Jedro

Za odločitev v predmetni zadevi je bistvena ugotovitev, ali je obsojencu v zavodu, kjer prestaja kazen zapora, omogočeno varno prestajanje te kazni. Premeščanje obsojencev v druge ZPKZ je skrajen ukrep, ki je utemeljen le v primerih, ko v zavodu, kjer tak obsojenec prestaja kazen zapora, kljub izvedbi različnim ukrepov, temu obsojencu ni mogoče zagotoviti ustrezne varnosti in preprečiti nadaljnjih konfliktov. Zavodi imajo pri reševanju konfliktnih situacij med soobsojenci na voljo več različnih ukrepov. Prošnja tožnika za premestitev iz zavoda, kjer tožnik prestaja kazen zapora, v drug zavod zaradi ponavljajočih groženj soobsojenca iz varnostnih razlogov zato ni utemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se zavrne vloga tožnika z dne 17. 2. 2014 za premestitev iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni v drug zavod za prestajanje kazni zapora (točka 1. izreka); posebni stroški v postopku niso nastali (točka 2. izreka).

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Glede navedb tožnika, da bi s premestitvijo v drug zavod za prestajanje kazni (v nadaljevanju: zavod) lažje izvajali terapevtsko obravnavo v Ljubljani, pritožbeni organ ugotavlja, da za tožnika v okviru osebnega načrta premestitev v drug zavod ni bila predvidena, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz 79. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1), ki določajo pogoje za premestitev.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Prosi za prednostno obravnavo zadeve. Že od februarja 2014 prosi premestitev v drug zavod na podlagi 79. člena in 81. člena ZIKS-1 zaradi ponavljajočih in stopnjujočih se groženj soobsojenca. V decembru 2014 je prosil za premestitev v drug zavod zaradi uresničevanja tožnikovega osebnega načrta. Zaradi zavrnitve vloge je tožnik utrpel nepopravljivo psihično in tudi materialno škodo. Meni, da se v konkretnem primeru kaže ignoranca Ministrstva za pravosodje. Iz uradnega zaznamka z dne 4. 2. 2014 pa izhaja, da se tožnik ni odzval na grožnje in provokacije soobsojenca. Dne 8. 10. 2014 je z navedenim soobsojencem sklenil sodno poravnavo. Pritožbeni organ pa se ni opredelil do navedb tožnika, da je imel večje število verbalnih konfliktov. Tako sta izpodbijana odločba in drugostopenjska odločba neobrazloženi. Bistveno v zadevi je, da tožniku ni omogočeno varno prestajanje kazni. Da bi bilo obratno tega nobeden od izpodbijanih aktov ne obrazloži. Sklicuje se na določbo 218. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Tožnik je svojo vlogo za premestitev dodatno utemeljil z novimi dejstvi, da prosi za premestitev na podlagi uresničevanja osebnega načrta z dne 18. 12. 2014, iz katerega izhaja, da je bil vključen v ustrezno psihoterapevtsko obravnavo na Študijsko-raziskovalnem centu za družino (v nadaljevanju: ŠRCD) v Ljubljani. Do teh navedb pa se drugostopenjski organ ni opredelil. Navaja posledice, ki jih na človekovo psiho povzroči prestajanje zaporne kazni. Poudarja, da bi bilo potrebno v zavodu zagotoviti njegovo osebno varnost pri prestajanju kazni, morebiti pa celo odrediti revizijo na delo ministrstva. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči v zadevi tako, da tožnika premesti v drug ZPKZ v Ljubljani ali pa na oddelek na Igu, toženi stranki pa tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka ter mu izplačati 3.000,00 EUR odškodnine zaradi duševnih stisk in mučenja, ki jih je utrpel, kakor tudi oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh upravnih organov in jih v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito zavrnil prošnjo tožnika za premestitev iz ZPKZ Dob v drug zavod. Gre za ponovljen postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 853/2014-7 z dne 7. 10. 2014, saj iz obrazložitve in tudi iz mnenja ZPKZ Dob ni bilo jasno ali premestitev tožnika narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali pa morebiti oboje. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ pravilno pridobil novo mnenje ZPKZ Dob pri Mirni. Iz listin upravnega spisa pridobljenih v ponovljenem postopku pa izhaja, da tožnik prosi za premestitev iz zavoda, kjer prestaja kazen zapora, v drug zavod zaradi ponavljajočih se groženj soobsojenca A.A- (premestitev iz razlogov varnosti). Dne 6. 2. 2014 je bilo opravljeno soočenje soobsojencev z namenom razrešitve konfliktov. Oba obsojenca sta bila seznanjena, da bosta v primeru kršitve medsebojnega dogovora, ki sta ga dosegla, oba nameščena v poseben varovalni oddelek.

Na podlagi prvega odstavka 79. člena ZIKS-1 je mogoče obsojenca premestiti iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda, če je to potrebno za izvajanje osebnega načrta ali delovnega programa zavoda oz., če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu, ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga enota, pristojna za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič. Na podlagi prvega odstavka 81. člena ZIKS-1 se postopek za premestitev začne tudi na podlagi prošnje obsojenca. Pristojni organ o prošnji odloča po prostem preudarku, pri čemer je vezan na zakonsko opredeljene premestitvene razloge. Sodišče presoja pravilnost in zakonitost uporabe prostega preudarka glede na ugotovljeno dejansko stanje. Po mnenju sodišča je za odločitev v predmetni zadevi bistvena ugotovitev ali je obsojencu v zavodu, kjer prestaja kazen zapora, omogočeno varno prestajanje te kazni (glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 853/2014). Premeščanje obsojencev v druge ZPKZ je skrajen ukrep, ki je utemeljen le v primerih, ko v zavodu, kjer tak obsojenec prestaja kazen zapora, kljub izvedbi različnim ukrepov, temu obsojencu ni mogoče zagotoviti ustrezne varnosti in preprečiti nadaljnjih konfliktov. Zavodi imajo pri reševanju konfliktnih situacij med soobsojenci na voljo več različnih ukrepov, kot so: razgovori z obsojenci, soočanje soobsojencev, nameščanje obsojencev v oddelke s strožjim režimom in druge ukrepe. S takšnimi ukrepi pa bi tudi po presoji sodišča tožniku v danem primeru lahko zagotovili varno prestajanje kazni v ZPKZ Dob pri Mirni. Ugovor tožnika, da ZPKZ Dob nima pogojev za namestitev tožnika v posebej varovan oddelek, je neobrazložen in povsem pavšalen, zato ga sodišče zavrača. Glede na predhodno navedeno prošnja tožnika za premestitev iz zavoda, kjer tožnik prestaja kazen zapora, v drug zavod zaradi ponavljajočih groženj soobsojenca A.A. iz varnostnih razlogov tudi po mnenju sodišča ni utemeljena.

Sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe po stanju, ki je bilo v času njene izdaje. Okoliščine, ki so nastopile kasneje, za presojo sodišča niso relevantne. Tako navedba tožnika, da se je 8. 10. 2014 sodno poravnal z soobsojencem A.A., po mnenju sodišča predstavlja novo dejstvo, ki v času odločanja prvostopenjskega organa o predmetni prošnji tožnika ni obstojalo, zato na pravilnost izpodbijane odločitve nima vpliva. Enako velja za navajanje tožnika, da je vlogo za premestitev dodatno utemeljil z novimi dejstvi in sicer, da prosi za premestitev na podlagi uresničevanja osebnega načrta z dne 18. 12. 2014, iz katerega izhaja, da je bil vključen v ustrezno psihoterapevtsko obravnavo na ŠRCD v Ljubljani.

Ugovor tožnika, da je obrazložitev izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa pomanjkljiva, je neutemeljen. Po presoji sodišča izpodbijana odločba vsebuje vse razloge, ki so narekovali odločitev upravnega organa. Ustrezno obrazložena pa je tudi odločba pritožbenega organa. Na podlagi 214. člena ZUP mora upravni akt obsegati dejansko stanje in pravno podlago za odločitev. Obrazložitev mora vsebovati dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Iz obrazložitve izpodbijanega akta pa izhajajo tudi dejstva, ki so bila pri odločitvi odločilna in tudi navedbe, kako so ta dejstva vplivala na odločitev. Po presoji sodišča ima tako izpodbijana odločba vse elemente v skladu z 214. členom ZUP.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, naj v zadevi s sodbo samo vsebinsko odloči o stvari (meritorna sodba), saj niso podani razlogi iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Navedenega namreč narava stvari ne dopušča, pa tudi podatki postopka za takšno odločitev ne dajejo zanesljive podlage.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.