Jedro

V skladu z načelom evropskoskladne (lojalne) razlage je za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, kar vključuje tudi spremembo ustaljene sodne prakse.

Polni učinek Direktive 13/93 je dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, pogojene s plačilom sodnih stroškov.

Z vidika zagotovitve ciljev Direktive 13/93 pogoj reverzibilnosti za ugoditev potrošnikovemu predlogu za začasno odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila ni sprejemljiv.

Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da mora za izkaz težko nadomestljive škode v predlogu za izdajo začasnih ukrepov v pravdi zaradi ugotovitve ničnosti potrošniške kreditne pogodbe tožnik (upniku) podati navedbe o tem, da bi se mu z nadaljnjim plačevanjem kreditnih obrokov znatno poslabšal premoženjski položaj in ne bi več zmogel plačila stroškov, povezanih z vložitvijo novih tožb.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Prva tožnica je s toženko v letu 2007 sklenila kreditno pogodbo v višini 83.100 CHF z odplačilno dobo 180 mesecev. Druga tožnica se je zavezala kot solidarna porokinja. S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 26. 6. 2007 ter dveh aneksov, sklenjenih 16. 3. in 10. 8. 2015 in plačilo 34.677,37 EUR z zamudnimi obrestmi.

2.Skupaj s tožbo sta vložili predlog za izdajo začasne odredbe, s katero zahtevata začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe do pravnomočne odločitve v tem sporu, ter prepoved, da toženka s terjatvijo po tej pogodbi razpolaga, jo izterjuje v izvršilnem postopku ali uveljavlja kakšno drugo poplačilo z izrekom denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi. Sodišče prve stopnje je še pred vročitvijo tožbe in predloga toženki predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3.Tožnici v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Trdita, da sta v predlogu navedli, da je bilo na računa vračila kredita plačano več, kot je bilo prejeto (prejeto je bilo 50.247,91 EUR, plačali sta 83.101,77 EUR, dolg na dan 1. 2. 2024 znaša 12.451,37 EUR), da prva tožnica znaten del mesečnih prejemkov nameni za plačilo obroka (januarski obrok je znašal 325,94 EUR) in da to ogroža preživljanje njene družine.

Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi C-489/07 z dne 3. 9. 2009 je v zvezi z Direktivo 97/7 in odstopnim upravičenjem pri prodaji na daljavo, navedlo, da določitev splošne obveznosti plačila nadomestila za uporabo blaga, pridobljenega na podlagi pogodbe o prodaji na daljavo, ni združljiva s cilji direktive. Še toliko bolj to velja za pogodbo, ki je nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Še jasneje se je SEU o teh vprašanjih opredelilo v sodbi C-520/21 z dne 15. 6. 2023. Stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju s stališčem SEU, ki izključuje upravičenost banke kot ponudnika storitev do kakršnihkoli koristi, ki bi presegale vračilo kreditnega kapitala.

Zmotno je stališče o nezadostnosti navedb glede pogoja reverzibilnosti. Ta predpostavka je podana, ker je v primeru zavrnitve zahtevka začasno zadržanje pogodbe in prepoved razpolaganja s terjatvami po tej pogodbi mogoče v celoti odpraviti, in toženki ne bi povzročilo težko nadomestljivih posledic. Zadržano izplačevanje obrokov predstavlja le neznaten delež njenega poslovanja. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati, da je ob vložitvi predloga že preplačala kredit.

V primeru, ko gre za razlago pravnih pojmov in pravnega reda EU, ki je v izključni pristojnosti SEU, mora nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalne razlage upoštevati razlago, podano v sodni praksi SEU. Sledeč sodbi SEU C-287/22 varstva, zagotovljenega z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 13/93), z nacionalno zakonodajo ni mogoče spremeniti. Razlaga pravnih pojmov in pravnega reda EU je v izključni pristojnosti SEU, nacionalno sodišče pa mora to razlago upoštevati. Ugotoviti mora dejstva, ki so v obravnavanem primeru pomembna za uporabo prava EU, in podati razloge, ali ta dejstva utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pojem iz prava EU. Argumenti v izpodbijanem sklepu o restriktivnem pristopu pri izdaji regulacijskih začasnih odredb in o nastanku težko nadomestljive škode zato ne morejo biti utemeljeni, če v polni meri ne upoštevajo sodne prakse SEU. Ob upoštevanju sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 ni sprejemljiva zavrnitev potrošnikovega predloga za začasno odložitev plačila mesečnih obrokov, kadar je sprejetje začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve o neveljavnosti kreditne pogodbe zaradi nepoštenih pogojev. Odločilna dejstva so razvidna iz 42. in 50. točke navedene sodbe SEU, v katerih govori o tveganju, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba sporni pogoj zavrniti, in o neogibnosti vlaganja razširitev tožb ali novih tožb, povezanih s plačilom stroškov. V obravnavanem primeru sta podani obe okoliščini. Tožnici sta že pred vložitvijo tožbe plačali skupni znesek, ki znatno presega znesek prejetega kredita. Stališče v izpodbijanem sklepu, da tožnika nista izkazala hujšega ogrožajočega vpliva plačevanja obrokov na njun položaj, z vidika navedenih stališč SEU ni sprejemljivo. Zahteva po izkazovanju dejstva, da ne zmore plačevati obrokov ali stroškov razširitve tožbe, je v nasprotju z navedeno sodbo SEU. Sodišče bi moralo upoštevati načelo avtonomnosti ter načelo primarnosti prava EU in odkloniti uporabo nacionalne določbe, neskladne s pravom Unije (sodba C-106/77; Trstenjak, Brkan, Pravo EU, Ljubljana 2012, str. 248). Razlaga prava EU, kot jo poda SEU, velja erga omnes, PEU pa v 19. členu določa, da morajo države članice vzpostaviti pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo EU. Pravice iz prava EU so v prvi vrsti dolžna varovati nacionalna sodišča. Če niso vešča uporabe prava EU ali ga uporabljajo nepravilno, gre za kršitev pravic posameznikov po pravu EU in s tem za kršitev načela pravne države. Po 12. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) se pri opredeljevanju in izvajanju politik in dejavnosti Unije upoštevajo zahteve varstva potrošnikov. Tudi 38. člen Listine EU o temeljnih pravicah določa, da politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Načelo lojalne razlage ne pomeni, da se nacionalna zakonodaja ne upošteva. Zahteve Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) same po sebi niso v nasprotju s pravom EU. Sodišče prve stopnje je upoštevalo načelo lojalne razlage. Ker Direktiva 13/93 izrecno ne ureja posledic neveljavnosti pogodbe, se uporabi nacionalno pravo. V skladu s 193. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je obogateni dolžan vrniti glavnico in koristi od uporabe toženkinega denarja, tj. pogodbene obresti. Pravilno je stališče, da tožnici nista podali ustreznih konkretnih trditev. SEU ne zahteva izdaje začasne odredbe v vsaki zadevi.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Izpodbijana odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe temelji na določbah ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. V skladu z 272. členom ZIZ sodišče izda tako začasno odredbo, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporabo sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je verjetno izkazano, da je pogodba nična, da pa ni verjetno izkazan nastanek težko nadomestljive škode, niti nista dolžnika izkazala, da bi bila podana predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

7.V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da sta tožnici navedli, da sta kredit preplačali, da bosta morali za vsako razširitev tožbe plačati stroške postopka, po zaključku postopka na prvi stopnji pa vložiti novo tožbo in da bo z nadaljnjim plačevanjem kredita ogroženo njuno preživljanje. Zaključilo je, da te navedbe ne izkazujejo nastanka težko nadomestljive škode ali nastanka hujših posledic od teh, ki bi jih v primeru izdaje začasne odredbe utrpela toženka. Morebitna škoda jima bo povrnjena z ugoditvijo dajatvenemu zahtevku; ogroženost preživljanja iz trditev o kreditnem obroku v višini 325,94 EUR in mesečnih prejemkih v višini 2.000 EUR ne izhaja; ni izkazano, da bi stroški, nastali z razširitvijo ali vložitvijo nove tožbe, vplivali na pravni in dejanski položaj tožnic. O pogoju reverzibilnosti nista podali navedb: nista izkazali, da bo v primeru neutemeljenosti zahtevka možna vzpostavitev prejšnjega stanja. Na podlagi teh ugotovitev in preudarkov je zaključilo, da nista podani predpostavki iz drugega ali tretjega odstavka 272. člena ZIZ, niti ni izpolnjen pogoj reverzibilnosti, ki se zahteva za izdajo regulacijske začasne odredbe.

8.Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da podlage za izdajo začasne odredbe ne predstavlja sodba SEU, ampak nacionalno pravo, ki pa ga je treba razlagati tako, da se zagotovi polni učinek direktive, in sprejeti rešitev, ki bo skladna z njenim ciljem. V skladu z načelom evropskoskladne (lojalne) razlage je za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo. Če je za dosego takega učinka direktive potrebno, so sodišča dolžna tudi spremeniti ustaljeno sodno prakso, niso pa dolžna nacionalnega prava razlagati contra legem.

SEU je o ciljih Direktive 93/13, uporabljive v obravnavani zadevi, in sredstvih za njihovo uresničitev že izreklo,

(1)da obveznost držav članic iz prvega odstavka 6. člena Direktive podeljuje pravico državljanu v vlogi potrošnika in opredeljuje cilj te direktive,

(2)da je v skladu s prvim odstavkom 7. člena Direktive država dolžna zagotoviti obstoj ustreznih in učinkovitih sredstev za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev, ki morajo omogočiti, da se vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, kakršen bi bil podan, če nepoštenega pogoja ne bi bilo,

(3)da posledic neveljavnosti pogodbe Direktiva ne določa, vendar morajo biti nacionalna pravila združljiva s cilji Direktive, in da zaradi dosege odvračalnega učinka, ki ga zahtevata prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 7. člena Direktive, in kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, in zakonske zamudne obresti od opomina,

(4)da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev,

(5)da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, pogojene s plačilom sodnih stroškov,

(6)da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

(7)Sodba SEU nacionalnemu sodišču ne daje prostora za razlago, po kateri bi bilo poleg navedenih okoliščin upoštevno tudi, ali bi nadaljnje plačevanje obveznosti iz sporne pogodbe poslabšalo tožnikov premoženjski položaj in ne bi več zmogel stroškov novih tožb. Iz celote razlogov sodbe SEU C-287/22, iz katere sodišče povzema "finančni položaj potrošnika" kot pomembno okoliščino, je razvidno, da se ta zapis v 59. točki obrazložitve nanaša na finančno breme, povezano s sodnimi postopki za uveljavitev potrošnikovih povračilnih zahtevkov. Nedvoumno stališče sodbe je namreč, da je nacionalno sodišče dolžno zakon razlagati tako, da je dosežen polni učinek Direktive, in da nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov, ovira dosego polnega učinka Direktive.

(8)Besedilo 272. člena ZIZ, ki določa predpostavke začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, omogoča razlago, s katero se doseže polni učinek Direktive. Slovenska sodna praksa je sicer enotna, da je treba pojem "težko nadomestljiva škoda" iz druge alineje drugega odstavka navedenega člena ZIZ razlagati ozko in strogo, še posebej, če je predlagana urejevalna začasna odredba. Kot je bilo že obrazloženo, pa upoštevanje načela evropskoskladne razlage nacionalno sodišče narekuje spremembo sodne prakse, če stališče iz ustaljene sodne prakse ne omogoča dosege polnega učinka Direktive.

(9)ZIZ ne določa ne vsebine škode ne tega, kdaj jo je težko nadomestiti. V pomoč pri tem je lahko opredelitev pravno priznanih oblik škode, vendar je pojem škode v ZIZ širši in zajema vse negativen posledice, ki nastanejo v sferi druge osebe. Gre za pravni standard, ki omogoča in zahteva vrednotenje okoliščin primera in torej tudi upoštevanje vodil, ki izhajajo iz hierarhično višjih pravnih virov, med katere sodi tudi pravo EU (predpisi in sodbe SEU). V predlogu za izdajo začasnih ukrepov v pravdi zaradi ugotovitve ničnosti potrošniške kreditne pogodbe tožniku (upniku) tako ni treba podati navedb o tem, da bi se mu z nadaljnjim plačevanjem kreditnih obrokov znatno poslabšal premoženjski položaj in ne bi več zmogel plačila stroškov, povezanih z vložitvijo novih tožb. Nasprotno stališče, na katerem temelji odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, je zmotno.

(10)Podobno velja za pogoj reverzibilnosti. V sodni praksi se je po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 oblikoval kot dodaten pogoj za izdajo urejevalne začasne odredbe. Navedena odločba se je osredotočila na presojo o dopustnosti izdaje začasne odredbe v primerih, v katerih se tožbeni zahtevek in predlagana začasna odredba prekrivata ali sta celo identična. Zaradi zagotovitve upnikove pravice do sodnega varstva izdaje take začasne odredbe ni dopustno a priori zavrniti (kakršno je bilo dotedanje stališče sodne prakse). Ker bi bila z začasno odredbo naložena "izpolnitev" zahtevka, pa je treba pri odločanju o njeni izdaji vzeti v ozir tudi dolžnikov položaj in možnost vzpostavitve stanja pred izdano začasno odredbo. V obravnavani zadevi identitete med zahtevkom in predlagano začasno odredbo ni. Odločilno za obravnavano zadevo pa je, da tak pogoj z vidika zagotovitve ciljev Direktive 13/93 ni sprejemljiv. Kot je bilo navedeno že zgoraj, da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev, dosego polnega učinka Direktive pa ovira (tudi) nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.

(11)Zaradi zmotne razlage določb ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sprememba odločitve pred sodiščem druge stopnje ni mogoča, ker bi s tem toženki odvzeli pravico do ugovora, o katerem odloča sodišče prve stopnje.

(12)Ker je odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (3. odst. 165. čl. ZPP).

-------------------------------

Glej (med drugim) sodbe C-282/10 z dne 24. 1. 2012 (Dominguez), 27. točka obrazložitve, C-78/22 z dne 4. 5. 2023 (ALD Automotive), 40. točka obrazložitve, C-287/22 z dne 15. 6. 2023 (Gettin Noble Bank), 56. in 57. točka obrazložitve, C-279/23 z dne 11. 7. 2024 (Skarb Panstwa), 29. točka obrazložitve.

(2)Določba se glasi: Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev.

(3)Sodba C-243/08 z dne 4. 6. 2009 (Pannon GSM), 21. točka obrazložitve, kjer se sklicuje na dve še starejši odločitvi.

(4)Glej že navedeno sodbo C-287/22, 38. in 39. točka obrazložitve, in sodbo C-520/21 z dne 15. 6. 2023 (Bank M.), 57. točka obrazložitve.

(5)Glej že navedeno sodbo C-520/21, 66. in 76. točka obrazložitve.

(6)C-287/22, 43. točka obrazložitve.

(7)Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.

(8)Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.

(9)V nekaterih, doslej sprejetih odločitvah Višjega sodišča v Ljubljani (sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu opira na sklepa VSL II Cp 1473/2024 z dne 10. 1. 2024 in II Cp 109/2024 z dne 6. 2. 2024) so bila zavzeta drugačna stališča, a enotna sodna praksa še ni oblikovana.

(10)Več o nadrejenosti prava EU npr. odločba US RS U-I-416/19 z dne 16. 3. 2023, 31. in 32. točka obrazložitve.

(11)Tako o razlagi pojma težko nadomestljiva škoda tudi sklepa VSL II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024 in I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024.

(12)Tako tudi v prejšnji opombi navedeni odločbi in sklep VSL I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.

(13)Pritožbeno sodišče se ne izreka o tem, ali je ta praksa poenotena in ustaljena.

(14)Tako tudi Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Ius software, GV založba, Ljubljana, 2015, str. 130-131.