Jedro

V materialnem pravu nima podlage stališče, da je lahko odločitev sodišča o dodelitvi otroka ob razvezi le odločitev, da sodišče sprejme tisto stanje, ki je bilo ustvarjeno v času do konca razveznega postopka, pa čeprav je bilo ustvarjeno brez sporazuma zakoncev, staršev ali celo na silo. Tega 2. odst. 78. člena ZZZDR ne določa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 13.1.1990 sklenila tožnica in toženec, in pri tem njuno ml. hčerko, roj. 27.8.1990, dodelilo v vzgojo in varstvo materi tožnici, tožencu pa naložilo preživnino za hčerko po 10.000 sit mesečno od 1.7.1993 naprej.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo zoper odločitev o dodelitvi otroka in v tem izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje. V obrazložitvi te svoje odločitve je predvsem pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da je tožnica v vsakem pogledu bolj sposobna in primerna za varstvo in vzgojo ml. hčerke kot toženec.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, je tožnica na vročeno revizijo odgovorila in predlagala, da naj se kot neutemeljena zavrne, Javni tožilec R Slovenije pa se o reviziji ni izjavil. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane in konkretno obrazložene. Revizija formalno zatrjuje procesno kršitev 1. odst. 7. člena ZPP, torej relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP, ki je revizijski razlog, če gre za takšno kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odst. 385. člena ZPP). Pri tem pa ne konkretizira, s čim naj bi sodišče druge stopnje "ravnalo v nasprotju s 1. odst. 7. člena ZPP". Torej ne gre za tako uveljavljanje procesne kršitve, ki bi bilo upoštevno. Kolikor ima toženec pri sklicevanju na 1. odst. 7. člena ZPP ("sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka") v mislih izpodbijanje dejanske podlage odločitve, pa mu je treba odgovoriti, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odst. 385. člena ZPP).

Revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. Brez podlage v procesnem ali materialnem pravu je toženčevo revizijsko stališče, da je "materialno razmerje, iz katerega je potrebno izhajati, dejansko stanje, ki obstoji, tj. da otrok živi pri tožencu in zanj izključno skrbi toženčeva mati" in da je "materialno pravo treba uporabiti glede na samo materialno razmerje". V procesnem pravu to stališče nima podlage, ker je zahtevano izhodišče za odločitev le del dejanskega stanja (ugotovitev sodišča prve stopnje, da si od januarja 1993 toženec v bistvu svoji hčerko in ne dovoli, da bi živela izmenoma pri tožencu in pri tožnici, kakor sta se stranki dogovorili), ne pa celotno dejansko stanje, po katerem revizijsko sodišče preskuša uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi. V materialnem pravu pa to stališče nima podlage, ker pri pravkar citiranem delu dejanske podlage seveda pomeni tezo, da je lahko odločitev sodišča o dodelitvi otroka ob razvezi le odločitev, da sodišče sprejme tisto stanje, ki je bilo ustvarjeno v času do konca razveznega postopka, pa čeprav je bilo ustvarjeno brez sporazuma zakoncev - staršev ali celo na silo. Tega 2. odst. 78. člena ZZZDR (zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prečiščeno besedilo, Ur.l. SRS 14/89) ne določa. Sodišče z razvezno sodbo odloči o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo enemu izmed staršev (ali tretji osebi ali zavodu) v skladu s koristmi otrok, potem ko si o tem priskrbi mnenje centra za socialno delo. Za tožnico je ugotovljeno, da si je ustvarila vse pogoje (stanovanje pri starših, zaposlitev), ki zagotavljajo eksistenco njej in hčerki, pa tudi, da je primerna za vzgojo in oskrbo hčerke - in to bolj kakor toženec, še zlasti ob upoštevanju, da gre za za deklico, ki je ob razvezi zakona staršev stara slaba tri leta. Ni razumljivo, kako naj bi ugotovljena dejstva govorila proti oceni, da je tožnica kot mati sposobna izvrševati roditeljske dolžnosti v smislu 102. in 103. člena ZZZDR, ki ju toženec v reviziji citira. Kar zadeva revizijski očitek, da tožnica ne ravna v smislu 2. odst. 114. člena ZZZDR in da njeno ravnanje ustreza dejanskemu stanju iz 116. člena ZZZDR - pa je pri citiranih ugotovitvah o tem, kakšno je dejansko stanje glede tožničinih možnosti, da neposredno izvršuje materinske dolžnosti in pravice, in kako je to stanje nastalo, mogoče reči ne le, da gre za neutemeljen očitek na račun izpodbijane sodbe, ampak tudi, da gre za zlonameren očitek na račun tožnice.

Po obrazloženem se je izkazalo, da celotna dejanska podlaga izpodbijane odločitve - tj. dejstva, ugotovljena glede sposobnosti in primernosti tožnice na eni in toženca na drugi strani, da prevzameta varstvo in vzgojo ml. hčerke - ob pravilni oceni koristi ml. otroka (z upoštevanjem njene starosti), tudi po presoji revizijskega sodišča narekuje dodelitev ml. otroka v varstvo in vzgojo materi tožnici in ne očetu tožencu. Sodišče druge stopnje torej ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Po vsem povedanem pa se je tako tudi izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti. O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker tožnica ni prijavila stroškov revizijskega odgovora.