Jedro

Posebni izdatki obdolženca v zvezi z zagovornikom, ki presegajo povprečne izdatke za stroške in nagrado zagovornika v kraju sojenja, pri čemer ne gre niti za zagovornika iz kraja obdolženčevega prebivališča (sojenje je potekalo v Ljubljani, zagovornik po pooblastilu pa je bil iz Kobarida) niti za zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, se s tem v zvezi priznajo v breme tretjega (proračuna) le v višini običajnih stroškov v zvezi z obrambo obdolženca. Pogoj je, da je v kraju sojenja mogoče zagotoviti ustrezno strokovno pravno pomoč.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obdolženi A.P. je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom 100.000 (stotisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

Predsednica senata Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 30.06.1999 zagovorniku obdolženega A.P., odvetniku S.K. iz K. za opravljeno delo priznala nagrado v višini 11.170 točk oziroma 976.258 SIT, ki naj se po pravnomočnosti tega sklepa izplača v breme proračuna. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega A.P. kot neutemeljeno zavrnil. Zagovornik obdolženega A.P. je dne 23.12.1999 vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani zoper uvodoma navedeni sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov prvega odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v tej kazenski zadevi prizna obdolžencu tudi potrebne stroške zagovornika, ki jih predstavljajo kilometrina v višini 191.100 SIT, dnevnice v višini 27.706 SIT ter nagrada zagovorniku v višini 5.040 točk po odvetniški tarifi, od vseh zahtevanih stroškov postopka pa še zakonite zamudne obresti od 07.07.1999 dalje do plačila. Obdolženec zahteva tudi povrnitev nadaljnjih stroškov v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.06.1999 in to zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Izvenobravnavni senat je napadeni sklep, s katerim je pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil, obrazložil z naslednjim: S prvostopnim sklepom je bilo pravilno odločeno, ko zagovorniku ni bila priznana odsotnost iz pisarne v času potovanja, kilometrina na relaciji K.-L. in priglašene dnevnice. Vsi navedeni stroški zagovornika se priznavajo samo v primeru, če je zagovornik postavljen po uradni dolžnosti, oziroma če sta stranka in pooblaščanec iz istega kraja. V konkretnem primeru pa si je obdolženec, ki je iz L., izbral zagovornika, ki je iz K. in torej ne gre za potrebne izdatke, ki bi jih sodišče povrnilo. Pritožbeni očitek zagovornika o tem, da obrazložitev izpodbijanega sklepa temelji le na sodni praksi, nima zakonske podlage, zavrača pritožbeni senat z ugotovitvijo, da je tudi sodna praksa sestavni del prava.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka razlaga s trditvijo, da so v obrazložitvi sklepa navedeni razlogi nejasni, nerazumljivi, nelogični in tako med seboj tudi v nasprotju, so pa tudi v direktnem nasprotju z določilom 92. člena ZKP in z določilom prvega odstavka 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku, ki določa, da se zagovornikom in pooblaščancem, ki so odvetniki, odmeri nagrada in potrebni izdatki po odvetniški tarifi. Po mnenju obdolženca izpodbijani sklep grobo posega v temeljno pravico in svoboščino obdolženca, da se brani s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga sam prosto izbere izmed odvetnikov v Republiki Sloveniji. Skladno s tem načelom izbira zagovornika v nobenem primeru ne sme biti kakorkoli omejena, kaj šele sankcionirana s tem, da obdolženec trpi stroške zagovornika v primeru, ko je sodišče kazenski postopek zoper njega ustavilo in s sodbo izreklo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Če bi obveljala odločitev sodišča, očitno v napadenem sklepu, je ta v nasprotju z načelom pravičnosti, ker bi obdolženec, ki je neuka stranka, po drugi strani pa mu krivda v postopku sploh ni bila dokazana, kot kazen za napačno izbiro zagovornika nosil znatne stroške kazenskega postopka. Nadalje meni vložnik, da je sodišče dolžno kritično odmeriti potrebne izdatke obdolženca in potrebne stroške ter nagrado zagovornika, ne glede nato, kdo jih je dolžan plačati. Uveljavljani stroški kazenskega postopka in sicer nagrada za odsotnost odvetnika iz pisarne v času potovanja, kilometrina in dnevnice vsekakor zdržijo navedeno presojo in v konkretnem primeru pomenijo objektivno potrebne stroške kazenskega postopka.

Po določbi 7. točke prvega odstavka 92. člena ZKP so stroški kazenskega postopka med drugim nagrada in potrebni izdatki zagovornika. Pri tem je možnost izbire zagovornika na strani pooblastitelja, to je tudi obdolženca (67. člen ZKP). Skladno s prvim odstavkom 93. člena ZKP mora sodišče v vsaki sodbi in v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica, odločiti, kdo plača stroške postopka in kolikšni so. V drugem odstavku tega člena je določeno, da če o višini stroškov ni podatkov, izda med drugim predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. V obravnavanem primeru je šlo na prvi stopnji za tak sklep, ki je bil v pritožbenem postopku potrjen z napadenim sklepom. V prvem odstavku 96. člena ZKP pa je določeno med drugim, da če se kazenski postopek ustavi ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe, ali se z njo obtožba zavrne, izreče sodišče v sklepu oziroma sodbi, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka med drugim tudi potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun. V 18. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku je določeno, da se zagovornikom in pooblaščencem, ki so odvetniki, odmeri nagrada in potrebni izdatki po odvetniški tarifi.

V navedenem zakonitem okviru je Vrhovno sodišče odločalo o utemeljenosti vložene zahteve za varstvo zakonitosti in ugotovilo, da v napadenem sklepu ni očitanih kršitev zakona. Ko ni dvoma, da ima pooblastitelj, to je tudi obdolženec v kazenskem postopku, pravico svobodne izbire pooblaščenca-zagovornika in je v okviru pooblastilnega razmerja pooblastiteljeve obveznosti do pooblaščenca presojati po določbah pogodbe o prevzemu pooblastila (mandat), višina priznanih stroškov in nagrade pooblaščanca, v obravnavanem primeru zagovornika zaradi posebnih okoliščin v posameznem primeru, tudi kolikor je skladna z odvetniško tarifo, ne veže sodišča, ko v okviru po temelju priznanih stroškov kazenskega postopka v breme tretjih, to je tudi proračuna, presoja o potrebnosti posameznih stroškov in nagrade zagovornika. Vrhovno sodišče sprejema razloge napadenega sklepa o tem, da je pri presoji, v kakšni višini je glede na izid kazenskega postopka dolžan plačati stroške med drugim tudi proračun, glede na izid kazenskega postopka obdolžencu, ob upoštevanju dosedanje sodne prakse in tudi načela pravičnosti. Posebni izdatki obdolženca v zvezi z zagovornikom skladno s pooblastilno pogodbo, kolikor presegajo povprečne izdatke za stroške in nagrado zagovornika v kraju sojenja in ne gre niti za zagovornika iz kraja obdolženčevega prebivališča niti za zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, se stroški s tem v zvezi priznajo v breme tretjega, to je tudi proračuna, le v višini običajnih stroškov v zvezi z obrambo (obdolžencu), kolikor je moč zagotoviti ustrezno strokovno pravno pomoč-obrambo v kraju sojenja.

Zaradi povedanega z odločitvijo z napadenim sklepom niso bili kršeni niti materialni niti procesni predpisi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana očitana kršitev zakona, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti, skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na prvem odstavku 95. člena v zvezi s 98.a členom ZKP.