Jedro

Verjetnost terjatve na izročitev akceptnega naloga proti osebi, ki ji je upravičenec za izpolnitev in izročitev akceptnega naloga le-tega izročil za zavarovanje neke svoje obveznosti, ni izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo sklep o začasni odredbi, s katero je do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari prepovedalo SDK v Republiki Sloveniji - ekspozitura B. izplačilo zneska 1.236.062,60 SIT po akceptnem nalogu št. 5581492 na ime tožeče stranke kot dolžnika ter predlog za začasno odredbo zavrnilo.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP in predlagala njegovo spremembo. Trdi, da sklepa ni mogoče preizkusiti, ker so o odločilnih dejstvih v njem sama protislovja.

Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama ni nobenega pravnega razmerja, iz tega pa napravilo napačen zaključek, da ne obstoji terjatev tožeče stranke. Tožeča stranka vztraja pri trditvi, da ima tožena akceptni nalog brez dejanske in pravne podlage ter da se nje pogodba med toženo stranko in podjetjem F. d.o.o. ne tiče, ker je ni podpisala. Ker navedeno podjetje akceptnega naloga nima v posesti akceptnega naloga, zato je le zoper toženo stranko možen zahtevek za njegovo izročitev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejstev, ki so v tej zadevi nesporna, sledi, da je tožeča stranka v zavarovanje svoje obveznosti izročila podjetju F. d.o.o. bianco akceptni nalog. Podjetje F. d.o.o. pa je nato isti akceptni nalog na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju izročilo toženi stranki za zavarovanje vračila posojil. Že iz tega sledi, da ne drži trditev tožeče stranke, da ima tožena stranka akceptni nalog brez pravne in dejanske podlage, ker ga ima na podlagi pogodbe s podjetjem F. d.o.o..

Pravno razmerje med tožečo stranko in podjetjem F. d.o.o. glede akceptnega naloga je naročilo (nalog), da navedeno podjetje v primeru, da bodo izpolnjeni dogovorjeni pogoji, akceptni nalog izpolni in predloži SDK, kjer ima tožeča stranka svoj račun, na vnovčenje. Gre torej za pogodbo o naročilu (nalogu) po 749. členu ZOR, v kateri je tožeča stranka naročitelj, F. d.o.o. pa prevzemnik naročila. Po določbi 1. in 2. odst. 753. člena ZOR je dolžan prevzemnik naročilo izvršiti osebno in sme le izjemoma, če mu je naročitelj to dovolil ali če so ga k temu prisilile okoliščine, izvršitev naročila zaupati drugemu. Ves čas pa mora ravnati v interesu naročitelja in po njegovih navodilih (primerjaj določbe 751. in 752. člena ZOR). Gre torej za osebno, zaupno razmerje, v katerem se naročitelj zanese na prevzemnika naročila, da bo ravnal kot dober gospodarstvenik (kar pa še ne pomeni, da se ne bi mogel in moral tudi sam kot dober gospodarstvenik kolikor je to mogoče že vnaprej zavarovati zoper morebitne zlorabe zaupanja, na primer s tem, da v bianco akceptni nalog vpiše vsaj koristnika nakazila in pusti neizpolnjen samo prostor za vpis zneska in datuma plačila).

S svojim ravnanjem, ko je akceptni nalog izročil toženi stranki, ne da bi mu tožeča stranka to dovolila in ne da bi ga v to prisilile okoliščine (iz dosedanjih trditev v pravdi kaj takega ni razvidno) ter v nasprotju z interesi in brez ustreznih navodil tožeče stranke, je F. d.o.o. prekršil pogodbo o naročilu (nalogu). Posledica kršitve pogodbe pa je njegova odškodninska odgovornost (glej 1. in 2. odst. 262. člena ZOR). Le na tej podlagi ima tožeča stranka v zvezi s spornim akceptnim nalogom lahko kakšne zahtevke in to proti prevzemniku naročila, ne pa proti toženi stranki. Z njo namreč res ni v nobenem pravnem razmerju, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi česar za sedaj proti njej tudi ne more imeti nobenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke proti toženi stranki na izročitev akceptnega naloga, zato ni pogojev za izdajo začasne odredbe po 1. odst. 267. člena ZIP. Sklep sodišča prve stopnje je tako pravilen in zakonit ter ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zaradi tega je na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in napadeni sklep potrdilo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP in v zvezi s 14. členom ZIP sklenilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.