Jedro

Nadzor nad delom delavca (oziroma nad prisotnostjo na delu) je dolžan izvrševati delodajalec in če delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, ker na delu ni bil prisoten, je za utemeljitev odpovednega razloga dolžan predložiti ustrezne dokaze. Ker tožena stranka tega ni storila, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21.10.2004 ter ugotovilo, da tožeči stranki dne 8.11.2004 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ampak še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto, na katerem je opravljala delo pred prenehanjem delovnega razmerja oz. na drugo delo, ki ustreza njenemu znanju in zmožnostim, ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečne plače v plačilo dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska pripadajočih plač. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 168.300,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Prvostopenjsko sodišče je napačno povzelo izpovedbi prič A.Š. in M.Š., s čimer je bistveno kršilo določbe postopka. Izpodbijana sodba zmotno ugotavlja, da se je tožeči stranki očitalo zamujanje na delo. Slednjega tožena stranka ni zatrjevala, prav tako pa to ne izhaja iz zaslišanja navedenih prič. Zaradi dislociranosti pisarne bi se tožeča stranka morala vsako jutro najprej javiti v glavni pisarni, kjer bi se zabeležila njena prisotnost, enako pa bi morala ravnati tudi ob odhodu. Na drugačen način se navzočnosti na delovnem mestu ne da evidentirati. Tožeča stranka nima evidentiranega nobenega prihoda na delovno mesto, zato ji je bila predmetna odpoved podana zaradi odsotnosti in ne zaradi zamujanja. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotavlja, da tožena stranka ni predložila evidenc o odsotnosti tožeče stranke. Tožena stranka bi namreč lahko predložila le prazno evidenco, kar pa ni smiselno. Prav tako je nelogično, da bi morala A.Š. večkrat dnevno preverjati prisotnost tožeče stranke. Izpodbijana sodba zmotno navaja, da tožeča stranka ni prejela navodil, da se mora javljati ob prihodu v službo. Da je tožeča stranka ob odreditvi delovnega časa prejela navodilo o javljanju A.Š., je potrdila tako slednja kot M.Š.. Tudi tožeča stranka je v svojih vlogah navajala, da je bila s tem seznanjena. Na glavni obravnavi dne 13.6.2006 je tožeča stranka povedala, da je vedela, da bi se morala javljati A.Š., ki bi potrdila njeno prisotnost, pri čemer se je tožeča stranka neutemeljeno sklicevala, da ji prisotnosti niso hoteli potrditi, saj tega ni dokazala. Iz dopisa z dne 7.0.2004 (pravilno: 7.9.2004) izhaja, da je tožeča stranka zavračala opravljanje dela v odrejenem delovnem času, ker naj ta ne bi upošteval narave in potreb učencev, slušateljev in pedagoškega dela, sklicevala pa se je tudi, da ima pravico opravljati delo na domu in da kraja dela ni mogoče enostransko spremeniti. Navedeno kaže, da je tožeča stranka zavračala opravljanje dela v prostorih tožene stranke in je zato izredna odpoved utemeljena. Izpodbijana sodba nima razlogov o statusu zakonitega zastopnika oz. vršilca dolžnosti tožene stranke in glede upravičenja pooblaščencev za zastopanje v delovnem sporu. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov tožene stranke, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje verodostojno in podrobno povzelo izpovedbi prič M.Š. in A.Š.. Slednja je na glavni obravnavi dne 20.1.2006 pojasnila, da so ji drugi povedali, da so tožečo stranko videli v hiši oz. v zgornjih prostorih. Prav tako je izpovedala, da je takrat, kadar je bilo njeno delo vezano na delo tožeče stranke, to poiskala in se spominja, da sta skupaj izdelali objavo za oglas v časopisu. Zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanosti utemeljenih razlogov za podano odpoved je pravilen. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi posamezne kršitve niso časovno opredeljene in se jih ne da preizkusiti. Tožeča stranka predlaga, da se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba, toženi stranki pa se naložijo v plačilo stroški pritožbenega postopka tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, zato je tovrstni pritožbeni očitek neutemeljen, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba nima razlogov o statusu zakonitega zastopnika (vršilca dolžnosti) tožene stranke in o upravičenju pooblaščencev za zastopanje v tem sporu. Predmet obravnavanega spora ni (ne)zakonitost imenovanja vršilca dolžnosti tožene stranke, zato ni potrebno, niti ni materialnopravno upravičeno, da bi prvostopenjsko sodišče presojalo zakonitost sklepa sveta zavoda tožene stranke o imenovanju vršilca dolžnosti oz. da bi izpodbijana sodba vsebovala o tem razloge. Tožena stranka je za zastopanje v tem postopku pooblastila odvetniško družbo G., ta je pooblastilo sprejela, sodišču prve stopnje pa v razlogih izpodbijane sodbe tudi ni treba posebej utemeljevati, zakaj je dopustilo zastopanje stranke preko pooblaščenca.

Napačen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi prvostopenjsko sodišče napačno povzelo izpovedbi prič A.Š. in M.Š.. Navedeni očitek bi namreč lahko kvečjemu predstavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb postopka. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče povzelo navedeni izpovedbi v razlogih svoje sodbe podrobno in povsem verodostojno, ter ju v okviru načela proste presoje dokazov (7. člen ZPP) tudi pravilno dokazno ocenilo.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je bilo tožeči stranki dne 18.8.2004 pisno odrejeno, da mora od 21.8.2004 dalje na sedežu tožene stranke opravljati delo v delovnem času od 7.00 do 15.00 ure, oz. v sredo od 7.00 do 17.00 ure in v petek od 7.00 do 13.00 ure. V pisni obdolžitvi in pozivu na zagovor ji je bilo očitano, da je bila kljub tako odrejenemu delovnemu času v obdobju od 18.8.2004 do 15.9.2004 večino časa odsotna z dela. Tožeči stranki je bila dne 21.10.2004 pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02), ker naj bi v obdobju od 18.8.2004 do 15.9.2004 v nasprotju z odreditvijo delovnega časa z dne 18.8.2004 neupravičeno izostajala z dela.

Pritožba navaja, da tožeči stranki ni bilo očitano zgolj zamujanje na delo, kakor naj bi to razlogovalo prvostopenjsko sodišče, ampak ji je bila pogodba izredno odpovedana zaradi odsotnosti z dela. Delodajalec lahko na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V okviru izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje je priča A.Š. izpovedala, da je preverjala prisotnost tožeče stranke enkrat dnevno, okrog 7.00 ure, vendar je bila pisarna tožeče stranke zaprta, v.d. direktorja tožene stranke M.Š. pa je pojasnila, da je prisotnost tožeče stranke preverjala občasno, vendar te ni bilo na delovnem mestu. Priča A.Š. in M.Š. nista opredelili konkretnih izostankov tožeče stranke z dela (datumsko in časovno), pisne evidence o odsotnosti tožeče stranke z dela v spornem obdobju pa tožena stranka v dokaznem postopku ni predložila. Na podlagi navedenih ugotovitev dejanskega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožeči stranki očitana kršitev pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja temelji zgolj na pavšalnem zatrjevanju tožene stranke, na katerega pa ni mogoče opreti ugotovitve o obstoju utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Po navajanju pritožbe sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno očita, da ni predložila evidenc o odsotnosti tožeče stranke, saj bi tožena stranka lahko dala kvečjemu prazno evidenco, kar pa ni smiselno. Utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je dolžna dokazati stranka, ki pogodbo izredno odpoveduje (2. odstavek 82. člena ZDR) – v obravnavani zadevi je torej dokazno breme na toženi stranki. Nadzor nad delom delavca (torej tudi nad prisotnostjo na delu) je dolžan izvrševati delodajalec in če ta delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi zato, ker delavec na delu ni bil prisoten, mora odpoved utemeljiti z ustreznimi dokazi, kar je lahko v povezavi z ostalimi dokazi nenazadnje tudi „prazna evidenca“, iz katere izhaja potrditev za nadzor pristojne osebe pri delodajalcu, da delavca ob konkretno določenih dnevih oz. urah ni bilo na delovnem mestu. Izpodbijana sodba pravilno zaključuje, da v obravnavani zadevi tožena stranka takšnemu dokaznemu bremenu ni zadostila, utemeljenost tega zaključka pa potrjuje tudi pričevanje A.Š., ki je izpovedala, da je tekom dneva imela svoje delo in ni imela časa preverjati prisotnost tožeče stranke, vendar pa so ji drugi povedali, da so tožečo stranko videli „v hiši“. Iz slednjega izhaja, da se je tožeča stranka v prostorih delodajalca vendarle nahajala tudi v spornem obdobju, kdaj (datumsko in časovno) pa je na delovnem mestu ni bilo, bi za sodno ugotovitev zakonitosti predmetne odpovedi morala dokazati tožena stranka.

Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni prejela navodila o javljanju A.Š. ob prihodu in odhodu z dela. V zvezi s tem izpodbijana sodba zgolj navaja, da s pisno odredbo z dne 18.8.2004 (priloga B2) takšno javljanje tožeči stranki ni bilo naloženo, kar pa je povsem pravilna dokazna ocena vsebine te listine. Tožeči stranki je bilo tako lahko dano kvečjemu ustno navodilo o javljanju A.Š., vendar pa to za odločitev v obravnavani zadevi niti ni pomembno. Tožeči stranki izredna odpoved ni bila podana zaradi kršitve tega navodila, ampak zaradi neopravičenega izostajanja z dela, pri čemer iz dokaznega postopka izhaja, da so tožečo stranko videli v prostorih tožene stranke tudi v očitanem obdobju, glede dejanskih izostankov z dela pa tožena stranka, kot je bilo to že pojasnjeno, ni zadostila dokaznemu bremenu.

V skladu z vsem obrazloženim pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na podlagi ugotovitev izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeči stranki niso dokazane v predmetni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve, ter je zato materialnopravno utemeljeno ugodilo zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi in reparacijskemu zahtevku. Do ostalih pritožbenih navedb (glede dopisa z dne 7.9.2004) se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj mora skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so bile bistvenega pomena za sprejem drugostopenjske odločitve.

Ker so s pritožbo uveljavljani razlogi tako neutemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in, vključno z odločitvijo o stroških postopka, potrdilo izpodbijano sodbo.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka zato, ker ni uspela s pritožbo (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), tožeča stranka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi v tej zadevi (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).