Jedro

Ustno sklenjena darilna pogodba, ki je bila v celoti realizirana tudi z vednostjo toženca, ki se je na podlagi poznejše izročilne pogodbe vpisal v zemljiško knjigo, ima prednost. V reviziji ni dopustno izpodbijati dokazne ocene, saj je to del dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je tožila na ugotovitev, da je lastnica šestih parcel in na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Uspela je glede dveh parcel t.j. št. 1276 in 1277, vse pri vl.št. 71, k.o. Pritožila se je le tožena stranka, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, kolikor pa jih navaja pa so si sami s seboj v nasprotju. Glede odločilnih dejstev pa je nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin. Sodišče druge stopnje pa ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ni analiziralo nasprotij med izvedenimi dokazi, na katere je opozarjala pritožba, ampak se je le sklicevalo na zaključke sodišča prve stopnje. Tako je tožena stranka v pritožbi predlagala vpogled v spis P ... in zaslišanje prič A, B, C, D, E in F. Glede prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, je pritožnik natančno navedel, zakaj so negotove. Pritožnik se je tudi skliceval na svojo prvo pritožbo, ki je bila uspešna, vendar sodišče druge stopnje teh navedb ni upoštevalo in je spregledalo, da je prvo sodbo razveljavilo le zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, tako da ni razčistilo navedb v zvezi z dejanskim stanjem. Tako je revident opozarjal, da ne drži trditev tožeče stranke, da si ni uredil zemljiškoknjižnega stanja zaradi otroških doklad, vendar je ta okoliščina ostala nerazčiščena. Če bi bili sporni parceli res tožnikova last, ne bi tožnik ob odmerjanju drugih parcel postavljal mejnike, saj noben lastnik nima mejnikov med svojimi parcelami. Po očetovi smrti je med bratoma prišlo do spora in prvotni tožnik si je lastil vedno več. To se vidi že iz razširitve tožbenega zahtevka na vedno več parcel. Sodišče ni imelo pravih predstav o parcelah in je le laično ocenjevalo dejansko stanje ter zato prišlo do zmotnega zaključka, da zaslišanje priče A ni potrebno. Toženec potrebuje sporni parceli tudi za pot do svojih drugih parcel. Izpovedbe tožnikovih prič so bile nedoločne in zato netočne, zato je sodišče naredilo napačne sklepe. Manjka tudi ocena, zakaj sodišče ni verjelo pričam - igralcem nogometa, da so odslužili igrišče tožencu. Sodišče ni navedlo, na podlagi kakšnega pravnega naslova je tožnik pridobil lastninsko pravico: ali je to ustna darilna pogodba med prvotnim tožnikom in očetom ali izročilna pogodba, pri kateri so vsi sodelovali. Zmotna uporaba materialnega prava je, ker je sodišče štelo, da je na strani tožeče stranke podan pravni naslov in pridobitni način. Tudi izpovedba priče G pove, da je tožnik vedel, da sporni parceli nista njegovi in si je zato urejal vrt drugje. Te izpovedbe sodišče ni ocenilo. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec izpovedal, da je kot lastnik bratu dopuščal uporabo spornih parcel. Nelogičen je zaključek sodišča, da je tožnik bil lastnik dveh spornih parcel, ne pa vseh.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Revident sicer uveljavlja kršitev določila 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP in pri tem našteva pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, nasprotje med obstoječimi razlogi in nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, vendar obrazloži le nakatere trditve, pri drugih pa se sklicuje na pritožbo. Zato je potrebno opozoriti, da je mogoče preizkusiti le tisto zatrjevano kršitev, ki je določena v 13.točki 2.odstavka 354. člena ZPP, ki je v reviziji obrazložena in ne le na splošno uveljavljena, saj na te kršitve revizijsko sodišče pazi le na ugovor revidenta. Tako tožena stranka ne pojasni, v čem je nasprotje med razlogi in vsebino listin (ne na katere razloge misli ne na katere listine), zato te trditve revizijsko sodišče ni moglo preizkušati. Tudi neobrazloženo sklicevanje na pritožbene navedbe ne more biti uspešno, saj je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz v zakonu določenih razlogov. Revident obrazloži zatrjevano kršitev določb ZPP tako, da trdi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe tožene stranke (glede predlaganih dokazov z vpogledom v pravdni spis P .... in zaslišanja prič). Prvi očitek je v bistvu tudi zatrjevana relativna bistvena kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 375. členom ZPP, česar pa sodišču druge stopnje ni mogoče očitati. V obrazložitvi svoje sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Glede v pritožbi ponovno predlaganih dokazov je sodišče druge stopnje po preizkusu dokazne ocene sodišča prve stopnje ugotovilo, da ne bi pripeljali do drugačnih ugotovitev in končne odločitve (5.odstavek na 3.strani sodbe sodišča druge stopnje). Torej je dejstva, ki jih je pritožnik štel za relevantna, upoštevalo in nanje odgovorilo. Nadalje revizija trdi, da sodišče nima razlogov, zakaj ni verjelo pričam - igralcem nogometa, da so uporabo "igrišča" oddelali tožencu. Sodišče prve stopnje je te izpovedbe oz. dokaze ocenilo (2.odstavek na 7.strani sodbe sodišča prve stopnje) in s to oceno se je sodišče druge stopnje strinjalo, zato sodbi obeh sodišč nimata pomanjkljivosti, ki jih očita revizija.

Kar pa revident obširno navaja v zvezi z zaslišanjem številnih prič, oceno njihovih izpovedb (tudi prič, ki so kot otroci igrali nogomet na sporni parceli), svojim zaslišanjem, interpretacijo okoliščin pri odmeri nespornih parcel l.1971 in pri ogledu, pa je vse izpodbijanje dejanskega stanja in na revizijski stopnji nedopustno (3.odstavek 385.člena ZPP). Revizijsko sodišče še opozarja, da je v območju dejanskega stanja in s tem v zvezi nedopustnega revizijskega razloga ne le sklicevanje na dejstva in izvedene dokaze, ampak tudi dokazna ocena, ki jo naredi sodišče prve stopnje in preizkusi sodišče druge stopnje. Le če v zvezi z dokaznim postopkom obe sodišči ravnata v nasprotju s kakšnim določilom ZPP, pa je to vplivalo ali je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1.odstavek 354.člena ZPP). Vrsta prej naštetih revizijskih trditev se torej nanaša na izražanje nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in preizkusom te ocene po sodišču druge stopnje, kar pa ne more biti predmet presoje revizijskega sodišča. Neutemeljen je tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je oče obeh bratov že pred letom 1961, ko je bila sklenjena izročilna pogodba, obe sporni parceli sinu izročil, kar je sin tudi užival skupaj s svojo družino. Ugotovljeno je tudi bilo, da je očetova pogodbena volja bila, da mu ti dve parceli, ki mejita na sinovo stavbno parcelo, podari, in kar je tudi storil ter da je to bilo vsem znano - tudi tožencu. V dokaznem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da do zemljiškoknjižnega prepisa ni prišlo, ker bi sicer obdarjenec izgubil otroške doklade. Na podlagi takega dejanskega stanja je pravilno sklepanje, da gre za ustno darilno pogodbo, ki je bila realizirana in s tem tudi konvalidirana (sedaj določilo 73. člena ZOR, prej pravna pravila, ki jih je sodna praksa razvila na podlagi ODZ).

Četudi je oče obeh bratov pozneje z izročilno pogodbo s spornima parcelama razpolagal z izročilno pogodbo, to dejstvo ob prej naštetih relevantnih dejstvih ni moglo vplivati na pridobitev lastninske pravice prvotnega tožnika in pravnega prednika tožeče stranke. To hkrati pomeni, da se toženec glede spornih parcel ob naštetih dejstvih ne more uspešno sklicevati na kasnejšo izročilno pogodbo. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).