Jedro

Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pod pogoji iz 42. člena ZPIZ-2 po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine. V 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 je določeno, pod kakšnimi pogoji je mogoče priznati pravico do invalidske pokojnine invalidu III. (pa tudi II.) kategorije, in sicer v primeru, če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Ker je pri tožniku prišlo do nove invalidnosti, torej I. kategorije invalidnosti, določbe 4. alineje 41. člena ZPIZ-2 ni mogoče uporabiti. Tudi sicer določa pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne pa način njene odmere. Tako v primeru priznanja pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji, kot tudi po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2, se invalidska pokojnina odmeri po določbah ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 7. 9. 2015 in št. ... z dne 13. 5. 2015 glede odmere invalidske pokojnine ter odločb toženca št. ... z dne 8. 9. 2015 in št. ... z dne 13. 5. 2015 glede ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ter na odmero invalidske pokojnine po določilih ZPIZ-1 in z upoštevanjem prištete dobe od 20. 11. 1989 dalje, podredno na odmero pokojnine po 4. alineji 41. člena ZPIZ-21 (I. točka izreka). Sklenilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka sam (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da bi mu bilo potrebno invalidsko pokojnino po 4. odstavku 394. člena ZPIZ-2 odmeriti po določbah ZPIZ-1 in pri tem upoštevati prišteto dobo od 20. 11. 1989 dalje, ko je postal invalid III. kategorije. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na ustavno odločbo št. U-I-246/2013 z dne 21. 4. 2016, ki se z obravnavanim vprašanjem sploh ni ukvarjala. Pravica do pokojnine je ustavna pravica, zato bi moralo 4. odstavek 394. člena ZPIZ-2 argumentirati poglobljeno, ne le s pojasnilom, da se izjeme obravnavajo restriktivno. Obravnavana določba ZPIZ-2 se nanaša na brezposelne in delovne invalide. Na dan 31. 12. 2012 je bil kot delovni invalid III. kategorije brezposeln in uživalec denarnega nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Nadomestilo mu je toženec od 12. 7. 1989 do upokojitve izplačeval po ZPIZ iz leta 1992. Izpolnjuje pogoje iz 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2, saj mu je na dan 31. 12. 2012 manjkalo le 13 dni pokojninske dobe za starostno upokojitev, potrebno starost 63 let pa je dosegel 21. 1. 2015, zato se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-2, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. V 4. odstavku 394. člena ZPIZ-2 je določeno le, da se lahko upokoji, ni pa določeno, da bi šlo le za starostno upokojitev. Če bi se upokojil po ZPIZ-1, bi pri 20 letih pokojninske dobe in starosti 63 let, odmerni odstotek znašal 44,74 %, ne pa 36 %. Nadalje navaja, da je od 20. 11. 1989 dalje invalid III. kategorije zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo in prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje. Kot prišteta doba po 200. členu ZPIZ-1 bi se mu zato morala upoštevati vsa doba od 20. 11. 1989 dalje, ko je nastala invalidnost, ne pa le doba od nastanka I. kategorije invalidnosti dalje. Gre za fiktivno pokojninsko dobo, s katero se invalidu nadomesti del pokojninske dobe, ki je zaradi invalidnosti ni mogel doseči, v zvezi s čimer se sklicuje na zadevo VIII Ips 108/2014. Invalid je postal že v letu 1989 in od takrat dalje ni več mogel doseči pokojninske dobe. Iz tega razloga je tudi prejemal invalidsko dajatev. Takšen je tudi namen prištete dobe. V kolikor pa upokojitev po ZPIZ-1 ni možna, meni, da bi se moral invalidsko upokojiti po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2, saj je že v času prejemanja nadomestila dopolnil starost 65 let. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Predmet spora in dejanske okoliščine konkretnega primera

5. Tožnik je bil kot invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 20. 11. 1989 dalje3, uživalec nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo od 12. 7. 1999 dalje.4 Z odločbo z dne 22. 4. 2015 je bil nato v postopku za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 4. 12. 2014, od 1. 1. 2015 dalje pa mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine.

6. Z izpodbijano dokončno odločbo toženca z dne 7. 9. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 13. 5. 2015, mu je bila odmerjena invalidska pokojnina v znesku 276,90 EUR od 26. 5. 2015 dalje. Posledično je bilo z izpodbijano dokončno odločbo toženca z dne 8. 9. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 5. 2015 odločeno, da mu s 25. 5. 2015 preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo in se izplačevanje nadomestila s tem dnem ustavi.

7. Ob presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb se spor tako nanaša na odmero invalidske pokojnine in prenehanje pravice ter ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo.

K pritožbi zoper sodbo v delu, ki se nanaša na odmero invalidske pokojnine

8. Z izpodbijano dokončno odločbo z dne 7. 9. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 5. 2015 je bila invalidska pokojnina pravilno odmerjena izključno na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)5, ki je začel veljati s 1. 1. 2013. Pri odločanju v upravnem postopku je potrebno uporabiti tisti materialno pravni predpis, ki velja v času začetka oziroma uvedbe postopka oziroma odločanja upravnega organa, razen če je v prehodnih določbah pozitivnega prava drugače določeno. Po 390. členu ZPIZ-2 se predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, torej Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)6, uporabljajo v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona. Pa še v tem primeru se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, ki veljajo na dan nastanka invalidnosti, torej po ZPIZ-2 ali ZPIZ-1. Na podlagi 396. člena ZPIZ-2 pa uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2. Pravice po tem zakonu lahko pridobijo v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Ker je bila zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja vložena 21. 10. 2014, nova invalidnost, torej I. kategorija pa je nastala 4. 12. 2014, pravno podlago za odmero že dokončno in pravnomočno priznane pravice do invalidske pokojnine, lahko predstavljajo le določbe ZPIZ-2. 9. Prehodna določba 394. člena ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni uporabljiva. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, se pod pogoji iz te določbe po ZPIZ-1 lahko pridobi le starostna, ne pa tudi invalidska pokojnina. ZPIZ-2 namreč varuje po ZPIZ-1 pridobljene in pod določenimi pogoji tudi pričakovane pravice. Zavarovanci, ki so 31. 12. 2012 izpolnili pogoje za starostno pokojnino po ZPIZ-1, vendar še nadalje ostali v zavarovanju, lahko skladno z načelom varstva pridobljenih pravic, starostno pokojnino uveljavijo po ZPIZ-1. V prehodni določbi 391. člena ZPIZ-1 je določeno, da osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih tudi po uveljavitvi tega zakona. V prehodni določbi 394. člena ZPIZ-2 pa je urejeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine, ki se pod določeni pogoji lahko upokojijo po ZPIZ-1. Urejeni so primeri, v katerih je pravico do starostne pokojnine mogoče pridobiti po ZPIZ-1, čeprav pogoji po ZPIZ-1 do 31. 12. 2012 še niso bili izpolnjeni. Po 4. odstavku 394. člena ZPIZ-2 zavarovanec, ki mu je na 31. 12. 2012 manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 do tri leta starosti in tri leta pokojninske dobe ali manj in ima na ta dan priznan status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. Invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki je 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in mu je na ta dan manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih veljavnih do uveljavitve tega zakona do pet let starosti in pet let pokojninske dobe ali manj, se lahko upokoji, torej pridobi pravico do starostne pokojnine, po predpisih veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. Določba 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 je jasna in pod pogoji iz ZPIZ-1 ureja le pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pritožnikovo drugačno stališče je zmotno in zato nesprejemljivo. Potrebno pa je poudariti, da je predmet tega postopka presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe o odmeri invalidske, ne pa o priznanju starostne pokojnine. Ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, in v primeru, da so le - ti izpolnjeni, tudi njene odmere, je lahko le predmet drugega upravnega postopka pri tožencu.

10. Predhodno navedeno torej pomeni, da je bilo tožniku invalidsko pokojnino mogoče pravilno in zakonito odmeriti le od uporabi določb ZPIZ-2. Te določbe, vključno s 137. členom o prišteti dobi, je sodišče prve stopnje, pred njim pa že toženec, tudi povsem pravilno uporabilo.

11. Prišteta doba je po 137. členu ZPIZ-2 fiktivna pokojninska doba, ki se upošteva zavarovancu pri odmeri pravic, če na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 65 let starosti. Če je invalidnost nastopila po dopolnjenem 60. letu starosti, predstavlja eno polovico obdobja med datumom, pri katerem bi zavarovanec dopolnil 65 let starosti, in datumom nastanka invalidnosti (3. odstavek 137. člena ZPIZ-2). Pri tem se dolžina obdobja, ki služi za določitev prištete dobe, računa v letih in mesecih, obdobje, daljše od 15 dni, pa šteje kot en mesec. Tožnik je do nastanka invalidnosti I. kategorije 4. 12. 2014 dopolnil 60 let, ne pa tudi 65 let starosti, ter 20 let in 25 dni pokojninske dobe. 65 let starosti bi dopolnil 21. 1. 2015, torej mu je ob nastanku I. kategorije invalidnosti do dopolnitve te starosti manjkalo še manj kot dva meseca, zato prišteta doba znaša 1 mesec. Čeprav tožnik pravilno poudarja, da je namen prištete dobe zavarovancu nadomestiti del pokojninske dobe, ki je zaradi invalidnosti ni mogel doseči, pa citirane določbe 137. člena ZPIZ-2 ni mogoče tolmačiti tako, kot jo sam zmotno tolmači, torej da se kot dan nastanka invalidnosti šteje predhodno nastala III. kategorija invalidnosti in se glede na nastanek III. kategorije invalidnosti upošteva prišteta doba. Bistveno je namreč, da je pri tožniku zaradi sprememb oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja prišlo do nove invalidnosti, torej I. kategorije, zato je za določitev prištete dobe ključen nastanek I. kategorije invalidnosti. Prav na temelju I. kategorije invalidnosti mu je bila invalidska pokojnina tudi priznana.

12. Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, namreč pod pogoji iz 42. člena ZPIZ-2 po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine. V 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 pa je določeno, pod kakšnimi pogoji je mogoče priznati pravico do invalidske pokojnine invalidu III. (pa tudi II.) kategorije, in sicer da mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Ker je, kot je že bilo poudarjeno, pri tožniku prišlo do nove invalidnosti, torej I. kategorije invalidnosti, določbe 4. alineje 41. člena ZPIZ-2 ni mogoče uporabiti. Tudi sicer določa pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne pa način njene odmere. Tako v primeru priznanja pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji, kot tudi po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 pa se invalidska pokojnina odmeri po določbah ZPIZ-2. 13. Upoštevaje dopolnjeno pokojninsko in prišteto dobo v skupnem trajanju 20 let, 1 mesec in 25 dni, je bila tožniku invalidska pokojnina skladno z 48. členom v zvezi z 49. in 37. členom ZPIZ-2 pravilno odmerjena v višini 36 % od pokojninske osnove. Invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica bolezni ali poškodbe zunaj dela, se odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določenem glede na dopolnjeno pokojninsko dobo na način, določen v 37. členu ZPIZ-2, pri čemer se moškemu zavarovancu, ki je postal invalid pred dopolnitvijo starosti 65 let, odmeri najmanj v višini 36% (48. člen ZPIZ-2). Ker bi se tožniku pokojnina za 20 let pokojninske dobe po 37. členu ZPIZ-2 dejansko odmerila v 32,25 % od pokojninske osnove, kar je nižje od 36 %, mu je bila pravilno odmerjena s 36 % odmernim odstotkom. Odmerjena pa je bila od najnižje pokojninske osnove, saj je invalidska pokojnina, odmerjena od dejanske pokojninske osnove, določene ob uporabi 30. člena v zvezi s 35. in 45. členom ZPIZ-2, nižja od invalidske pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove. Po 3. odstavku 36. člena ZPIZ-2 se odmeri pokojnina od najnižje pokojninske osnove, če pokojnina s pripadajočimi uskladitvami v letu uveljavitve pravice, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od zavarovančeve pokojninske osnove, ne dosega zneska pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjenega od najnižje pokojninske osnove.

K pritožbi zoper sodbo v delu, ki se nanaša na prenehanje pravice in ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo

14. Zaradi pričetka izplačevanja sicer že priznane pravice do invalidske pokojnine z dnem 26. 5. 2015, pa je bilo z dokončno odločbo z dne 8. 9. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 5. 2015 zakonito odločeno tudi o prenehanju in ustavitvi izplačevanja nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev z dnem 25. 5. 2015. 15. Pravna podlaga za ustavitev izplačevanja obravnavane invalidske dajatve pa je na podlagi že citiranega 396. člena ZPIZ-2 podana v ZPIZ-1. S 1. odstavkom 396. člena ZPIZ-2, enako pa tudi s 1. odstavkom 397. člena ZPIZ-1, je torej zagotovljeno uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju II. ali III. kategorije invalidnosti, pridobljenih po prejšnjih predpisih, tudi dajatev, pridobljenih po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ)7. Uživalci invalidskih dajatev v primeru poslabšanja invalidnosti, lahko pridobijo nove pravice iz invalidskega zavarovanja po veljavnem zakonu. V primerih pridobljenih novih pravic iz invalidskega zavarovanja je v zvezi z ohranitvijo oziroma izgubo predhodno priznane pravice potrebno izhajati iz 1. odstavka 163. člena ZPIZ-1 (enako 186. člen ZPIZ), ki je določal, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja določeno stanje invalidnosti. Če v stanju invalidnosti pride do spremembe, zaradi katere določena pravica preneha ali se spremeni, že priznana pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Po ustaljeni sodni praksi je izplačevanje dajatve, pridobljene po prejšnjih predpisih mogoče zakonito ustaviti šele po pridobitvi nove denarne dajatve zaradi spremenjene oziroma nove invalidnosti.8

16. Prav takšno dejansko stanje glede uživanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, pridobljenega po ZPIZ, je podano v obravnavani zadevi. Po pridobitvi invalidske pokojnine ni več zakonskih pogojev za uživanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo.

Odločitev pritožbenega sodišča

17. Ker je bila torej z izpodbijano dokončno odločbo z dne 7. 9. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 13. 5. 2015 tožniku invalidska pokojnina pravilno in zakonito odmerjena, je tožbeni zahtevek v delu na odpravo teh odločb in drugačno oziroma višjo odmero invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen. Utemeljeno pa je zavrnjen tudi tožbeni zahtevek v delu na odpravo dokončne odločbe z dne 8. 9. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 5. 2015, saj je pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo zakonito prenehala in je bilo njegovo izplačevanje zakonito ustavljeno.

18. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je bilo potrebno tudi pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Pravilno bi se tožbeni zahtevek in s tem izrek sodbe glasil na odpravo vseh izpodbijanih odločb in odmero višje invalidske pokojnine. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 Sklep pravnega prednika toženca z dne 28. 11. 1989. 4 Odločba toženca z dne 17. 9. 1999. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 12/1992 s spremembami. 8 Na primer VIII Ips 171/ 2012.