Jedro

Odmera zadoščenja za posledice težjega zvina vratne hrbtenice (tretja skupina Fischerjevega sistema razvrstitve telesnih poškodb).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v odločbi o odškodnini za nepremoženjsko škodo glasi: "Tožnikovi pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odškodnine za nepremoženjsko škodo spremeni tako, da se glasi: 'Tožena stranka mora tožniku v petnajstih dneh plačati 2.687.779 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od naslednjega dne dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode se zavrne.' Tožena stranka mora tožniku v petnajstih dneh povrniti 66.000 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2003." Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožniku v petnajstih dneh povrniti 81.840 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2005.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku iz naslova nepremoženjske škode plačati 1.400.000 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od naslednjega dne dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode je zavrnilo, iz naslova premoženjske škode pa je tožniku prisodilo znesek 239.109 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1997 dalje. V presežku je ta zahtevek zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 108.218 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o nepremoženjski škodi spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek, ki presega 1.287.779 SIT zadoščenja, zavrne. Sodbo je spremenilo tudi v odločbi o premoženjski škodi in tožniku dosodilo še 20.000 SIT odškodnine.

Spremenilo je tudi odločbo o stroških postopka ter toženo stranko zavezalo, da mora tožniku povrniti 226.021 SIT pravdnih stroškov.

Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper zavrnilni del te sodbe, kolikor se nanaša na odločitev o nepremoženjski škodi, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da zadoščenja ni pravilno individualiziralo ter da ni upoštevalo sodne prakse v podobnih primerih negmotnih škod.

Drugače kot sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik trpel glavobole, da je moč njegove roke zmanjšana za 20 % ter da je prizadet pri rekreativni dejavnosti. Kljub temu mu ni prisodilo višjega zadoščenja. Sodba je zato nerazumljiva in protislovna ter razen abstraktne navedbe o primerljivosti odškodnine sploh nima razlogov. Pritožbeno sodišče je prišlo celo samo s seboj v nasprotje, saj je ugotovilo, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo glavobolov, zmanjšane grobe moči roke in vlaganja večjih naporov v rekreativno dejavnost, nato pa navedlo, da je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo in ovrednotilo. Revident v nadaljevanju podrobno opisuje obseg nepremoženjske škode, opozarja na primere, ko je bila oškodovancem za istovrstne poškodbe dosojena bistveno višja odškodnina ter pojasnjuje, da so trajne posledice katastrofalne.

Prizadet je na področju, ki je bilo zanj vir največjega zadovoljstva, veselja in zaslužka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju o najmanj 30 % zmanjšanju življenjske aktivnosti ter da tožnik ne more več igrati harmonike in klaviatur. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

Revident ima prav, ko opozarja, da je pritožbeno sodišče nekoliko spremenilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, kljub temu pa priznalo enake zneske zadoščenja za posamezne oblike nepremoženjske škode. Vendar je napačen zaključek, da so razlogi izpodbijane sodbe zaradi tega nerazumljivi in protislovni. Stališče pritožbenega sodišča je namreč, da kljub nekoliko večjemu obsegu nepremoženjske škode, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, glede na (natančno in izčrpno ugotovljene) konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevaje merila za odmero zadoščenja (ki so navedena v predzadnjem odstavku na tretji strani izpodbijane sodbe) tožnik ni upravičen do višjega zadoščenja. Tak materialnopravni zaključek ima zadostno in razumljivo obrazložitev. Očitek, da je višje sodišče "prišlo samo s seboj v nasprotje s tem, ko na strani 4 ugotavlja, da prvo sodišče neutemeljeno ni upoštevalo glavobolov, zmanjšane grobe moči roke, vlaganje večjih naporov v rekreativno dejavnost, na strani 5, drugi odst. sodbe in sklepa pa navaja, da je prvo sodišče pravilno to upoštevalo in ovrednotilo", je netočen in nekorekten. Pritožbeno sodišče je namreč v drugem odstavku na peti strani izpodbijane sodbe navedlo, da "vse v t e j s o d bi (razprlo VS RS) in sodbi sodišča prve stopnje navedene tožnikove prizadetosti (...), opravičujejo tožnika do odškodnine v prisojenem znesku (...)". Očitana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

Drugače je z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo (ki predstavlja uporabo materialnega prava - normativno konkretizacije pravnega standarda pravična denarna odškodnina). Revizija namreč utemeljeno opozarja, da sta zneska zadoščenja, ki sta ju sodišči prve in druge stopnje priznali za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prenizka. Za razliko od večine podobnih poškodb (zvin vratne hrbtenice - gl. primere, ki so navedeni v knjigi avtorjev mag. Dunje Jadek Pensa, Božene Novak, Mojce Smrekar Tomelj in Zvoneta Strajnarja, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2001 - npr. 293 do 295, 298, 300 do 303, 307 itd.) je bil tožnik tudi hospitaliziran (4 dni), trpel je daljša bolečinska obdobja (10 dni hude, 3 mesece srednje in 3 mesece lahke bolečine), bil je na številnih rentgenskih slikanjih, na neprijetni in boleči EMG preiskavi ter na številnih zdravniških pregledih (sedemkrat pri kirurgu, trikrat pri otologu in osemkrat pri osebnem zdravniku). Vse to uvršča njegovo poškodbo med težje primere zvina vratne hrbtenice, iz zato v tretjo skupino Fischerjevega sistema razvrstitve telesnih poškodb. Ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih negmotnih škod je zato za telesne bolečine upravičen do 1.600.000 SIT zadoščenja.

Tožnikov primer je težji od večine podobnih tudi glede trajnih posledic. Poleg zmanjšanja gibljivosti vratne hrbtenice za 28 % do 29 %, hripavosti in zmanjšane občutljivosti po poteku obeh ulnarnih živcev, mu je ostala tudi zmanjšana moč desne roke, zaradi česar mora vlagati več naporov v rekreativno in predvsem v ljubiteljsko - pevsko in instrumentalno dejavnost ter vožnjo avtomobila. Kljub temu pa zmanjšanje življenjske aktivnosti ni katastrofalno, saj še vedno lahko prepeva in igra inštrumente; le zaradi hripavosti in težav s prisilno držo telesa pri igranju inštumentov mora v ukvarjanje z glasbo vlagati več naporov. Da revident obseg te oblike nepremoženjske škode precenjuje, ilustrira ugotovitev sodišča prve stopnje, da "ni pel vsak dan in tudi ne dalj kot 4 do 5 ur (seveda izmenično z igranjem)", ter da je zaslišan kot stranka "izpovedal, da (...) še poje, da pa več kot 4 ure ne more (kar ni prevelika razlika od izkazane dolžine njegovih nastopov pred poškodbo)" (drugi odstavek na 11. strani sodbe sodišča prve stopnje). Glede na ugotovljene specifičnosti te vrste škode in sodno prakso v podobnih primerih znaša pravična denarna odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000 SIT.

Tožnik je bil sicer v strahu za izid zdravljenja. Vendar ker glede na naravo poškodbe ta ni bil intenziven (kot je sam povedal, se v začetku sploh ni bal), priznani znesek zadoščenja (100.000 SIT) ni prenizek.

Iz naslova nepremoženjske škode je tako tožnik upravičen do 4.200.000 SIT. Ker je treba od tega zneska odšteti valoriziran znesek že plačanega zadoščenja (1.512.221 SIT), mora tožena stranka tožniku plačati še 2.687.779 SIT. Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78) izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da mora tožena stranka poleg s sodbo sodišča druge stopnje dosojenega zadoščenja tožniku plačati še 1.400.000 SIT (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Kljub delni spremembi sodbe revizijsko sodišče ni poseglo v odločbo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je s skrčenimi zahtevki uspel s približno 36 %, kar ob upoštevanju dejstva, da je najprej zahteval skupaj 9.960.000 SIT, pomeni, da ni upravičen do povrnitve več kot tretjine stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Tožnik je s pritožbo uspel glede zneska 1.400.000 SIT, medtem ko tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato mu mora povrniti stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni od zneska, s katerim je uspel. Poleg teh mu mora povrniti tudi po istem ključu izračunane stroške revizijskega postopka. Oboji predstavljajo nagrado odvetniku in davek na dodano vrednost.