1.534,81 EUR (= 65% od prvostopno odmerjenih 2.361,26 EUR). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženec dolžan povrniti tožnikom 925,99 EUR.

24. Pritožbi tožnikov je bilo potrebno delno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu se je pritožba izkazala za neutemeljeno, saj niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno v tem delu pritožbo zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

25. Tožniki so upravičeni še do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, sorazmernih pritožbenemu uspehu (drugi odstavek 165. člena, drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeni uspeh, izračunan po enaki metodi kot uspeh pred sodiščem prve stopnje, znaša 15%. Tožniki so namreč uspeli z zneskom 1.995,12 EUR od izpodbijanih 13.095,12 EUR. Potrebni pritožbeni stroški znašajo 1.253,78 EUR (= 513,00 EUR sodna taksa + 740,78 EUR odvetniške storitve in izdatki, katerih odmera je razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 238). Upoštevaje pritožbeni uspeh je tako toženec dolžan tožnikom povrniti pritožbene stroške v višini 188,06 EUR (= 15% od 1.253,78 EUR). V kolikor toženec tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje občne seja Vrhovnega sodišča 13.12.2006).

Glede sklepa

26. Pritožba odločitve glede odmere nagrade in nadomestila za stroške izvedenki obrazloženo ne izpodbija. Zato je bil ta del sklepa preizkušen le v okviru razlogov, na katere pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker preizkus kakšne od teh kršitev ni pokazal, je bilo potrebno pritožbo zoper I. in II. točko izreka zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člen ZPP).

27. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da toženec ni predlagal izvedbe dokaza „z dopolnilnim ustnim zaslišanjem izvedenke“ kot je to ugotovilo sodišče v izpodbijanem sklepu. Iz podatkov v spisu sploh ne izhaja, da bi bil tak dokazni predlog stavljen.

28. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zato je bilo potrebno izpodbijani sklep v III. in IV. točki izreka razveljaviti in zadevo v tem razveljavljenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče glede na okoliščine primera samo ugotovljene pomanjkljivosti ne more odpraviti (3. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 355. člen ZPP).

29. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje sprva ugotoviti, na predlog katere stranke so nastali stroški v višini 183,00 EUR, katerih odmera je postala pravnomočna z izdajo tega sklepa. Glede na to, da je bil dokaz z ustnim zaslišanjem izvedenke izveden brez, da bi bil predhodno založen znesek, potreben za stroške izvedbe tega dokaza (153. člen ZPP), bo moralo prvostopno sodišče v novem postopku odločiti, da mora stranka nastale stroške plačati direktno izvedenki.

Op. št. (1): Splošni pogoji odškodninskega delikta (škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza, odgovornost) morajo biti podani kumulativno, kar pomeni, da ni odškodninske odgovornosti, če ni izpolnjen le eden od naštetih pogojev.