Jedro

Dogovor o skupni gradnji kot podlaga za pridobitev solastnega deleža na stanovanjski hiši s predpostavko skupnega delovanja s skupnim ciljem, se nanaša tudi na "adaptacijo" kot dozidavo in prezidavo stanovanjskega objekta, ki ima za posledico spremembo istovetnosti stvari.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki dolžni priznati tožniku solastninski delež na 1350/10000 stanovanjske hiše v Ljubljani, s pripadajočo pravico uporabe stavbnega zemljišča, zaradi česar sta mu dolžni izstaviti ustrezno listino za vpis v zemljiško knjigo. Obenem je tudi odločilo, da se s tem solastninski delež toženk zmanjša tako, da znaša delež tožnice A. 5.525/10000, D. pa 3.125/10000. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, ali pa razveljavi sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrne v novo sojenje. Dejstvo je, da so stranke adaptirale stanovanjsko hišo in da tožnik zaradi zakonske zveze z drugo toženko na njej ni pridobil stvarnopravnih pravic, po katerih bi njegov solastni delež znašal kar 1.350/10000 celotne stanovanjske hiše. Zato je zmotno uporabljena določba 23. člena zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih, saj ima tožnik le obligacijski zahtevek do toženk. Obstoj zakonske zveze sam po sebi ne more opravičiti pomanjkanja dogovora o skupni gradnji. Začeta adaptacija v celoti ni bila dokončana, zaradi česar ni bil dosežen skupni cilj, ki naj bi bil podlaga zatrjevanega skupnega dogovora. Poleg tega pa je prispevek tožnika kot sograditelja tako neznaten, da mu že zato ni mogoče priznati na stanovanjski hiši ustreznega deleža v naravi. Izpodbijana sodba je v svojih razlogih tudi nejasna, ko opredeljuje udeležbo prve toženke le v višini 2% od vrednosti nepremičnine.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sklenitev zakonske zveze med tožnikom in drugo toženko tožniku prav gotovo ni dala pravnega upravičenja do solastninske pravice na stanovanjski hiši, ki je prvotno bila v izključni lasti prve toženke, vendar pa mu to upravičenje dajejo ugotovljena dejstva, ki omogočajo uporabo določb 1. odstavka 20. člena zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih o pridobitvi lastninske pravice s pravnim poslom (dogovorom o skupni gradnji). Revizija pojem "skupna gradnja" zmanjšuje s trditvijo, da je šlo le za (neznatno) adaptacijo. Adaptacija stanovanjske hiše kot (predvsem) dejansko, deloma pa tudi pravno vprašanje, v ožjem smislu predpostavlja izboljšanje stanovanjskih pogojev v obstoječem obsegu stavbe, ob razširitvi stanovanjskega prostora zaradi prezidave in nadzidave pa pomeni že takšen poseg v gradnjo, da pomeni spremembo istovetnosti stvari po dejanski, zaradi deležev in investicij pa tudi po pravni plati.

Dejanska podlaga, ugotovljena na nižjih stopnjah, je omogočila sodišču druge stopnje, da je v razlogih izpodbijane sodbe utemeljeno zapisalo, "da je šlo pri adaptaciji hiše za skupno gradnjo, ki je poseben pravni temelj za pridobitev lastninske pravice". Razmerje vrednosti adaptacije proti celotni vrednosti nepremičnine je na podlagi dokazne ocene izvedenskega mnenja izvedenca 29 proti 100, kar seveda ne predstavlja neznatne investicije, ki bi omogočila ob izračunu tožnikovega deleža uporabo pravnega mnenja ob posledicah neznatnega prispevka enega od sograditeljev. Zato revizijsko sodišče v celoti sprejema stališče izpodbijane sodbe, da je delež 13,5 % na celotni nepremičnini znaten in zato upoštevan s stališča stvarnopravnega obravnavanja tožbenega zahtevka.

Nižji sodišči sta tudi prepričljivo obrazložili ne samo dejansko, temveč tudi pravno komponento pojma "skupna gradnja". Po eni strani gre za ugotavljanje dejstev, ki dokazujejo obstoj dogovora o skupni gradnji, po drugi strani pa za pravno opredelitev takega dogovora. Dokazna ocena, ki je glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP revizijsko ni mogoče izpodbijati, glede na izpovedi strank in nesporno ekonomsko skupnost tožnika in druge toženke kot zakoncev, obstoj takega dogovora, čeprav ustnega, opravičuje, nadaljnje dejstvo o njegovi (čeprav morda ne dokončni) realizaciji pa ga dodatno potrjuje. Pravna razlaga, da je zaradi skupnega delovanja s skupnim ciljem takšen dogovor imel za posledico nastanek solastninskega deleža tožnika na skupni gradnji in ustrezno zmanjšanje prejšnjih solastninskih deležev toženk, je zato pravilna. Višina solastninskih deležev pa je stvar dejanske presoje izvedenskih mnenj o obsegu "adaptacij" glede na vrednost objekta ob upoštevanju njegove prvotne vrednosti.

Sicer pa se revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na trditveno podlago revizije nanaša le na tisti del izpodbijane sodbe, ki opredeljuje prispevek prve toženke k ustvaritvi nove vrednosti v višini 2% od celote. Po stališču revizije naj bi razlogi, ki zadevajo ta del sodbe, bili nejasni (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP). Vendar pa temu ni tako. Sodišče prve stopnje se je podrobno ukvarjalo z vprašanjem prispevka prve toženke k ustvaritvi nove vrednosti in je zadovoljivo obrazložilo dokazno oceno o tem, kako presoja toženkino lastno izpoved o tem vprašanju. Razlogi o tem, katera dejstva so upoštevana pri sklepanju, da ta prispevek predstavlja 2 % vrednosti in ne kasneje zatrjevanih 4 % so taki, da jih je mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe to posebej zapisalo, revizijske navedbe pa v tej smeri stanja ne spreminjajo.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (ev. bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).