Jedro

Pooblastilo po zaposlitvi predstavlja izjemo od splošnega pravila, po katerem izjava volje, ki jo poda pooblaščenec brez izrednega pooblastila, nima učinkov za zastopanega. Že iz tega razloga je treba določilo 80. čl. OZ tolmačiti restriktivno. Pooblaščenci po zaposlitvi ne smejo prenašati pooblastil na tretje osebe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2002/07016 z dne 28.10.2002 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa se naloži, da je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.250,85 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki tudi njene pritožbene stroške v znesku 372,21 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2002/07016 z dne 28.10.2002 v 1. in 3. točki izreka. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 289.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2006 do plačila in da tožena stranka sama nosi svoje stroške.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil M.G. pooblaščenec po zaposlitvi v smislu 80. člena OZ. Zmoten je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka naknadno odobrila posle, ki jih je sklenil M. G. v imenu tožene stranke. Tudi ne drži ugotovitev, da tožena stranka ni opredeljeno ugovarjala višini posameznih zneskov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V postopku na prvi stopnji je bilo odločilno vprašanje, ali je bil M. G., komercialni direktor pri toženi stranki, upravičen zastopati toženo stranko, t.j. sklepati pogodbe v njenem imenu in za njen račun, saj je tožeča stranka tožbeni zahtevek uveljavljala prav na podlagi takšne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je M. G. imel pooblastilo po zaposlitvi v smislu 80. člena OZ, ker je kot komercialni direktor opravljal tako delo, da je bilo z njim zvezano sklepanje ali izpolnjevanje tudi takšnih pogodb, kot je sporazum o poslovnem sodelovanju, sklenjen med pravdnima strankama dne 11.1.2002. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je takšen zaključek prvostopnega sodišča zmoten.

Institutu zastopanja oziroma pooblastitve je v OZ namenjeno precej pozornosti, kar ni naključno, saj je treba zaradi varnosti pravnega prometa in zaščite njegovih udeležencev zelo natančno določiti postopke in načine, na katere lahko posamezni pravni subjekt izraža svojo poslovno voljo. Še zlasti je treba določiti posledice neskladnosti med resnično voljo subjekta in s strani njegovih zastopnikov oziroma pooblaščencev izraženo poslovno voljo. Zakon resnični volji subjekta daje mnogo večjo težo, saj je od obstoja in vsebine razmerja med zastopnikom in zastopanim odvisen obstoj razmerja med zastopanim in tretjo osebo. Napake v prvem razmerju nujno povzročijo invalidnost drugega. V primeru neupravičenega zastopanja oziroma prekoračitve pooblastil tretje osebe načeloma niso varovane.

Institut pooblastila po zaposlitvi (80. člen OZ) torej predstavlja izjemo od splošnega pravila, po katerem izjava volje, ki jo poda pooblaščenec brez izrecnega in nedvoumnega pooblastila, nima učinkov za zastopanega. Že iz tega razloga je treba določilo 80. člena OZ tolmačiti restriktivno, saj se v nasprotnem izniči pomen glavnega pravila. Še posebna previdnost je potrebna pri širitvi pravila na primere, ki jih citirana zakonska določba izrecno ne omenja. Kot pravilno opozarja pritožba, so pooblaščenci po zaposlitvi v smislu 80. čl. OZ le osebe, ki sklepajo (za določeno dejavnost) običajne, množične istovrstne posle s končnimi uporabniki storitev oz. proizvodov. 80. člen OZ je torej namenjen predvsem varstvu laičnih, nepoučenih, neprofesionalnih tretjih oseb v situacijah, ko lahko celo takšne osebe glede na običaje in prakso utemeljeno pričakujejo, da imajo določene (fizične) osebe pooblastilo gospodarskega subjekta za sklepanje določenih poslov. Sporno razmerje nedvomno nima gornjih značilnosti.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je ugovor tožene stranke, da je M. G. poimenovala komercialni direktor le zato, ker je to lepše zvenelo, sicer pa pooblastil ni imel, neupošteven, saj je tožena stranka s tem dopustila zavajanje tretjih oseb, ki jim je bil „lepši zven“ najbrž tudi namenjen. Merila za določitev obsega pooblastil pooblaščenca po zaposlitvi so lahko le objektivna, kar pomeni, da je bilo treba ugotoviti, kateri posli glede na poslovne običaje in prakso sodijo v delokrog komercialnega direktorja pri toženi stranki. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil M. G. kot komercialni direktor zadolžen za uvoz in prodajo proizvodov firme B. kar posredno izhaja tudi iz pogodbe, sklenjene med B. in toženo stranko, s katero je principal B. imenoval toženo stranko za svojega izključnega uvoznika in distributerja z namenom, da pospešuje prodajo, razpečuje in prodaja B. izdelke.

Komercialni direktor pri toženi stranki bi torej kot pooblaščenec po zaposlitvi nedvomno smel sklepati pogodbe o nabavi in prodaji produktov iz B. programa in če bi bila predmet spora takšna pogodba, pritožbeno sodišče ne bi imelo nikakršnih pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje. Ne strinja pa se s stališčem prvostopnega sodišča, da ima komercialni direktor po zaposlitvi pooblastilo za sklepanje vseh mogočih raznovrstnih pogodb, katerih edini skupni imenovalec bi bil, da so v nekakšni povezavi s projektom B.. Širitev obsega pooblastil po zaposlitvi izven okvirjev najbolj običajnih istovrstnih pogodb bi bila dopustna le v izjemnih okoliščinah, ki pa jih v konkretnem primeru ni zaslediti.

S 1. členom Sporazuma o poslovnem sodelovanju z dne 11.1.2002, na katerega je tožeča stranka oprla svoj zahtevek, je tožena stranka zadolžila tožečo stranko „na področju zastopanja, organiziranja in izvajanja trženja in predvsem uporabe računalniškega programa za potrebe projekta B.. Že iz te uvodne določbe kot tudi iz nadaljnjih je razvidno, da je s tem sporazumom, ki ga je podpisal komercialni direktor tožene stranke, na tožečo stranko pravzaprav prenesel večji del opravil, za katera je bil pri toženi stranki zadolžen sam. Četudi utegne biti marsikdaj sporno, katere vrste pogodb sme pooblaščenec po zaposlitvi sklepati s tretjimi, pa ni niti najmanjšega dvoma, da pooblaščenci po zaposlitvi ne smejo prenašati svojih pooblastil na tretje osebe. Že zato, ker je komercialni direktor tožene stranke s sporazumom o poslovnem sodelovanju na tožečo stranko prenesel izvrševanje nalog, za katere je bil zadolžen sam v okviru delovnega razmerja pri toženi stranki, navedene pogodbe ni smel skleniti brez izrecnega pooblastila zakonite zastopnice tožene stranke.

Pritožba pa ima tudi prav, da med vtoževanim računom in sporazumom o poslovnem sodelovanju z dne 11.1.2002 ni relevantne povezave. Predmet sporazuma ni nobena od storitev, katerih plačilo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Predmet, kot je določen v 2. členu sporazuma, „vse posredne in neposredne akcije s področij navedenih pod točko 1“ je po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma nedoločen in nedoločljiv, in je zato takšno določilo na podlagi 35. člena OZ v zvezi s 88. členom OZ nično.

Storitve, ki jih je tožeča stranka zaračunala z računom štev. 1008 (postavitev opreme na dveh sejmih oziroma poslovnih prostorih tožene stranke), v sporazumu, na katerega se sklicuje tožeča stranka, nimajo nobene podlage niti v primeru, če bi ga tožena stranka veljavno sklenila. Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je prokurist tožene stranke naknadno odobril sporen posel. Naknadno je mogoče odobriti le takšen posel, katerega bistvene sestavine, t.j. predmet posla, količina, cena, so tistemu, ki posel odobri, znane. Tega, da bi bilo komurkoli pri toženi stranki v času izvajanja del tožeče stranke znano, kakšna je konkretna vsebina dogovora med D.C. in M. G., pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da M. G. za posle, katerih plačilo je predmet tega postopka, ni imel položaja pooblaščenca po zaposlitvi v smislu 80. čl. OZ in da tožena stranka teh poslov naknadno ni odobrila.

Ker je sodišče dolžno zahtevek preizkusiti z vidika vseh možnih pravnih podlag, ga je obravnavalo tudi z vidika določb o neupravičeni pridobitvi. Iz dokaznega postopka naj bi namreč izhajalo, da je D. C. vendarle opravljal določene storitve za toženo stranko, in da bi torej utegnila biti tožena stranka, četudi storitev ni naročila, za ta njegov prispevek obogatena. Vendar pa je edini dokaz v spisu, ki je zelo na splošno in površno potrdil storitve tožeče stranke v zatrjevani količini in vrednosti, dokaz z zaslišanjem obeh neposrednih akterjev (D. C. in M. G.). Tožena stranka pa je navedla vrsto okoliščin, s katerimi je sicer neuspešno utemeljevala trditve v smeri namerne zlorabe oz. prevare obeh akterjev, ki pa izpovedbama navedenih oseb le jemljejo potrebno verodostojnost. Neizpodbite trditve tožene stranke: da M. G. nikoli ni podpisal nobene pogodbe razen sporazuma, s katerim sploh ni seznanil zakonite zastopnice tožene stranke; da M. G. nikoli ni likvidiral nobenega računa, razen računa tožeče stranke in da je to storil tik preden se je zaposlil pri tožeči stranki, ki je potem tudi sklenila distribucijsko pogodbo z B.; da je bil navedeni račun izdan več mesecev po izvršenem delu in da niti iz računa niti iz priložene specifikacije ni razvidno, na kaj se nanaša in je praktično povsem nepreverljiv, kažejo po mnenju pritožbenega sodišča na netransparentnost ravnanja M. G. in ne vzbujajo prepričanja, da je M. G. v vlogi komercialnega direktorja tožene stranke deloval dovolj skrbno in korektno in vedno v korist tožene stranke. Zato ni mogoče podati zanesljive ocene o tem, ali je tožeča stranka (ali pa morda samo D. C., saj je na moč nenavadno, da pravna oseba svoje storitve obračunava po kilometrinah, cestninah in dnevnicah) opravila kakšne storitve v korist tožene stranke in če, v kolikšnem obsegu in vrednosti.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava (358. člen ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve pravdnih stroškov, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku: ugovor 400 OT, 3 krat narok (100, 400 in 200 OT + 1 krat trajanje 350 OT), ena vloga 400 OT, poročilo stranki 50 OT, skupaj torej 1900 OT in 20% DDV je 2280 OT (1.046,52 EUR). Tožena stranka je poleg tega upravičena tudi do povrnitve stroškov za prevod listine v višini 40.414,50 SIT (168,65 EUR) in takse za ugovor v višini 8.550,00 SIT (35,68 EUR). Skupaj tako znašajo pravdni stroški do katerih je tožena stranka upravičena 1.250,85 EUR. Pripadajo pa ji tudi pritožbeni stroški, ki jih je sodišče priznalo v višini 500 OT za sestavo pritožbe in 34.200,00 SIT za takso, skupaj v višini 371,21 EUR.