Jedro

Kadar je v nesreči prizadet otrok, obravnava vprašanje, ali je njegovo ravnanje vzrok prometne nesreče oziroma ali je njegovo ravnanje dogodek, katerega voznik ni mogel pričakovati ali odvrniti, ne pa vprašanje krivde v običajnem pomenu besede. Sodišči sta pravilno upoštevali, da je motorno vozilo nevarna stvar in je zato imetnik motornega vozila odgovoren po objektivnem načelu za škode, ki jih povzroči tretjim, če ti niso obenem udeleženci v prometni nesreči kot imetniki motornih vozil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zavarovanka tožene stranke je nesporno dne 17.9.1992 z avtom zadela mladoletno tožnico, ki je utrpela zaprti prelom desne stegnenice. Tožeča stranka je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo in ji je zato dolžna plačati odškodnino 1.500.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine, odškodnino 600.000,00 SIT za strah, 400.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti, 1.500.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 230.000,00 SIT za premoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je pravična denarna odškodnina za škodo, ki jo je utrpela tožnica: 1.200.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine, 350.000,00 SIT za strah, 200.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti, 600.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 230.000,00 SIT za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je mladoletna tožnica soodgovorna za nastalo škodo, zato ji je prisodilo le 60% odškodnine, torej 1.512.000,00 SIT. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je odločilo, da je pravična odškodnina za pretrpljene telesne bolečine 600.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 300.000,00 SIT. Sodišče je glede odločitve o pravdnih stroških tudi delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, v preostalem delu pa je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji opozarja, da je zavarovanka tožene stranke povozila tožnico v neposredni bližini šole, potem ko je videla, da se na pločniku igrajo otroci. Zato je bilo ravnanje tožeče stranke predvidljivo in imetnice nevarne stvari ni mogoče oprostiti odgovornosti. Tožeča stranka tudi navaja, da Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v 177. členu govori o krivdi in ne o prispevku oškodovanca k nastali škodi. Zato mladoletna tožnica, ki ob škodnem dogodku še ni bila deliktno sposobna, ne more biti soodgovorna za nastalo škodo. Pa tudi, če bi zakon razumeli tako, da govori o prispevku tožnice k nastali škodi, po mnenju tožnice ta nikakor ne more znašati 40% glede na objektivno odgovornost voznice in glede na krivdne elemente v njenem ravnanju pred škodnim dogodkom. Tožeča stranka tudi meni, da ji je sodišče prisodilo "mizerno" odškodnino. Tožeča stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo tako, da prisodi tožnici celotno zahtevano odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1997 do dneva plačila in naloži toženi stranki plačilo vseh pravdnih stroškov, ki so nastali tožeči stranki.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožeča stranka skuša z nekaterimi navedbami v reviziji doseči spremembo ugotovljenega dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče presoja, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: - da je zavarovanka tožene stranke 17.9.1992 ob 13.10 vozila svoj osebni avto po ulici B. v K., - da se je mladoletna tožnica igrala z otroki in pobirala kostanj na levi strani, gledano v smeri vožnje, približno petnajst metrov pred križiščem ulic B. in M., - da je tožnica med prerivanjem za kostanj stopila na cesto, kjer ni zaznamovanega prehoda za pešce in nato stekla proti drugi strani ceste, kjer jo je zadela zavarovanka tožene stranke, - da je zavarovanka tožene stranke vozila previdno in tako počasi, da ji po trčenju ni bilo treba zavirati in je svoje vozilo ustavila, ne da bi povozila oškodovanko.

Sodišči prve in druge stopnje sta ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabili določbo tretjega odstavka 177. člena ZOR, ko sta ocenili, da znaša prispevek mladoletne tožnice k nastali škodi 40 %. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da se, kadar je v nesreči prizadet otrok, obravnava vprašanje, ali je njegovo ravnanje vzrok prometne nesreče oziroma ali je njegovo ravnanje dogodek, katerega voznik ni mogel pričakovati ali odvrniti, ne pa vprašanje krivde v običajnem pomenu besede (Poročilo o sodni praksi VS R Slovenije, 1972/II, tč. 13). Sodišči sta pravilno upoštevali, da je motorno vozilo nevarna stvar in je zato imetnik motornega vozila odgovoren po objektivnem načelu za škode, ki jih povzroči tretjim, če ti niso obenem udeleženci v prometni nesreči kot imetniki motornih vozil. Kljub objektivni odgovornosti voznice pa je pravilna odločitev sodišča, da prispevek voznice k nastali škodi ni večji kot 60 %.

Sodišče je namreč ugotovilo, da je voznica avtomobila vozila v skladu s prometnimi predpisi in da je mladoletna tožnica nenadoma stekla na drugo stran ceste izven zaznamovanega prehoda za pešce. Ob takšnih ugotovitvah je pravilna ocena sodišča, da znaša prispevek tožnice k nastali škodi 40 %.

Revizijske navedbe glede prisojene odškodnine za ugotovljeno nepremoženjsko škodo so zelo skromne, sklicevanja na navedbe v pritožbi pa ni mogoče upoštevati. Zato se je revizijsko sodišče omejilo na preizkus pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče je tako preverilo, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili 200. in 203. člen ZOR in tožnici prisodili pravično odškodnino. Drugi odstavek 200. člena ZOR določa, da sodišče pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Enako velja glede odškodnine za gotovo bodočo nepremoženjsko škodo po 203. členu ZOR. Sodišče mora, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohranjati pravična razmerja med škodami določenega obsega in odškodninami zanjo.

Revizijsko sodišče je to upoštevalo in ocenilo, da je bila tožnici glede na ugotovljeno stopnjo bolečin in strahu in glede na njihovo trajanje prisojena pravična odškodnina.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.