Jedro

Čeprav tožnik ni opredelil pravne podlage, pa je iz navedb razvidno, da se sklicuje na določbo 382. čl. ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče med mobilizacijo, neposredno vojno nevarnostjo ali vojno, za terjatve oseb v vojaški službi. Ker pa ni zatrjeval niti ni predložil dokazov, da je bil sam oseba v vojaški službi, predvsem pa, da je bil v vojaški službi Republike Slovenije, navedene določbe zakona ni mogoče uporabiti v njegovo korist. Določbe 383. čl. ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, v tem primeru ni mogoče upoštevati, saj se navedene nepremagljive ovire nanašajo na dostop do sodišča v RS zaradi pojavov ali motenj v poslovanju sodišča, kar pa ni izkazano.

Ker je tožniku prenehalo delovno razmerje zaredi poteka časa po pogodbi o zaposlitvi in ne zaradi upokojitve, ni upravičen do odpravnine ob upokojitvi v skladu z določbo 3. tč. 51. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS št. 40/97) ter 3. tč. 54. čl. panožne kolektivne pogodbe za gradbeno dejavnost (Ur. l. RS št. 7/98).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je uveljavljal plačilo 460.128,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.8.2000 dalje in povračilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Vtoževani znesek predstavlja odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja v letu 2000 v višini 230.064,00 SIT, nadomestilo (pravilno: odškodnino) za neizkoriščen letni dopust za leto 1999 in 2000 v višini 153.373,00 SIT ter odpravnino za prenehanje delovnega razmerja za leto 1992 v višini 76.688,00 SIT. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je zahtevek za plačilo odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja iz leta 1992 zastaran, do odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v letu 2000 tožnik ni upravičen, ker je do prenehanja prišlo zaradi poteka časa pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, do nadomestila oziroma odškodnine za letni dopust za leto 1999 in 2000 pa tožnik ni upravičen, ker do neizkoriščenja dopusta ni prišlo po krivdi tožene stranke.

Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožil tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. čl. ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnik meni, da prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v letu 2000 ni upoštevalo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, preden je sklenil novo pogodbo za določen čas. V to pa je bil prisiljen, če je hotel kot težak invalid obdržati zaposlitev. Vse to je pojasnil sodišču tudi na zaslišanju dne 4.6.2002 in predložil dokazila, vendar pa v sodbi sodišče o tem ni navedlo razlogov, zato se je ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabljeno materialno pravo. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen dopust za leto 1999 in 2000 z obrazložitvijo, da bi tožnik lahko dopust izrabil, da ga zavestno ni in da bi lahko do izrabe dopusta prišlo tudi s prekinitvijo bolniškega staleža. Tožnik je hranil dopust za zimo, nato pa ga ni mogel izkoristiti zaradi bolniškega staleža. Tožnik je bil bolan zaradi nesreče pri toženi stranki, kjer se je po njeni krivdi ponesrečil. Tožena stranka ni hotela zaprositi za novo delovno dovoljenje za tožnika, češ da je tožnik bolan, zato ga je prisilila v nezakonito sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Terjatev za plačilo odpravnine, zaradi prenehanja delovnega razmerja 19.5.1992 ni zastarana, ker je bilo tožniku onemogočeno uveljavljanje zahtevka zaradi vojnih razmer. Tožnik je zahteval tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi preizkusa prvostopenjske sodbe v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in pravilne uporabe materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa ni storilo zatrjevane bistvene kršitve (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), saj je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo pravno podlago in vsa relevantna dejstva, na podlagi katerih je mogoče prvostopenjsko sodbo preizkusiti.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bili delavci v spornem obdobju upravičeni do odpravnine le, če so bili v skladu s 36f. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) opredeljeni kot trajno presežni delavci in če jim je na podlagi tega prenehalo delovno razmerje. Ker tožniku po lastnih navedbah v letu 1992 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi navedenega določila, ni upravičen od tožene stranke zahtevati odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja v letu 1992, ker zakon za take primere odpravnine ne določa. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi v primeru upravičenosti zahtevka do izplačila odpravnine, glede na ugovor tožene stranke o zastaranju terjatve, zahtevek zastaral (petletni splošni zastaralni rok) v skladu s 351. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 37/89 v zvezi s 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94), ker je tožnik vložil tožbo šele dne 28.8.2000, delovno razmerje pa mu je prenehalo 19.5.1992 (fotokopija delovne knjižice - priloga A14).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnik terjatve ni mogel uveljavljati zaradi vojnih dogodkov in da zato terjatev ni zastarana. Čeprav tožnik ni opredelil pravne podlage, pa je iz navedb razvidno, da se sklicuje na določbo 382. čl. ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče med mobilizacijo, neposredno vojno nevarnostjo ali vojno, za terjatve oseb v vojaški službi. Ker pa tožnik ni zatrjeval niti ni predložil dokazov, da je bil sam oseba v vojaški službi, predvsem pa, da je bil v vojaški službi Republike Slovenije, navedene določbe zakona ni mogoče uporabiti v njegovo korist. Tudi določbe 383. čl. ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, ni mogoče upoštevati za tožnika, saj se navedene nepremagljive ovire nanašajo na dostop do sodišča v R Sloveniji zaradi pojavov ali motenj v poslovanju sodišča, kar pa ni izkazano.

Ko je tožniku prenehalo delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 2.6.1999, sklenjeni za določen čas in sicer 4.8.2000, je prišlo do prenehanja delovnega razmerja zaradi poteka časa pogodbe o zaposlitvi, zato ni upravičen do odpravnine, saj tedaj veljavni ZDR odpravnine v takem primeru ni priznaval. Neupoštevne so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik v letu 1996 sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da je na zahtevo tožene stranke v letu 1999 moral skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Relevantno je zadnje stanje, torej prenehanje delovnega razmerja zaradi poteka pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. V kolikor se tožnik ni strinjal s prenehanjem delovnega razmerja, bi moral vložiti pritožbo na pristojni organ pri toženi stranki in nato zahtevati sodno varstvo. Vendar pa tudi v tem primeru ne bi bil upravičen do odpravnine, ki jo ZDR priznava le trajno presežnim delavcem, kolektivne pogodbe (SKPG in panožne) pa le ob upokojitvi. Ker je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi poteka časa pogodbe o zaposlitve in ne zaradi upokojitve, ni upravičen do odpravnine ob upokojitvi v skladu z določbo 3. tč. 51. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS št. 40/97) ter 3. tč. 54. čl. panožne kolektivne pogodbe za gradbeno dejavnost (Ur.l. RS št. 7/98).

Prvostopenjsko sodišče je tudi upravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust za leto 1999 in 2000. Do navedene odškodnine bi bil tožnik upravičen le v primeru, če bi izkazal, da so bili izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke v skladu z določbami ZOR. Glede na samo izpoved tožnika je razvidno, da si je dopust za leto 1999 hranil, da bi ga izkoristil okoli novega leta, vendar pa tega dopusta zaradi poškodbe na delu in bolniškega staleža vse do prenehanja delovnega razmerja, ni mogel izkoristiti, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožniku onemogočila koriščenje rednega letnega dopusta, tako za leto 1999, kot za leto 2000. Tožnik torej ni dokazal, da mu je tožena stranka s svojim ravnanjem preprečila koriščenje rednega letnega dopusta, zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi tožnik, v kolikor je želel koristiti dopust, lahko dosegel prekinitev bolniškega staleža. Takega ravnanja od delavca ni mogoče zahtevati. Če je bolan, mu bolniški dopust pripada v skladu s pravili zdravstvenega zavarovanja in bi pomenila prekinitev dopusta, zaradi izrabe rednega letnega dopusta, zlorabo pravic.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP.