Jedro

Sodišče je v tej zadevi kot bistven prepoznalo tožbeni očitek, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je tožena stranka pred izrekom ukrepa omejitve gibanja tožniku na Center za tujce, presojala, ali je v tem primeru mogoče učinkovito izvesti ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, ki ga predvideva prvi odstavek 84. člena ZMZ-1.

Iz citiranih zakonskih določb jasno izhaja, da do izreka ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce, lahko pride le v primeru, ko pristojni organ ugotovi, da ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, ki je v primerjavi z omejitvijo gibanja na Center za tujce (ki je služba policije), milejši ukrep.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, št. 2142-122/2023/28 (UOIM1-04) z dne 23. 5. 2024, odpravi in se zadeva vrne pristojnemu organu v ponoven postopek.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu preneha izvajati omejitev gibanja tožniku po sklepu Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, št. 2142-122/2023/28 (UOIM1-04) z dne 23. 5. 2024.

Obrazložitev

O izpodbijanem upravnem aktu

1.Tožnik, ki naj bi bil državljan Kraljevine Maroko, je 27. 5. 2024 vložil tožbo zoper sklep Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov, št. 2142-122/2023/28 (UOIM1-04) z dne 23. 5. 2024 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bilo odločeno, da se mu kot prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Tožniku je bilo gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, in sicer od 21. 5. 2024 od 13.55 do prenehanja razlogov, a najdlje do 21. 8. 2024 do 13.55 z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da ga je tožena stranka izdala na podlagi četrte alineje prvega odstavka in na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. V obrazložitvi navaja, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito. Socialna služba azilnega doma je pristojni organ obvestila o tožnikovih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter o grožnjah in vedenju, ki vnašajo nemir med tam nastanjene. Nadalje tožena stranka opisuje, kaj izhaja iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 24. 1. 2024 (grožnja socialni delavki), z dne 4. 3. 2024 (vpitje na socialno delavko ob namestitvi novega prosilca v tožnikovo sobo), in z dne 12. 4. 2024 (grožnja prosilcu A. A.), ter kaj iz poročila varnostne službe z dne 25. 2. 2024 (poskus vnosa treh vrečk marihuane v azilni dom) in z dne 17. 5. 2024 (spor med prosilcema). Tožena stranka naprej ugotavlja, da iz prejete dokumentacije izhaja, da je tožnik kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma, saj je kljub opozorilom socialne službe nadaljeval z neupoštevanjem hišnega reda in ogrožanjem sebe ter drugih v azilnem domu. Z možnostjo omejitve gibanja iz navedenih razlogov je bil seznanjen oz. opozorjen že ustno na zapisnik 25. 1. 2024. Nato je bil pred ustnim izrekom ukrepa omejitve gibanja s strani uradne osebe seznanjen z dejanji, o katerih je bil pristojni organ nazadnje obveščen, in imel možnost izjave. Glede grožnje socialni delavki 24. 1. 2024 je tožnik rekel, da to ne drži. V zvezi z očitkom preprodaje mamil je povedal, da tudi to ne drži, saj je imel le dva grama, ker marihuano kadi. Zanikal je tudi incident pri namestitvi novega prosilca v sobo 4. 3. 2024. V zvezi z grožnjo prosilcu po imenu A. A., ki naj bi jo izrazil 12. 4. 2024, je povedal, da to ne drži. Glede spora 17. 5. 2024 z B. B. pa je povedal, da je bil B. B. v vinjenem in omamljenem stanju in je tožnika napadel s steklom. Kasneje se mu je B. B. opravičil. Ni res, da naj bi B. B. od njega želel kupiti marihuano. Tožena stranka je po opravljenem razgovoru tožniku naznanila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je ocenila, da je tožnik s svojimi dejanji kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je zaradi ponavljajočih kršitev socialna služba s tožnikom opravila nekaj razgovorov, a brez učinka. Tožnik večine dejanj ni priznal oz. jih je zanikal, čemur tožena stranka ni sledila, saj so bile kršitve dokumentirane. Tožnik pozna pravila hišnega reda in je bil opozorjen na posledice kršitev. Nadalje tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da ZMZ-1 omogoča omejitev gibanja na območje azilnega doma oz. izpostave ali Centra za tujce. Omejitev gibanja ne pomeni namestitve v ločeni sobi po 82. a členu ZMZ-1, saj so tam določene kršitve pravil bivanja v azilnem domu, ki so lahko lažje in težje. V 82. b členu ZMZ-1 so določeni ukrepi ob kršitvah pravil hišnega reda, ki so ustno opozorilo, namestitev v ločeni sobi, ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo. Ravnanje tožnika predstavlja kršitev javnega reda in miru, poleg tega pa je s svojim ravnanjem vnašal nemir. V 82. b členu ZMZ-1 je sicer določeno, da se lahko za tako kršitev osebo nastani za največ tri dni v posebno, ločeno sobo, ki se nahaja v sprejemnih prostorih azilnega doma. Vendar pa je po mnenju tožene stranke ta določba predvidena za situacije, ko nekdo zaradi vinjenosti ali odvisnosti povzroča nemir v azilnem domu. Ko se oseba strezni, se vrne v svojo sobo, in kot izhaja iz prakse, se umiri in ne povzroča kršitev. Situacije, kot so grožnje ter neprimerno oz. nasilno vedenje pa zahtevajo strožje ukrepe, to je omejitev na Center za tujce. Če bi se za takšna dejanja uporabil ukrep nastanitve v ločeni sobi, česar sicer 84. člen ZMZ-1 ne omogoča, ne bi bil dosežen namen ukrepa, saj bi se prosilec vrnil v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale. Tožena stranka zaključuje, da so zato v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot tudi razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce po drugem odstavku istega člena.

Navedbe strank v upravnem sporu

3.Iz tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja s posameznimi dejanskimi zaključki tožene stranke v zvezi z dejanji, na katera je tožena stranka oprla izpodbijani sklep, nasprotuje pa tudi zaključkom tožene stranke, da gre za dejanja, ki predstavljajo kršitve. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na pet incidentov, pri čemer tožnik trdi, da za incident 17. 5. 2024 ni kriv, saj mu je drug prosilec s kosom stekla porezal vrat, tožnik pa ni storil ničesar. Tudi na socialne delavke ni kričal, niti jim ni grozil, gospe C. C. pa se je opravičil. Enkrat se je socialni delavki le pritožil, da v sobo ne morejo namestiti še enega prosilca, saj so že tako preveč utesnjeni. O očitanih incidentih se je lahko izjavil le enkrat. Na ustni obravnavi tudi niso bile zaslišane priče, kar pomeni, da mu ni bila dana možnost, da jim postavlja vprašanja. Pri odločanju so bila uporabljena le poročila in uradni zaznamki varnostne službe in socialnih delavk. Tožnik je mnenja, da v konkretnem primeru pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni. Tožena stranka ni dokazala, da tožnik dejansko ogroža javni red. Njegova ravnanja ne pomenijo resnične, sedanje in dovolj resne grožnje temeljnemu interesu države oz. družbe. Tožena stranka je v postopku ugotovila le kršitve Hišnega reda, ne pa tudi storitve kakršnihkoli kaznivih dejanj. Tožnik tovrstnih kršitev nima več namena ponavljati, Slovenijo ima namen zapustiti takoj po prenehanju omejitve gibanja. Izrečeni ukrep tudi ni v skladu z načelom sorazmernosti. Gre za poseg v njegovo pravico do osebne svobode po 19. členu Ustave in ne le za omejitev osebne svobode iz 32. člena Ustave. Ker ZMZ-1 pozna več stopenj prisilnosti ukrepov pridržanja, mora tožena stranka presoditi, ali bi bilo v konkretnem primeru mogoče uporabiti ukrep milejše narave. Omejitev gibanja na Center za tujce je strožji ukrep, ki ga je v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 mogoče odrediti samo, če v posameznemu primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka istega člena, to je obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da tožena stranka te presoje ni opravila in tudi ni zadostno obrazložila, zakaj meni, da so navedeni pogoji izpolnjeni. V tožnikovem primeru bi tožena stranka lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, kar bi bil sorazmeren ukrep. Pri tem je treba upoštevati tudi njegove osebne okoliščine, saj je kršitev (kričanje na socialno delavko) delno priznal, se ji opravičil in navedel utemeljene razloge (nanjo je bil jezen, ker je menil, da je bil zaradi nje tri mesece neutemeljeno zaprt v Centru za tujce). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa torej tehtanje sorazmernosti ne izhaja. V konkretnem primeru je šlo le za kršitev hišnega reda azilnega doma in ne za ogrožanje javnosti. Ukrep omejitve osebne svobode na območje azilnega doma, ki je blažji poseg v osebno svobodo od istovrstnega ukrepa, ki se izvaja v Centru za tujce, je predviden v ZMZ-1 in tožena stranka bi morala izkazati več o tem, kaj je storila za to, da bi bil tak ukrep izrečen na območje azilnega doma bolj učinkovit. Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja celovita presoja zahtev, ki jih za pridržanje določa 8. člen Recepcijske direktive.

4.Tožnik v tožbi sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, podredno pa, da ga odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

5.Hkrati s tožbo tožnik sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe, na način, da sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve o zadevi. Predlog utemeljuje z nastankom težko popravljive škode. V Centru za tujce se slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično in splošno zdravstveno stanje. Odvzema prostosti mu nihče ne bo mogel povrniti. Kršitev ustavne in konvencijske pravice do osebne svobode predstavlja škodo že sama po sebi. Če bo tožnik s tožbo uspel, mora tožena stranka že na podlagi določbe drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce.

6.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je iz spisovne dokumentacije razvidno, da je bil tožnik seznanjen s pravili hišnega reda, za nadzor nad njegovim izvajanjem pa je zadolžena varnostna služba. Tožnik se je imel možnost o dejanjih izjaviti in je kršitve hišnega reda tudi delno priznal. V zvezi z očitkom, da je ukrep pridržanja na Center za tujce nesorazmeren glede na težo domnevnih kršitev hišnega reda azilnega doma, je tožena stranka navedla, da gre za povsem razumno in sorazmerno odločitev. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

O razlogih za odločitev brez glavne obravnave

7.Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter spisa, ki ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka, ugotovilo, da je očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom). Ob tem sodišče ni spregledalo, da ZMZ-1 v sedmem odstavku 84. člena določa, da sodišče o tožbi zoper sklep iz četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 odloči v treh delovnih dneh, in sicer po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca. Po presoji sodišča gre namreč za določbo, ki je v korist prosilca, ki pa ni prizadeta, če sodišče izpodbijani upravni akt na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odpravi. Navedeno razlago potrjuje tudi predlog ZMZ-1, iz katerega je razvidno, da je smoter zaslišanja prosilca v dejstvu, da ukrep po 84. členu ZMZ-1 predstavlja občuten poseg v njegovo svobodo, kar pomeni, da sodišče glavno obravnavo in zaslišanje prosilca izvede v njegovo korist. Poleg tega bi izvedba glavne obravnave v tej zadevi bila sama sebi namen in zato v neskladju z ekonomičnostjo postopka. Prisotnosti tožnika ni mogoče zagotoviti brez pomoči osebja Centra za tujce, ki je v Postojni, na naroku pa je potrebna prisotnost tolmača, s čimer bi nastali nepotrebni stroški postopka. Glede na okoliščine primera je bila po stališču sodišča v ustrezni meri zagotovljena tudi kontradiktornost postopka, saj so bile posamezni stranki vročene vse vloge nasprotne stranke.

O utemeljenosti tožbe

8.Tožba je utemeljena.

9.Sodišče je v tej zadevi kot bistven prepoznalo tožbeni očitek, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je tožena stranka pred izrekom ukrepa omejitve gibanja tožniku na Center za tujce, presojala, ali je v tem primeru mogoče učinkovito izvesti ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, ki ga predvideva prvi odstavek 84. člena ZMZ-1.

10.Institut omejitve gibanja je v ZMZ-1 urejen v VII. poglavju, ki ureja pravice in dolžnosti prosilcev za mednarodno zaščito pri sprejemu (poglavje zajema člene 78 do 89. a). V 82. členu je urejeno bivanje v azilnem domu, pri čemer je v četrtem odstavku tega člena predpisano, da morajo prosilci, ki bivajo v azilnem domu spoštovati določbe hišnega reda, ki ga predpiše Vlada Republike Slovenije. Izključno v zvezi z bivanjem v azilnem domu ali njegovi izpostavi je tudi določba 82. a člena ZMZ-1, ki določa kršitve pravil bivanja v azilnem domu ali njegovi izpostavi, ter določba 82. b člena ZMZ-1, kjer so predpisani ukrepi v primeru kršitev pravil bivanja v azilnem domu. V tej isti določbi je predpisan tudi postopek izreka predvidenih ukrepov ter pravno sredstvo v zvezi s tem (četrti odstavek 82. b člena ZMZ-1).

11.Od ukrepov, ki se prosilcu lahko izrečejo v primeru kršitev pravil bivanja v azilnem domu ali njegovi izpostavi, pa je potrebno ločiti ukrepe, ki se prosilcu lahko izrečejo v primerih, ko so podana dejstva oz. okoliščine iz prve do pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Gre za dva možna ukrepa, in sicer ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1), in ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Tretji ukrep, ki ga predvideva 84. člen ZMZ-1, je ukrep omejitve gibanja na kapaciteto, vzpostavljeno na meji, tranzitnem območju na letališču ali na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča, ki ga je moč izreči pod pogoji, ki so določeni v tretjem odstavku omenjenega člena. V 84. členu ZMZ-1 je nadalje določen postopek, trajanje in pravna sredstva v zvezi z izrekom ukrepov iz prvega, drugega in tretjega odstavka 84. člena ZMZ-1 (prim. četrti do sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Za predmetno zadevo je pomembna določba desetega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave iz prvega odstavka tega člena ter ukrep omejitve gibanja na Center za tujce iz drugega odstavka tega člena izreče tudi Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov, a le v primeru razloga iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

12.Ključna za obravnavani primer pa je vsebina prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, med drugim tudi iz razloga po četrti alineji prvega odstavka tega člena. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Iz citiranih zakonskih določb jasno izhaja, da do izreka ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce, lahko pride le v primeru, ko pristojni organ ugotovi, da ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, ki je v primerjavi z omejitvijo gibanja na Center za tujce (ki je služba policije), milejši ukrep.

13.Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, kot ga ureja drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, namreč zaradi svoje intenzivnosti in načina izvajanja predstavlja poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, ki je eden izmed najhujših posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Dopustnost posega v pravico do osebne svobode se presoja v skladu s procesnimi jamstvi iz drugega in tretjega odstavka 19. člena Ustave. Poleg tega, da lahko poseg v pravico do osebne svobode temelji le na ustavno dopustnem cilju, je treba pri presoji dopustnosti vedno opraviti tudi t. i. test sorazmernosti, v okviru katerega se presoja: 1. ali je poseg sploh nujen (potreben) - kar pomeni, da cilja ni mogoče doseči z milejšim posegom, 2. ali je poseg primeren za dosego zasledovanega cilja, in 3. ali je teža posledic posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna z zasledovanim ciljem oz. koristmi, ki bodo zaradi posega nastale (presoja sorazmernosti v ožjem pomenu). Če ti pogoji niso izpolnjeni, poseg v pravico do osebne svobode ni dopusten. To pa nadalje pomeni, da mora obrazložitev odločitve o odvzemu prostosti vsebovati tudi jasno opredelitev odločevalca do vseh prej naštetih pogojev. Če takšne obrazložitve ni, ali je pomanjkljiva, je v zadevah, ki so upravne narave, kot je predmetna, kršen 214. člen ZUP, sodišče pa odločitve ne more preizkusiti.

14.Posebne določbe o pridržanju (in s tem minimalne standarde odvzema prostosti prosilcem za mednarodno zaščito) vsebuje tudi Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Recepcijska direktiva). Ta v uvodni 15. točki pravi, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja. V uvodni 20. točki nato pravi, da bi moralo biti pridržanje, da se bolje zagotovi telesna in psihološka integriteta prosilcev, zadnja možnost in bi se smelo uporabiti le, ko so že bili ustrezno preučeni drugi ukrepi, ki ne vključujejo pripora. Nadalje je v drugem odstavku 8. člena te direktive določeno, da kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa. Po 9. členu Recepcijske direktive se upravni postopki v zvezi z razlogi za pridržanje iz tretjega odstavka 8. člena skrbno izvršujejo, v ukrepu za pridržanje pa se navedejo dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje.

15.Iz vsebine drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da zakonodajalec že sam izrecno predpisal, da je pred izrekom ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce potrebno presoditi, ali bi bil v posameznem primeru učinkovit milejši ukrep - obvezno zadrževanje na območju azilnega doma, kar smiselno predstavlja del testa sorazmernosti. Opravljeno presojo je seveda treba tudi ustrezno obrazložiti na način, da je možen njen preizkus. Po presoji sodišča - glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa - tožena stranka v tej zadevi tovrstne presoje ni opravila. V obrazložitvi sicer navaja, da "Zakon o mednarodni zaščiti omogoča torej omejitev gibanja na območje Azilnega doma oziroma izpostave ali Centra za tujce." Vendar pa tožena stranka od te navedbe naprej obširno pojasnjuje ukrep nastanitve v posebni, ločeni sobi, ki se nahaja v sprejemnih prostorih, iz 82. b člena ZMZ-1. Nato sicer zaključi, da "Situacije, kot so grožnje, neprimerno oziroma nasilno vedenje, po mnenju pristojnega organa nedopustne in zahtevajo strožje ukrepe in to za prosilce omejitev na Center za tujce tudi predstavlja;" a takoj za tem ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ponovno primerja z ukrepom nastanitve v ločeni sobi, za katerega navede, da ga sicer 84. člen Zakona o mednarodni zaščiti, ne omogoča. Tožena stranka obrazložitev sklepa zaključi z ugotovitvijo, da so v konkretnem primeru podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1.

16.Kot je sodišče obrazložilo že zgoraj, gre pri 82. a in 82. b členu ZMZ-1 ter 84. členu ZMZ-1 za institute, ki se razlikujejo po namenu, pravni podlagi, postopku, pravnih sredstvih itn., pri čemer je uporaba posameznega instituta odvisna od dejanskega stanja oz. okoliščin konkretnega primera, pa tudi od cilja oz. namena, ki ga želi pristojen organ z izrečenim ukrepom doseči.

17.V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu kaže na napačno uporabo materialnega prava (prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1), zaradi česar v postopku tudi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, odločitev o izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce pa posledično ni obrazložena na način, da bi se jo dalo preizkusiti (214. člen v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP). Glede na to je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku mora pristojni organ ugotoviti, ali so v tej zadevi (seveda poleg vseh ostalih pogojev predpisanih v 84. členu ZMZ-1) podana dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da bo mogoče učinkovito izvesti ukrep obveznega zadrževanja tožnika na območje azilnega doma ali njegove izpostave. Šele ob ugotovitvi, da tega ukrepa ni mogoče učinkovito izvesti (in po presoji ostalih kriterijev testa sorazmernosti), se lahko tožniku izreče ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Razloge za svojo odločitev mora tožena stranka v sklepu obrazložiti na način, da bo odločitev mogoče preizkusiti. Ob tem sodišče poudarja, da se iz razloga, ker je tožnik uspel že z obravnavanim tožbenim očitkom, ni ukvarjalo z morebitno utemeljenostjo ostalih tožbenih navedb.

O predlogu za izdajo začasne odredbe

18.ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, zato veljajo glede izdaje začasne odredbe v postopkih, vodenih po ZMZ-1, splošna pravila ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZMZ-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z izdajo začasne odredbe po drugem ali tretjem odstavku 32. člena ZUS-1.

19.Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s slabim počutjem v Centru za tujce, slabša se mu psihično in splošno zdravstveno stanje. Poleg tega mu dni odvzema prostosti ne bo mogel nihče povrniti. Navaja še, da poseg v pravico do osebne svobode predstavlja škodo, že sam po sebi.

20.V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper sklep o odvzemu prostosti po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, ali je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

21.Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker tožena stranka ni nikakor prerekala tožnikovih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.

22.Glede na navedeno, ko je tožnik trdil, da mu z izvrševanjem ukrepa nastaja težko popravljiva škoda v obliki slabšanja psihičnega in splošnega zdravstvenega stanja, tožena stranka pa na predlog sploh ni odgovorila, je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve v tem sporu izpodbijana omejitev gibanja na Center za tujce takoj preneha izvrševati.

23.Sodišče še dodaja, da je ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe tudi v skladu z drugim pododstavkom tretjega odstavka 9. člena Recepcijske direktive, ki določa, da kadar se v okviru sodnega postopka izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti.

-------------------------------

1Predlog ZMZ-1, EVA 2015-1711-008, Komentar k 84. členu.

2Četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se glasi: "Kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve RS ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Za ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve RS se šteje ogrožanje notranje ali zunanje varnosti države, to je ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države. Drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države."

3Tako tudi v predlogu ZMZ-1, EVA 2015-1711-008, komentar k 84. členu: "Prosilcu se lahko izjemoma tudi odredi ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, vendar le takrat, kadar ni mogoče učinkovito uporabiti ukrepa, kot je obveznost zadrževanja na območje azilnega doma. Predlog člena v smislu milejšega ukrepa določa obveznost zadrževanja na območje azilnega doma."

4Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011.

5Prim. sodbo VSRS I Up 282/2023 z dne 20. 12. 2023.

6Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022.

7Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (19. točka obrazložitve).

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 82a, 82b, 84

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.