Tako kot določa 130. člen ZDavP-2, je davčni organ o svojih ugotovitvah pregleda sestavil zapisnik, ga vročil tožnici, ta pa je nanj podala (obrazložene) pripombe (drugi in tretji odstavek 130. člena ZDavP-2).
Sodišče je tožnico že v okviru priprav na glavno obravnavo (45. člen ZUS-1) pozvalo, da svoje tožbene navedbe dopolni, in sicer tako da bo konkretno, povezano s stališči in ugotovitvami davčnega organa, pojasnila na čem temeljijo njene trditve o napačnih izračunih, pa tega tožnica ni storila ne v pripravljalni vlogi, ki bi jo naj sodišču posredovala v danem roku in ne kasneje na glavni obravnavi, ko je za to ponovno imela priložnost. Tudi na naroku je namreč tožničin pooblaščenec tožnice vztrajal le na tem, da davčni organ ni upošteval podatkov, ki jih je navedla tožnica, ni pa sodišču konkretno pojasnil katerih podatkov, v katerih obračunih in v čem konkretno naj bi bile napake.
I.Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je pri tožnici opravila nadzor posameznega področja poslovanja obračuna davčnih odtegljajev v zvezi z davki in prispevki od dohodkov iz delovnega razmerja. Nadzoru je botrovala ugotovitev, da tožnica ni oddajala davčnih obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja (REK-1). Tožnica je na poziv davčnega organa obračune sicer predložila, vendar pa se tam navedeni podatki, po oceni davčnega organa niso ujemali z zneski obdavčljivih izplačil, ki jih je tožnica v pregledanem davčnem obdobju opravila svojim zaposlenim.
2.Z izpodbijano odločbo je tako davčni organ tožnici kot plačnici davkov in prispevkov iz navedenega naslova za mesece od 1. 1. 2019 do 28. 2. 2020 dodatno odmeril prispevke za socialno varnost v zneskih, navedenih v točkah od I.1 do I.9. izreka izpodbijane odločbe, in akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve (točka I.10 izreka), vse s pripadajočimi obrestmi. Odmerjene obveznosti je tožnica morala plačati v roku 30 dni od prejema odločbe na ustrezne podračune, po preteku roka z zamudnimi obrestmi in pod davčno izvršbo. Odločeno je bilo tudi o stroških postopka (II. točka izreka) in nesuspenzivnosti pritožbe (III. točka izreka).
3.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo št. DT-499-02-32/2020 z dne 29. 3. 2022, pritožbo, ki jo je tožnica vložila zoper odločbo davčnega organa, kot neutemeljeno zavrnilo.
4.Tožnica nasprotuje odločitvi davčnega organa in v tožbi predlaga odpravo izpodbijane odločbe. V prvi vrsti oporeka dejanskim zaključkom davčnega organa in trdi, da je davčni organ napačno izračunal davčno osnovo. Davčni organ ni upošteval, da je tožnica zaposlenim ob plači izplačevala tudi povračila za stroške prevoza in okoliščine, da so ti zaposleni na svoje transakcijske račune prejemali tudi nakazila za plačila za delo pri drugih zavezancih za davek, ne le pri tožnici. Tožnica dodaja, da davčni organ pri izračunu davčne osnove ni upošteval svoje ugotovitve, da je tožnica v nekaterih davčnih obračunih izkazala višja izplačila kot pa jih je dejansko izplačala - davčni organ bi moral obdavčitev opraviti glede na vsa ugotovljena dejstva, torej tudi glede na tista, ki so bila tožnici v korist.
5.Po tožničinih navedbah je iz zgoraj navedenih razlogov prišlo do napačnega izračuna davčne osnove in posledično zmotne odmere davka in prispevkov v zvezi z zaposlenimi A.A. v skupnem znesku 1.718,11 EUR, B.B. za 1.606,93 EUR, C.C. za 2.961,27 EUR, D.D. za 4.589,31 EUR, E.E. za 2.616,87 EUR, F.F. za 5.546,16 EUR, G.G za 3.141,09 EUR, H. H. za 4.970,00 EUR, I.I. za 4.484,21 EUR, J.J. za 3.522,02 EUR, K.K. za 3.237,74 EUR, L.L. za 5.580,26 EUR, M.M. za 959,66 EUR, N.N. za 2.174,62 EUR, O.O. za 1.586,92 EUR, P.P. za 3.481,17 EUR, R.R za 5.047,48 EUR, S.S. za 3.045,50 EUR, T.T. za 4.033,94 EUR, U.U. za 6.621,89 EUR, V.V. za 6.862,48 EUR in Z.Z. za 1.636,73 EUR. Davčni organ se je pri izračunu davčne osnove zmotil za 79.421,36 EUR.
6.Tožnica ugovarja tudi zakonitosti postopka pred davčnim organom in trdi, da ji ni bila zagotovljena pravica do izjave. Po svojih trditvah se je namreč imela tožnica prvič možnost seznaniti z ugotovitvami davčnega organa šele z vročitvijo zapisnika o davčnem nadzoru, pripomb, ki jih je podala na ta zapisnik, pa davčni organ ni upošteval. Tej vlogi je priložila tudi letne kartone izplačil delavcem, sestavljene v obliki tabele, v kateri je ločeno po mesecih, za vsakega od zaposlenih, izkazala višino izplačil po davčnih obračunih, nakazilih na transakcijske račune in višino izplačanih potnih stroškov; posebej pa je označila tudi, kateri podatki se po njenem mnenju ne ujemajo (z zeleno in rdečo barvo). Davčni organ je njene navedbe zavrnil s pavšalno navedbo, da v pripombah na zapisnik ni navajala novih dejstev in dokazov, kar pa nikakor ni res.
7.Trdi, da je v pritožbi ponovila svoje trditve in tudi toženi stranki predložila letne kartone izplačil zaposlenih in podatke svojega transakcijskega računa o opravljenih nakazilih. Kot je razvidno iz odločbe tožene stranke, je slednja očitno preverila le utemeljenost njenih navedb v zvezi z enim izmed zaposlenih (A.A.) in po tem, ko v tej zvezi ni ugotovila nepravilnosti, ostale pritožbene navedbe tožnice označila kot netočne in neutemeljene. Tožena stranka bi morala preveriti vse.
8.Toženka v odgovoru na tožbo kratko navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.
9.Stranki sta na glavni obravnavi vztrajali vsaka pri svojih stališčih. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in v soglasju s strankama štelo za prebrane naslednje listine: izpodbijano odločbo (A2), odločbo tožene stranke (A3) in pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo (B1).
10.Kot tožbene novote pa je sodišče zavrnilo dokazne predloge tožnice za določitev izvedenca finančne stroke, zaslišanje njenega zakonitega zastopnika X.X. in dokazni predlog za zaslišanje dvaindvajsetih prič, delavcev, zaposlenih pri tožnici, na obračune plač katerih so se po presoji davčnega organa nanašale ugotovljene nepravilnosti. To so priče A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F, G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O., P.P., R.R, S.S., T.T., U.U. , V.V. in Z.Z.. Izvedbo teh dokazov je tožnica prvič predlagala v tožbi.
11.Razlogov, zakaj dokazov za zaslišanje navedenih prič in svojega zakonitega zastopnika ni predlagala že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tožnica ni navedla, kljub temu, da jo je sodišče k temu izrecno pozvalo že v okviru pripravljalnega postopka (45. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožničin pooblaščenec je na glavni obravnavi navedel, da je tožnica dokazni predlog za določitev izvedenca finančne stroke prvič podala v tožbi, ker je šele iz izpodbijane odločbe ugotovila, da davčni organ ni upošteval njenih pripomb in predloženih dokazov. Ker to pomeni, da bi tožnica lahko ta dokazni predlog podala že v pritožbi, česar pa ni, navedeno po presoji sodišča ni upravičen razlog v smislu 52. člena ZUS-1.
K I. točki izreka
Tožba ni utemeljena.
Glede utemeljenosti tožbenih ugovorov o kršitvi pravil v postopku izdaje izpodbijane odločbe
Sodišče po proučitvi zadeve in izvedenem dokaznem postopku v tem upravnem sporu ugotavlja, da so tožbene navedbe, da se tožnica pred vročitvijo zapisnika o davčnem nadzoru ni imela možnosti seznaniti z ugotovitvami davčnega organa, netočne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe na straneh od 6 do 8 namreč izhaja, da je bila tožnica v postopku nadzora sprotno seznanjena z ugotovitvami davčnega organa in v nadzoru tudi aktivno sodelovala. Uradna oseba davčnega organa je ob začetku nadzora zakonitega zastopnika tožnice, X. X. seznanila s svojo ugotovitvijo, da tožnica zamuja z oddajo davčnih obračunov in s plačilom davčnih obveznosti, v nadaljevanju postopka pa z njim opravila tudi razgovor. X. X. je sodeloval z davčnim organom, sledil zahtevam uradne osebe in predložil vso zahtevano dokumentacijo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je ta dokumentacija predstavljala temelj obravnavane obdavčitve. Tako kot določa 130. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), je davčni organ o svojih ugotovitvah pregleda sestavil zapisnik, ga vročil tožnici, ta pa je nanj podala (obrazložene) pripombe (drugi in tretji odstavek 130. člena ZDavP-2).
Glede nadaljnjega tožbenega ugovora, da se davčni organ do pripomb tožnice na zapisnik ni opredelil, pa po presoji sodišča ne gre za to, kar trdi tožnica, pač pa za to, da se tožnica z oceno, ki jo je naredil davčni organ, ne strinja. To izhaja iz naslednjih okoliščin.
Kot že omenjeno, v obravnavani zadevi dejanski zaključki, relevantni za izpodbijano odločitev davčnega organa, temeljijo na primerjavi podatkov iz predloženih REK-1 obrazcev (navedenih na straneh 34 in 35 izpodbijane odločbe) in podatkov listinske dokumentacije, ki jo je organu v postopku nadzora zagotovila tožnica sama. To so podatki iz: plačilnih list zaposlenih, evidence o potnih stroških in priloženi potni nalogi, evidence "Zbirnik plač po mesecih", ki jo je vodila tožnica o obračunanih neto plačah, povračilih stroškov, kreditih in dejanskih izplačilih plač ter podatki, ki izhajajo iz izpiskov transakcijskega računa tožnice. Davčni organ je v postopku nadzora dodatno pridobil še izpiske transakcijskih računov zaposlenih, v zvezi s katerimi so bile ugotovljene nepravilnosti; tudi podatki teh listin so bili po presoji davčnega organa, ki ji tožnica tudi v upravnem sporu ne oporeka, skladni podatkom tožnice o nakazilih zaposlenim. Podlaga za nove obračune in dodatno odmero obveznosti iz naslova davkov in prispevkov so bili torej podatki iz listin, ki jih je davčnemu organu predložila tožnica in izpiskov iz bančnih računov njenih zaposlenih - davčni organ ob pregledu ni izvedel drugih dokazov in ni ugotovil nobenih novih dejstev. Tožnica je svojim pripombam na zapisnik o pregledu priložila nove evidence, in sicer tako imenovane "letne kartone izdanih potnih nalogov", sestavljene v obliki tabele, v kateri je tožnica po mesecih, ločeno za vsakega od zaposlenih, izkazala višino izplačil po davčnih obračunih, nakazilih na transakcijske račune in višino izplačanih potnih stroškov, posebej pa je označila tudi, kateri podatki se po njenem mnenju ne ujemajo. Točnost podatkov je izkazovala z izpiski svojih transakcijskih računov.
Sodišče ugotavlja, da je davčni organ na straneh 20 in 21 izpodbijane odločbe presodil točnost tožničinih navedb in se opredelil tudi do relevantnosti podatkov, ki jih je tožnica navedla v priloženih tabelah. Bistvena je njegova ugotovitev, da so ti podatki v največji meri enaki že ugotovljenim, torej niso novi. Razen tega pa je tožnica po presoji davčnega organa navajala tudi podatke za zaposlene, glede katerih niso bile ugotovljene nepravilnosti, vsi novo navedeni podatki pa tudi niso bili logični (na primer glede Y.Y. in J.J.). Ker tožnica v pripombah na zapisnik ni navajala drugačnih podatkov, kot jih je davčnemu organu predložila v postopku nadzora, navedeno v pripombah po presoji davčnega organa ni imelo vpliva na sprejeto odločitev.
S tem se je strinjala tudi tožena stranka. Obrazložitev njene odločbe po presoji sodišča zadosti standardu obrazloženosti odločbe drugostopenjskega organa: tožena stranka je ugotovila, da je tožnica v pritožbi in njenih prilogah navajala enako kot v postopku pred davčnim organom (in se sklicevala na podatke navedene tabele) in ni konkretno pojasnila, v čem naj bi bile ugotovitve davčnega organa napačne. Zato je tožena stranka pritožbo zavrnila. Podatki o neto plačah in potnih stroških tistih delavcev, ki jih je tožena stranka vseeno preverila, so se ujemali. Tožena stranka je tožnici pojasnila, da razlika v izračunu, ki jo je uveljavljala v pritožbi, ne temelji na zmotni ugotovitvi dejanskih okoliščin, kot je trdila tožnica, pač pa izhaja iz napačnega stališča tožnice o tem, kako se upoštevajo zneski po potnih nalogih - tožnica je po presoji tožene stranke neutemeljeno zahtevala, da se potni stroški upoštevajo dvakrat.
Po presoji sodišča torej tožbeni ugovor, da davčni organ v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, ni ravnal po pravilih davčnega postopka, ker tožnici ni ustrezno zagotovil pravice do izjave, ni utemeljen.
Glede utemeljenosti tožbenega ugovora o pravilnosti obračuna davkov in prispevkov
Očitno je, da se tožnica ne strinja s presojo ugotovljenih dejstev s strani davčnega organa. Vendar pa sodišče utemeljenosti tega tožbenega ugovora ne more v popolnosti presoditi.
Tožnica v tožbi namreč trdi le, da je davčni organ v zvezi z izplačili dvaindvajsetim zaposlenim zmotno oziroma nepopolno ugotovil davčno osnovo za obračun davkov in prispevkov, ker naj ne bi (pravilno) upošteval podatkov o izplačanih potnih stroških. Trdi, da gre za zmoto v izračunu v višini 79.421,36 EUR, v nadaljevanju pa navaja le še imena zaposlenih, obdavčljivi dohodki katerih naj bi bili napačno izračunani, in znesek zmotno obračunanega za vsakega izmed njih (5. točka te obrazložitve).
Ne glede na to, da je sodišče tožnico že v okviru priprav na glavno obravnavo (45. člen ZUS-1) pozvalo, da svoje tožbene navedbe dopolni, in sicer tako da bo konkretno, povezano s stališči in ugotovitvami davčnega organa, pojasnila na čem temeljijo njene trditve o napačnih izračunih, tega tožnica ni storila ne v pripravljalni vlogi, ki bi jo naj sodišču posredovala v danem roku
1.Ker torej tožnica sodišču ni konkretno pojasnila, zakaj naj bi bili podatki o izplačilih za potne stroške v obračunih davčnega organa upoštevani napačno, sodišče utemeljenosti tega tožbenega ugovora ne more presoditi. Kot že večkrat poudarjeno pa je glede na obrazložitev izpodbijane odločbe (na straneh od 37 do 80 in sicer) po presoji sodišča jasno, da so bila pri obdavčitvi upoštevana neobdavčena povračila stroškov prevoza in to po podatkih, ki jih je tožnica vodila sama in izkazala v davčnemu organu predloženih plačilnih listah, svoji evidenci o potnih stroških, potnih nalogih, evidenci "Zbirnik plač po mesecih" (ter se sicer po presoji davčnega organa povsem skladajo) ter nenazadnje tudi v naknadno predloženi tabeli "letni kartoni izdanih potnih nalogov".
2.Sodišče se sicer strinja s tožničinim stališčem, da mora davčni organ, če ob pregledu ugotovi dejstva, ki so zavezancu v korist, tudi to upoštevati v novem davčnem obračunu (četrti odstavek 130. člena ZDavP-2). Vendar pa to ni obravnavani primer. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ nove obračune pripravil po metodi, po kateri je iz posameznega nakazila najprej pokril najstarejši obračun, dodatno obdavčljivo izplačilo dohodka pa je predstavljala razlika med tem in vsemi nadaljnjimi obračuni. To je na strani 21 izpodbijane odločbe davčni organ tožnici tudi pojasnil.
3.Ker je tožnica šele v tožbi prvič navajala, da davčni organ ni upošteval, da so zaposleni na svoje bančne račune prejemali plačila za delo pri drugih zavezancih za davek, sodišče tega tožbenega ugovora ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).
Zaključek
Ob povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v okviru presojanja njene zakonitosti v okvirih tožbenih navedb in ugovorov zakonita, prav tako je v teh okvirih presojanj postopek pred njeno izdajo pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
K II. točki izreka
Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.