Jedro

Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe zahteval odložitev izvršitve izpodbijane dokončne odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo in potrdila prvostopno odločbo, s katero je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ker je bilo ugotovljeno, da ni aktiven iskalec zaposlitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi potrjeval tožnikove navedbe, da je od 21. 3. 2014 do izbrisa iz evidence brezposelnih iskal ustrezno zaposlitev in izpolnjeval svoje obveznosti po zaposlitvenem načrtu. Tožnik tako ni izkazal verjetnosti, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženo stranko nastala. S tem pa ni izpolnjen že eden od osnovnih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe ob pravilni ugotovitvi, da tožniku ne nastaja težko nadomestljiva škoda. Torej takšna škoda, ki bi jo bilo težko nadomestiti. Poleg tega ni izkazano samovoljno ravnanje tožene stranke, niti ni nobene nevarnosti, da tožnikova pravica ne bi bila uresničena, v kolikor se bo v postopku dokazalo, da ta obstoji in da sta izpodbijani odločbi nepravilni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se začasno zadrži izvršitev odločb Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 20. 4. 2015 in Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 21. 10. 2014, na podlagi katerih je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih in da ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži izvršitve ter da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev v postopku ter zaradi preuranjenih in zmotnih odločitev pri odločanju o vlogi tožnika za začasno odredbo z dne 9. 6. 2015 ter nepopravljivi posledici škode, ki bo nastala zaradi zmotne odločitve sodišča. Meni, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev preuranjeno, saj sploh še ni izvedlo s strani tožnika ponujenih dokazov oz. se do ponujenih dokazov sploh še ni opredelilo. Zmotno in prav tako preuranjeno je nadaljnje ugotavljanje sodišča, da je tožnik poimensko navedel številna podjetja, pri katerih naj bi iskal zaposlitev, vendar v zvezi s tem ni predložil nobenega pisnega dokaza. Šele zaslišanje tožnika bi v celoti izkazalo ponujene pisne dokaze, kako je iskal delo pri omenjenih delodajalcih ter kako in kje je imel ta seznam hranjen in pripravljen za dokazovanje pri svetovalki A.A. ali kasneje v postopku revizije. Soditi o tem, da tožnik ni predložil nobenega pisnega dokaza, pa je s strani sodišča zavajajoče, saj 6. alineja drugega odstavka 42. člena Pravilnika o prijavi in odjavi iz evidence brezposelnih oseb, ne določa, da je potrebno pisno ugotavljati aktivnost iskanja zaposlitve. V tej alineji pravilnika je mogoče upoštevati druga dokazila, kar pa ponujeni seznam delodajalcev, ne samo da je, ampak je bilo to dokazovanje tudi dejansko izvajano s strani toženca, ko je ta aktivnost iskanja zaposlitve pri tožniku preverjal pri delodajalcu B. d.o.o.. To pomeni, da sodišče z dejanskim dokazom razpolaga, pa tega ni uporabilo pri ugotavljanju dejanskega stanja, kar gre v škodo tožnika. Sodišče se še sklicuje, da je odločalo na podlagi navedb iz predloga za izdajo začasne odredbe in da praviloma v tej fazi postopka ne izvaja vseh predlaganih dokazov, ampak se je opiralo zgolj na navedbe. Nadalje navaja, da narava 6. alineje drugega odstavka 42. člena Pravilnika o prijavi in odjavi iz evidence brezposelnih dopušča nematerialni dokaz, katerega pa v tej fazi postopka sodišče ne dopušča. Tožnik ni kriv, če njegovo dokazovanje temelji na dokazih take narave, da jih ni mogoče takoj preveriti. Zgolj navedba, da sodišče praviloma v tej fazi postopka uporablja zgolj dokaze, ki so tekom postopka navedeni v listinah, ne vzdrži korektne presoje o predmetu. Nasprotno pa je sodišče upoštevalo prerekanja toženca, ki se sklicuje na listinsko dokumentacijo, katero je prav tako potrebno sodno šele preizkusiti. Če se je sodišče že želelo opreti na vsebinsko podlago o smiselnosti začasne odredbe, bi moralo uporabiti ponujene vse ali pa za vsaj obe stranki postopka bistvene dokaze. Ne strinja se z argumentacijo, da se o zahtevku za začasno odredbo odloča na podlagi vsebine tožbenega zahtevka. Če pa že, je potrebno izvesti še vse bistvene dokaze. Sklicuje se na prvi odstavek 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in meni, da je bila odločitev sodišča v nasprotju z omenjenim zakonom. Nerazumljiva je zanj argumentacija sodišča, da v tej fazi postopka terjatev tožnika še ni verjetno izkazana ter, da zaradi tega ni izpolnjen niti eden od pogojev za izdajo predmetne začasne odredbe. Vztraja, da je toženec med postopkom kot tudi tekom revizije, storil hujše procesne napake in nezakonito črtal tožnika iz evidence brezposelnih in poudarja, da je verjetnost, da bo tožnik uspel v pravdi tako velika, kot verjetnost, da ne bo. Predvsem na podlagi navedb, kot jih je imelo na razpolago sodišče, ko je presojalo utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe. Nelogične so navedbe sodišča, da niti ni ugotovilo, da tožniku nastaja nenadomestljiva škoda. Sankcija črtanja iz evidence brezposelnih oseb traja do 13. 11. 2015, kar pomeni, da bo tožnik vnovič lahko zaprosil za denarno socialno pomoč šele od tega dne dalje. V praksi to pomeni, da bo denarno socialno pomoč prejel šele za mesec december, vmes pa bo brez denarne socialne pomoči. Neetično in nečloveško je pri ponujenem dokazu oceniti, da za tožnika ne bo nastala nenadomestljiva škoda. Tožnik je popolnoma brez prihodkov in prihrankov, brez večjega premoženja, ki bi ga lahko prodal ali si v zastavo tega kaj izposodil. Tožnik prilaga novo odločbo Centra za socialno delo C. z dne 18. 9. 2015, ker je njegova vloga za dodelitev denarne socialne pomoči zavrnjena in je torej listinsko dokazano, da bo resnično ostal brez slehernih sredstev za preživljanje.

Dopolnitve pritožbe, ki jo je tožnik sam posredoval priporočeno po pošti 2. 10. 2015, to je že po preteku pritožbenega roka (25. 9. 2015), pa pritožbeno sodišče, ker je bila vložena prepozno, ni moglo upoštevati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sklep ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Po naravi stvari je začasna odredba sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari. Njen namen je v preprečitvi poznejše otežene ali celo nemožne izpolnitve. Začasna odredba je dopustna le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke.

6. O predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje pravilno odločalo na podlagi 70. člena ZDSS-1, po katerem lahko sodišče med postopkom tudi na predlog stranke med drugim odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Ker odločba četrtega odstavka 70. člena ZDSS-1 pri izdaji začasne odredbe napotuje na uporabo določbe zakona, ki ureja zavarovanje in ker je začasno odredbo mogoče izdati le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke, je glede izpolnjevanja pogojev, potrebno upoštevati še določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). Ta v 272. členu določa, da mora upnik izkazati verjetnost obstoja terjatve ter eno izmed naslednjih predpostavk, to je: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku.

7. V predlogu za izdajo začasne odredbe je torej potrebno izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enaki tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju zadeve, ob tem pa mora biti izkazan obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ.

8. Glede na citirano pravno ureditev, v obravnavani zadevi, ko je spor v zvezi s prenehanjem vodenja v evidenci brezposelnih, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, saj v danem primeru tožnik ni izkazal verjetnosti, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženo stranko nastala.

9. V obravnavanem primeru je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zahteval odložitev izvršitve izpodbijane dokončne odločbe z dne 20. 4. 2015, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo in potrdila prvostopno odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 21. 10. 2014. S slednjo je zavod ugotovil, da tožnik ni aktiven iskalec zaposlitve ter ga je zato izbrisal iz evidence brezposelnih oseb. Na podlagi navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe in v tožbi ter navedb v odgovoru na tožbo in drugih vlogah ter iz listinskih dokazov, ki sta jih predložili obe strani, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi potrjeval tožnikove navedbe, da je od 21. 3. 2014 do izbrisa iz evidence brezposelnih, iskal ustrezno zaposlitev in izpolnjeval svoje obveznosti po zaposlitvenem načrtu. Tožnik je v dokaz svojim navedbam glede zatrjevanega obstoja verjetnosti terjatve predložil le prvostopno odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 21. 10. 2014, dokončno odločbo tožene stranke z dne 20. 4. 2015 ter odločbo Centra za socialno delo C. z dne 4. 3. 2015, iz katere izhaja, da je prejemnik denarne socialne pomoči za čas od 1. 4. 2015 do 30. 9. 2015. V predlogu za izdajo začasne odredbe pa je tožnik le poimensko navajal številna podjetja, pri katerih naj bi iskal zaposlitev, vendar v zvezi s temi navedbami ni predložil nobenega pisnega dokaza v smislu četrtega odstavka 42. člena Pravilnika o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah (Ur. l. RS, št. 106/2010 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik), niti ni predložil zaposlitvenega dnevnika, na katerega se je v predlogu skliceval. V 129. členu Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 28/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD) je določeno, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb oz. v evidenci oseb, vključenih v programe (APZ), med drugim tudi, če oseba ni aktivni iskalec zaposlitve, razen če je te obveznosti oproščena z zaposlitvenim načrtom. Glede na 11. člen ZUTD se med drugim šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če redno spremlja objave prostih delovnih mest in se pravočasno prijavlja na prosta delovna mesta oz. vrste dela v skladu z zaposlitvenimi cilji v zaposlitvenem načrtu in uresničuje vse druge dogovorjene aktivnosti v zaposlitvenem načrtu. Skladno s četrtim odstavkom 42. člena Pravilnika so dokazila o aktivnem iskanju zaposlitve med drugim fotokopije prijav na prosta delovna mesta s potrdilom pošte, izpisa e-sporočila ali zapisi v informacijskem sistemu zavoda ali koncesionarja in tudi zapisi v zaposlitvenem dnevniku, ki ga vodi iskalec zaposlitev.

10. V citirani določbi Pravilnika so torej določena takšna pisna dokazila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti aktivno iskanje zaposlitve. Tožnik se v pritožbi sicer sklicuje na to, da citirana določba dopušča tudi nematerialne dokaze, vendar niti teh dokazov tožnik ni predložil. Vse to pa pomeni, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka ni verjetno izkazano, da terjatev obstoji oz. da bo tožniku terjatev zoper toženo stranko nastala. S tem pa ni izpolnjen že eden od osnovnih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe, ob dodatni (na podlagi v postopku pred sodiščem prve stopnje predloženih dokazov, to je odločba Centra za socialno delo C. z dne 4. 3. 2015) pravilni ugotovitvi, da tožniku ne nastaja težko nadomestljiva škoda. Torej takšna škoda, ki bi jo bilo težko nadomestiti, ob hkratni ugotovitvi, da ni izkazano samovoljno ravnanje tožene stranke, niti ni nobene nevarnosti, da tožnikova pravica ne bi bila uresničena, v kolikor se bo v postopku dokazalo, da ta obstoji in da sta izpodbijani odločbi nepravilni. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena in da bi moralo dodatno izvajati dokaze zgolj na podlagi tožnikovih navedb. Dodatno izvajanje dokazov je stvar postopka pri odločanju o glavni stvari. Do drugačnega zaključka pritožbeno sodišče ne more priti niti na podlagi v pritožbenem postopku predložene odločbe CSD z dne 15. 9. 2015. 11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.