Jedro

Predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamude stranke. Napak, za katere stranke trdi, da jih je zagrešilo sodišče prve stopnje, ne more uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je tožena stranka vložila skupaj z odgovorom na tožbo in pritožbo zoper zamudni sklep, z obrazložitvijo, da zamudni sklep ni bil izdan zakonito, ker tožena stranka ob prejemu tožbe ni prejela poziva za odgovor na tožbo z opozorilom na pravne posledice, če ga ne bo vložila.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da ji višje sodišče ugodi, izpodbijani sklep spremeni in zadevo vrne v prvotno stanje. Ne strinja se z dokazno oceno prvega sodišča, da ji je bil poziv za odgovor na tožbo dejansko vročen. Podatkom o teži pošiljke ne verjame. Vztraja, da ni bila opozorjena na pravne posledice nevloženega odgovora na tožbo. Sodišče bi jo moralo na naroku zaslišati. Njena navedba, da ni prejela poziva, ne predstavlja očitno neupravičenega razloga. Za nasprotni zaključek sodišče ni podalo obrazložitve. Storilo je absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ugotavlja, da prvo sodišče ni storilo uradno upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in tudi tiste ne, na katere opozarja pritožba (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Izpodbijani sklep ima zadovoljive razloge o odločilnih dejstvih in je dovolj obrazložen, da se ga da vsebinsko preizkusiti. Tudi dejansko stanje je sodišče popolno in pravilno ugotovilo, vendar je nanj delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivalo.

Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožba vročena toženi stranki skupaj s pozivom za podajo odgovora na tožbo in ustreznim pravnim poukom o posledicah, če odgovor ne bo vložen (2. odstavek 277. člena ZPP). Ugotovilo je, da je tožena stranka predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila pravočasno, vendar iz neupravičenega razloga. Na podlagi analize listin v spisu, sodnih odredb, zapisov o vsebini pošiljk na vročilnicah in izvedenega primerljivega tehtanja pošiljk je zavrnilo navedbe tožene stranke in ocenilo, da ji je bil poziv na odgovor na tožbo poslan skupaj s samo tožbo. Pritožnica nasprotnih dokazov ni ponudila, niti svojega zaslišanja ne. Zato prvemu sodišču neutemeljeno očita, da ni izvedlo naroka, oziroma da bi jo moralo o tem zaslišati. Trditveno in dokazno breme o svoji opravičljivi zamudi je bilo na njeni strani, a ga ni zmogla.

Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da sodišče na predlog stranke dovoli, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, da ga lahko opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je torej opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. To pomeni, da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo sodišče prve stopnje, ne more uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje. Pravna napaka sodišča (nevročeni poziv v skladu z 2. odstavkom 277. člena ZPP za odgovor na tožbo in pouk o pravnih posledicah) se je sklicevala pritožnica v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in trdila, da sploh ni bila v zamudi. Smiselno je torej zatrjevala, da niso bili podani pogoji iz 318. člena ZPP za izdajo zamudnega sklepa. To pa ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč pritožbeni razlog, ki ga pritožnica prav tako uveljavlja v istočasno vloženi pritožbi zoper zamudni sklep. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil torej že iz tega razloga neutemeljen in je zato pritožbeno sodišče sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Presoja o izpodbijanih zakonskih pogojih za izdajo zamudnega sklepa bo stvar preizkusa utemeljenosti pritožbe zoper zamudni sklep, ko bodo zanjo izpolnjene procesne predpostavke o plačilu takse (105. a člen ZPP) in ko bo prvo sodišče z njo opravilo predpisani postopek po členu 342. do 345. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 366. člena istega zakona.

Stroške pritožbenega postopka je priglasila le tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP odločilo, naj jih trpi sama, ker z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi, sprejeti v pritožbenem postopku.