Jedro

Kadar je oškodovanec pravna oseba, lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci, zaposleni pa lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila. Sodišče mora po uradni dolžnosti, ves čas postopka paziti ali je navedena procesna predpostavka podana, sicer se kazenski postopek ne more začeti oziroma se more končati. Že pred vsebinskim odločanjem mora preizkusiti, ali so podane procesne predpostavke, kamor spada tudi ugotavljanje, ali je predlog za kazenski pregon v imenu oškodovanca podala upravičena oseba in ali je to storila pravočasno.

Omejitve prokure po drugem odstavku 35. člena ZGD-1 sicer nimajo pravnega učinka proti tretjim, od tega splošnega pravila pa obstajajo izjeme, med drugim izjema iz prvega in tretjega odstavka 34. člena ZGD-1, ki določa skupne oziroma mešane prokure. Takšna omejitev prokure vpliva na celoten obseg prokure, kot jo določa prvi odstavek 35. člena ZGD-1, torej na vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, kamor se uvršča tudi predlog za kazenski pregon, pooblastilo pa je mogoče podeliti le v okviru lastnih upravičenj, zato prokurist v mešani oziroma skupni prokuri ne more samostojno podati pooblastila za vložitev predloga za pregon.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede kaznivega dejanja pod točko A.I.1. spremeni tako, da se zoper obdolženega A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

zavrne obtožba

da je drugemu vzel tuje premične stvari, da bi si jih protipravno prilastil, vrednost ukradenih stvari pa je bila majhna in si je hotel prilastiti stvari take vrednosti, s tem, da je dne 18. 9. 2021 v B. izmed prodajnih artiklov trgovine C. vzel devet moških in ženskih parfumov različnih znamk skupne vrednosti 351,91 EUR, last gospodarske družbe C. d. o. o., z njih odstranil embalažo in nalepke z varovali, jih pospravil v oblačila, nato pa z njimi, ne da bi zanje plačal kupnino pri blagajni, prodajalno zapustil, s čimer je gospodarsko družbo C. d. o. o. oškodoval za skupaj 351,91 EUR, pri tem pa mu je šlo za to, da si prilasti stvari take vrednosti,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvzei s prvim odstavkom 204. člena KZ-1.

II.Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovana družba C. d. o. o. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 427,91 EUR napoti na pravdo.

III.Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, vse v tem delu, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, proračun.

IV.V preostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu, glede kaznivega dejanja pod točko A.I.2., v odločbah o krivdi, odvzemu premoženjskopravne koristi in stroških kazenskega postopka potrdi, v odločbi o kazenski sankciji pa po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolžencu na podlagi prvega odstavka 204. člena KZ-1 izreče

kazen 6 (šest) mesecev zapora.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijano sodbo obdolženca A. A. spoznalo za krivega pod točko A.I.1 kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom istega člena, z dejanjem pod točko A.I.2 pa kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Sodišče je obdolžencu za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 pa šest mesecev zapora in mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen devet mesecev zapora. Po 74. členu KZ-1 in drugem odstavku 75. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo premoženjskopravno korist v znesku 357,98 EUR. Obdolžencu je naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka družbi C. d. o. o., v višini 427,91 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca v tem delu oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje v delu B zavrnilo obtožbo pod točko I.1. za pet kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in pod točko I.2. za kaznivo dejanje zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano družbo E. d. o. o. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 113,96 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika v tem delu bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca, ki vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zoper del A v celoti ugodi in izpodbijano sodbo v delu A spremeni tako, da izreče zavrnilno sodbo, v kateri zavrne obtožbo, da je kriv storitve kaznivega dejanja v delu A.I.1. in A.I.2. ter da se točke A.II., III., IV. in V. razveljavijo oziroma odpravijo, oškodovano družbo pa s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, glede stroškov pa odloči, da bremenijo proračun. Podredno pritožnik predlaga, da se izpodbijana sodba v delu A v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba je delno utemeljena.

Glede pooblastila za podajo predloga za pregon

Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno ugotovilo, da je bila F. F., v okviru svojih pristojnosti in zadolžitev, upravičena podati predlog za pregon. Očita, da pooblastilo za podajo predloga za pregon z dne 1. 6. 2018, na katerega se je v izpodbijani sodbi oprlo sodišče prve stopnje ni veljavno saj, da ga je podelila prokuristka, ki je družbo lahko zastopala le v okviru skupnega zastopanja bodisi z direktorjem družbe bodisi z drugim prokuristom. Pritožba zato očita, da predloga za pregon ni podal pooblaščenec oškodovanca in je tako podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

5.Kadar je oškodovanec pravna oseba, lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci, zaposleni pa lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila.

Sodišče mora po uradni dolžnosti, ves čas postopka paziti ali je navedena procesna predpostavka podana, sicer se kazenski postopek ne more začeti oziroma se more končati.

Že pred vsebinskim odločanjem mora preizkusiti, ali so podane procesne predpostavke, kamor spada tudi ugotavljanje, ali je predlog za kazenski pregon v imenu oškodovanca podala upravičena oseba in ali je to storila pravočasno.

6.Prokura po določbah prvega odstavka 35. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) prokuristu daje upravičenje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, pa mora biti prokurist posebej pooblaščen. Omejitve prokure po drugem odstavku 35. člena ZGD-1 sicer nimajo pravnega učinka proti tretjim, od tega splošnega pravila pa obstajajo izjeme, med drugim izjema iz prvega in tretjega odstavka 34. člena ZGD-1, ki določa skupne oziroma mešane prokure.

Takšna omejitev prokure vpliva na celoten obseg prokure, kot jo določa prvi odstavek 35. člena ZGD-1, torej na vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, kamor se uvršča tudi predlog za kazenski pregon, pooblastilo pa je mogoče podeliti le v okviru lastnih upravičenj, zato prokurist v mešani oziroma skupni prokuri ne more samostojno podati pooblastila za vložitev predloga za pregon.

7.Iz točke 1 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje o upravičenosti F. F. za podajo predloga za pregon prepričalo na podlagi pooblastila C. d. o. o. z dne 1. 6. 2018, o dolžnosti naznanitve kaznivega dejanja na škodo družbe pa na podlagi izpovedb pooblaščenke oškodovane družbe G. G. in priče F. F. Iz navedenega pooblastila v prilogi C21 izhaja, da ga je za družbo podpisala le prokuristka H. H. Iz Zgodovinskega izpisa iz sodnega/poslovnega registra (AJPES), za obdobje od 1. 2. 2008 dalje izhaja, da je bila H. H. kot prokuristka, od leta 2004 pooblaščena, da zastopa družbo skupaj z direktorjem, v odsotnosti direktorja pa skupaj z drugim prokuristom, kot navaja pritožba, o tem se je, z vpogledom v AJPES, prepričalo tudi pritožbeno sodišče.

8.Iz navedenega izhaja, da kljub določenemu skupnemu zastopanju oziroma skupni prokuri, pooblastila za podajo predloga za pregon prokuristka H. H. ni podpisala skupaj z direktorjem ali drugim prokuristom in tako nima pravnih učinkov.

9.Dodati gre še, da je glede dolžnosti naznanitve kaznivega dejanja na škodo družbe pravno pomembna izpovedba priče F. F., ki je prijavo ter predlog za pregon podala. Slednja je v svoji izpovedbi na glavni obravnavi dne 22. 3. 2024 večkrat izpovedala, da je vsa navodila prejemala od poslovodje in se posebnih pooblastil s strani oškodovane družbe ni spomnila, prav tako ni navajala, da bi od poslovodnih organov prejela ustno pooblastilo. Kot že poudarjeno lahko zaposleni, čeprav vodja poslovalnice, poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila,

ki pa v konkretnem primeru za F. F., ki niti ni bila vodja poslovalnice, ni izkazano.

10.Glede na navedeno in izpostavljen normativni okvir pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožbeni očitek v tem delu utemeljen. Ker oškodovana družba v zakonskem roku šestih mesecev ni podala veljavnega predloga za pregon, je podana kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo obtožbo kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

11.Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je zavrnilo obtožbo zoper obdolženca se z ostalimi pritožbenimi očitki, naslovljenimi na ta del izpodbijane sodbe ni ukvarjalo. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe v tem delu, je pritožbeno sodišče oškodovano družbo C. d. o. o., s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 427,91 EUR napotilo na pravdo ter odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika v tem delu bremenijo proračun, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, vse kot izhaja iz izreka te odločbe.

Glede ponovnega sojenja o isti stvari

Pritožba očita še, da je bilo v primeru kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, z dne 28. 10. 2021, na škodo I. z. o. o., kršeno načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da naj bi bilo navedeno kaznivo dejanje že subsumirano pod nadaljevano kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 9. 10. 2021 do 3. 1. 2022, za katero je bil obdolženec že pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 47084/2024 z dne 28. 10. 2024. Pritožba zatrjuje, da navedeno kaznivo dejanje iz izpodbijane sodbe tvori nadaljevani dogodek z nadaljevanim kaznivim dejanjem iz navedene sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih naj bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo. S tem naj bi bila podana kršitev po 3. točki 372. člena ZKP.

Na podlagi prvega odstavka 54. člena KZ-1 je nadaljevano kaznivo dejanje storjeno, kadar kdo iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Za nadaljevano kaznivo dejanje torej gre, kadar je serija istovrstnih kaznivih dejanj tako medsebojno povezana, da se iz življenjskega stališča pokažejo kot ena sama celota, posamezna dejanja pa le kot posamezni sestavni deli te celote.

Obdolženec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 47084/2024 z dne 28. 10. 2024 obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, ki ga je storil s tem, da je v obdobju od 9. 10. 2021 do 3. 1. 2022 v Mariboru, trikrat na K. cesti 18 in enkrat na Ulici L. 1, le tri kilometre stran, v vseh primerih odtujil mobilne telefone različnih znamk. Mobilne telefone si je prilastil tako, da je v enem primeru odprl odklenjeno omarico ter v treh primerih z vlomom prišel v druge zaprte prostore, tj. vitrine. V primeru iz izpodbijane sodbe je kaznivo dejanje na škodo I. z. o. o., z dne 28. 10. 2021 izvršil v tehnični trgovini M., kjer je odtujil razstavljen akumulatorski udarni vijačnik s polnilnikom.

15.Zadevno kaznivo dejanje iz izpodbijane sodbe tako ni ne krajevno in ne po načinu storitve povezano z nadaljevanim kaznivim dejanjem iz navedene sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru. Pri izvršitvi tega si je obdolženec, zunaj domačega okolja, v dveh trgovskih centrih na ožjem območju Maribora, protipravno prilastil vselej enake stvari, tj. mobilne telefone tako, da jih je v vseh primerih vzel iz zaprtih prostorov, tj. vitrin in omarice, pri čemer je v treh primerih v zaprte prostore vlomil. Za to je moral v Maribor štirikrat odpotovati. V primeru kaznivega dejanja iz izpodbijane sodbe pa je obdolženec v domačem okolju, v prodajalni s tehničnimi proizvodi odtujil razstavljen akumulatorski udarni vijačnik. Navedena primera tako nista povezana ne krajevno, ne po načinu izvršitve kaznivega dejanja. Poleg navedenega pa niso podane niti druge enake okoliščine, ki bi kaznivo dejanje iz izpodbijane sodbe z življenjskega stališča povezovale z nadaljevanim kaznivim dejanjem v eno samo, neločljivo celoto. Pri kaznivih dejanjih zajetih v nadaljevano kaznivo dejanje navedene sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru gre za zaokroženo celoto historičnih dogodkov, ki so medsebojno povezani tako časovno, kot po kraju, načinu storitve, kot tudi po predmetu odtujitve. Z navedenim nadaljevanim kaznivim dejanjem kaznivo dejanje iz izpodbijane sodbe povezuje zgolj časovni okvir in premoženjskost kaznivega dejanja.

16.Glede na navedeno se izkaže, da je kaznivo dejanje iz izpodbijane sodbe sicer res premoženjsko kaznivo dejanje storjeno v istem časovnem obdobju, ki se glede na ostale pravno upoštevne okoliščine ne izkaže kot posamezni sestavni del celote, ki jo je kot tako, iz življenjskega vidika mogoče prepoznati v kaznivih dejanjih, ki sestavljajo nadaljevano kaznivo dejanje iz navedene sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožbeni očitek v tem delu neutemeljen in kršitev prepovedi sojenja o isti stvari iz 3. točke 372. člena ZKP ni podana.

17.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo, glede kaznivega dejanja pod točko A.I.2., v odločbah o krivdi, odvzemu premoženjskopravne koristi in stroških kazenskega postopka, zavrnilo ko neutemeljeno in ker ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je, skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP, dolžno paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

18.Zaradi spremembe dela izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče, po uradni dolžnosti, izpodbijano sodbo v nerazveljavljenem delu, v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu na podlagi prvega odstavka 204. člena KZ-1 izreklo kazen šest mesecev zapora in pri izreku kazenske sankcije obdolžencu upoštevalo enake olajševalne in obteževalne okoliščine, kot jih je v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje.

-------------------------------

1Zgaga Markelj, S. (2023). 53. člen, V: Zakon o kazenskem postopku, 1. knjiga / Šepec, M. et. al. (ur.). Ljubljana: GV Založba, str. 408.

2Prav tam.

3Plavšak, N. (2014). 34. in 35. člen, V: Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga / Kocbek, M. et al. (ur.). Ljubljana: GV Založba, str. 203-204.

4VSRS Sodba I Ips 23638/2021 z dne 14. 11. 2024, tč. 8.

5Zgaga Markelj, S. (2023). 53. člen, V: Zakon o kazenskem postopku, 1. knjiga / Šepec, M. et. al. (ur.). Ljubljana: GV Založba, str. 408.

6Bavcon, L. (2009). Kazensko pravo splošni del, peta izdaja. Ljubljana: Uradni list RS, str. 210-213.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-5 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 34, 34/1, 34/3, 35, 35/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.