Jedro

Sodna poravnava ima na materialnopravnem področju učinke pogodbe, s katero sta stranki uredili medsebojna sporna razmerja, na procesnopravnem področju pa ima učinek pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe. Sodno poravnavo je zato mogoče izpodbijati s tožbo iz razlogov, zaradi katerih se lahko izpodbija vsaka poravnava, mogoče pa je tudi uveljavljati ničnost sodne poravnave, če je sodišče, pred katerim je bila sodna poravnava sklenjena, prezrlo ali pa ni vedelo, da je sklenitev sodne poravnave iz kateregakoli razloga nedopustna. Razveljavitev sodne poravnave lahko zahteva samo stranka, ki je sodno poravnavo sklenila, ne pa tretja oseba, na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje in jo uveljavlja vsaka zainteresirana oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženima strankama stroške odgovora na pritožbo v znesku 11.020,50 SIT, v roku 15 dni, da ne bo prisilne izterjave.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev sodne poravnave, ki je bila sklenjena med prvo in drugotoženo stranko dne 25.11.1993 v pravdnem postopku pod opr. št. P..... in za povrnitev pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, da ji morata toženi stranki v roku 48 ur vrniti v neposredno posest poslovne prostore v stavbi G. in vzpostaviti v teh prostorih prejšnje stanje ter se v bodoče vzdržati takih posegov v tožničino posest teh poslovnih prostorov, do pravnomočnosti sodbe, ki bo izdana v tem pravdnem postopku. Ob zavrnitvi tožbenega zahtevka in predloga za začasno odredbo je odločilo, da mora tožnica povrniti toženima strankama njune pravdne stroške v znesku 21.122,00 SIT.

Proti navedeni sodbi in sklepu se pritožuje tožnica. Navaja, da se je z izpodbijano sodno poravnavo prva tožena stranka obvezala, da bo izpraznila poslovne prostore in jih izročila drugi toženi stranki, čeprav v teh poslovnih prostorih že od 15.5.1989 dalje opravlja tožnica gostinsko dejavnost, na podlagi najemne pogodbe s prvotoženo stranko. Izpolnitev obveznosti, ki jo je po dogovoru v sodni poravnavi prevzela prva tožena stranka je bila zato nemogoča, posledica tega pa je ničnost sodne poravnave. Na ničnost mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Poslovni prostori so bili na podlagi nične poravnave prisilno izpraznjeni dne 30.3.1994. Tožnici ni bila dana možnost sodelovati v izvršilnem postopku in je za izpraznitev poslovnih prostorov zvedela šele potem, ko je bila že opravljena. V poročilu o prisilni izpraznitvi je bilo navedeno, da je ona dolžnica, čeprav je po izvršilnem dovolilu bila dolžnica prvo tožena stranka.

Poravnava nasprotuje tudi prisilnim predpisom, to je 29. členu Zakona o poslovnih stavbah in prostorih, v katerem je določen postopek za izpraznitev poslovnih prostorov. Teh določb stranke z dogovorom ne morejo spreminjati. Najemodajalec ima pravico zahtevati izpraznitev poslovnih prostorov pred sodiščem, le-to pa izda nalog za izpraznitev, na podlagi katerega se nato vodi izvršba. Izvršbe ni mogoče voditi na podlagi sodne poravnave. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano poravnavo izreče za nično.

V odgovoru na pritožbo toženi stranki predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica ni bila stranka v predhodnem pravdnem postopku, zato ni aktivno legitimirana za izpodbijanje sodne poravnave. Neutemeljene pa so tudi njene trditve, da je sodna poravnava nična. Sporne poslovne prostore je druga tožena stranka kot najemodajalka oddala prvi toženi stranki kot najemojemalki in v izpodbijani sodni poravnavi sta se sporazumno dogovorili o prenehanju tega najemnega razmerja. Tak dogovor je bil dopusten. Tožnica je bila v teh poslovnih prostorih le podnajemnica in zaradi prenehanja najemne pogodbe je prenehalo tudi njeno podnajemno razmerje. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o začasni odredbi, saj tožnica ni izkazala niti verjetnosti svoje terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Sodna poravnava ima na materialnopravnem področju učinke pogodbe, s katero sta stranki uredili medsebojna sporna razmerja, na procesnopravnem področju pa ima učinek pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe. Sodno poravnavo je zato mogoče izpodbijati s tožbo iz razlogov, zaradi katerih se lahko izpodbija vsaka pogodba, mogoče pa je tudi uveljavljati ničnost sodne poravnave, če je sodišče, pred katerim je bila sodna poravnava sklenjena, prezrlo ali pa ni vedelo, da je sklenitev sodne poravnave iz kateregakoli razloga nedopustna. Razveljavitev sodne poravnave lahko zahteva samo stranka, ki je sodno poravnavo sklenila, ne pa tretja oseba (321. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 112. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR), na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje in jo uveljavlja vsaka zainteresirana oseba (321. člen ZPP in 109. člen ZOR).

Tožnica je v tem postopku postavila tožbeni zahtevek na razveljavitev sodne poravnave, kot da bi uveljavljala izpodbojnost sodne poravnave, ne pa ugotovitev neveljavnosti zaradi ničnosti, čeprav v svojih navedbah zatrjuje ničnost sodne poravnave. Tožbeni zahtevek zato ni sklepčen z tožbenimi navedbami in bi ga sodišče prve stopnje že iz tega razloga lahko zavrnilo. Ne glede na to pa je treba ugotoviti, da je odločitev pravilna tudi iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Tožnica ne more uveljavljati izpodbojnosti sodne poravnave, ker za to nima aktivne legitimacije. Sodno poravnavo namreč lahko izpodbijajo samo stranke, ki so jo sklenile, ne pa tretje osebe, kot je pritožbeno sodišče že prej pojasnilo. Razlogi za ugotovitev ničnosti sodne poravnave pa tudi niso podani. Ob sklenitvi poravnave ni šlo za dogovor o zahtevku, s katerim tedanji stranki ne bi smeli razpolagati (321. člen ZPP v zvezi s 3. odstavkom 3. člena ZPP), ker naj bi nasprotoval prisilnim predpisom, zlasti določbam Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - v nadaljevanju ZPSPP (Ur.

list SRS št. 18/74 in 34/88). V zadevi opr. št. P..... sta tedanji pravdni stranki sklenili dogovor o sporazumnem prenehanju najemne pogodbe. Tak dogovor je bil po 1. odstavku 23. člena ZPSPP dopusten.

Dopustna pa je bila tudi pravna posledica takega dogovora in sicer prenehanje podnajemne pogodbe, sklenjene med tožnico tedanjo prvo toženo stranko (2. odstavek 32. člena ZPSPP). Zaradi morebitnih škodljivih posledic, ki jih je tožnica trpela zaradi ravnanja prve toženke ob sklenitvi sodne poravnave oziroma zaradi morebitnih nepravilnosti v izvršilnem postopku zaradi izpolnitve obveznosti prve toženke iz te sodne poravnave pa tožnica ne more uveljavljati zahtevka za razveljavitev poravnave.

Pravilna je po mnenju pritožbenega sodišča tudi odločitev sodišča prve stopnje o predlogu za začasno odredbo. Po 267. členu Zakona o izvršilnem postopku - v nadaljevanju ZIP lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če je izkazan verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo sicer uveljavitev onemogočena ali precej otežena (1. odstavek) ali pa če izkaže poleg verjetnega obstoja terjatve tudi verjetnost nastanka nenadomestljive škode ali da je odredba potrebna zaradi preprečitve uporabe sile (2. odstavek).

V obravnavanem primeru že prvi pogoj (verjeten obstoj terjatve) ni izkazan, zato je zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe pravilna in utemeljena.

Sodišče druge stopnje je glede na vse navedeno neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (368. člen in 2. točka 380. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 166. člena ZPP in je posledica uspeha toženih strank in neuspeha tožnice v pritožbenem postopku. Stroške toženih strank za odgovor na pritožbo je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z veljavno tarifo o odvetniških storitvah in taksno tarifo, pri čemer je upoštevalo vrednost točk za takse in odvetniške storitve v času odločanja.

Določbe predpisov bivše SFRJ in sicer Zakona o pravdnem postopku, Zakona o izvršilnem postopku in Zakona o obligacijskih razmerjih je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določila 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I).