Jedro

Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve dokaznega sklepa na zapisniku z glavne obravnave ali iz obrazložitve sodbe. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar vse mora sodišče jasno obrazložiti. Zato pavšalna obrazložitev, da sodišče ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker je imelo v izvedenih dokazih zadostno podlago za odločitev, ne zadosti pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar prav tako pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugag odstavka 339. člena ZPP).

Ni potrebno čisto vse dokaze, pri katerih vztraja tožnik, tudi izvesti. Potrebno pa je bolj določno obrazložiti, zakaj se jih ne izvede. Izhajajoč iz sporne obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov s strani sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi bi bilo potrebno obrazložiti vsaj to, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki nalagajo zavrnitev posameznega dokaznega predloga. Če bi npr. sodišče prve stopnje presodilo, da že zgolj ena ugotovljena kršitev zadostuje za utemeljenost odpovednega razloga, bi tudi to lahko zadostovalo za zavrnitev ostalih dokaznih predlogov, ki se nanašajo na dokazovanje ostalih kršitev, vendar pa je to potrebno jasno obrazložiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 11. 5. 2017 podala tožniku, nezakonita in se razveljavi, da pogodba o zaposlitvi z dne 27. 3. 2014 ni prenehala veljati in še vedno traja, ter da je zato tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 11. 5. 2017 dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu izplačati vse plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, od njih obračunati in plačati davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo, razen zoper del odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Uveljavlja tudi kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Navaja, da dokazna ocena ni v skladu z 8. členom ZPP, saj je sodišče izvedlo le nekatere dokaze. Storilo je kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kršilo je tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je navedlo, da ostalih dokazov ni izvedlo, ker je vsa pravno relevantna dejstva ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Ugotovilo je, da je tožnik 7. 1. 2017 mladostnika A.A. davil na način, da naj bi ga stisnil z roko za vrat in mu s svojimi nogami pridržal noge in zategoval. Zaslišalo je B.B., dokazov, ki jih je v zvezi s tem predlagal tožnik (zaslišanje C.C. in D.D.) pa ni izvedlo. Vztraja, da A.A. ni davil. V zvezi s tem dogodkom je predlagal tudi zaslišanje E.E., ki sta mu C.C. in D.D. povedala, da se to, kar se očita tožniku, ni zgodilo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj nekaterih dokazov ni izvedlo. Na podlagi zaslišanja zgolj ene priče, čeprav jih je bilo ob dogodku več, ni moglo ugotoviti vseh pravno relevantnih dejstev. Sicer pa B.B. ni izpovedal o tem, da naj bi tožnik A.A. davil, kot je očitek v odpovedi. Zato gre v tem delu za bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini zapisnika glede izpovedi B.B. in samim zapisnikom. B.B. je bil v zvezi z dogodkom 7. 1. 2017 zaslišan tudi v okviru preiskovalnih dejanj pred okrajnim sodiščem. Tožnik s predložitvijo zapisnika o tem z dne 13. 12. 2017 ne more biti prekludiran, saj je bila glavna obravnava v tem delovnem sporu zaključena 21. 11. 2017. Tudi v zvezi z dogodkom z dne 9. 3. 2017 je sodišče zaslišalo zgolj B.B. in F.F., predlaganih prič C.C.in G.G., ki sta bila zraven, ni zaslišalo. C.C. je bil prisoten, tožniku je pomagal pri omejevanju mladostnice H.H., zato bi lahko izpovedal, kaj se je dogajalo. G.G. je v okviru preiskovalnih dejanj izpovedal o tem, tožnik s predložitvijo zapisnika o tem z dne 13. 12. 2017 ne more biti prekludiran. Sodišče ne bi smelo svoje sodbe opreti na pisni izjavi F.F. in B.B., saj ne izpolnjujeta pogojev po ZPP. Pisna izjava je lahko kot dokaz uporabljena le, če je pridobljena v skladu z 236.a členom ZPP. Poleg tega F.F. v svojem zaslišanju ni potrdil vsega iz pisne izjave. Tožnik je predlagal naj sodišče imenuje izvedenca ustrezne stroke, ki bi pregledal dokumentacijo mladostnice H.H. ter podal in mnenje o tem, kakšna so ravnanja zdravstvenega osebja v primeru avtoagresije in heteroagresije ter kako obvladati mladostnika, ki kaže take znake. Pri toženi stranki ni za vsakega mladostnika obstajal poseben protokol oz. pravila ravnanja z njim, zato je bilo zdravstvenim tehnikom prepuščeno, da na izbruhe agresije odreagirajo kot vejo in znajo. Ne drži, da je tožena stranka dokazala, da je bil tožnik sicer usposobljen za delo. Sodišče dokazov, ki jih je v zvezi s tem predlagal v vlogi z dne 19. 10. 2017, ni izvedlo, tudi ni obrazložilo, zakaj jih ni. Opozarja, da Posebni varovalni okrepi z omejitvami gibanja niso navodila o ukrepih in tehnikah umirjanja v primeru avto in heteroagresije. Tudi Pravila službenega vedenja in individualizirani vzgojni program varovancev ne vsebujejo navodil in ukrepov ravnanja v situacijah, kot sta se zgodili 9. 3. 2017. Sodišče v zvezi s tem tudi ni zaslišalo I.I., nekdanjega vzgojitelja pri toženi stranki. Izpostavlja tudi izpoved matere mladostnice H.H., ki je bila zaslišana v kazenskem postopku 13. 12. 2017 – da je s H.H. pri toženi stranki vse v redu. V zvezi z dogodkom z 10. 4. 2017 je sodišče prav tako protispisno zapisalo, da je priča J.J. izpovedal, da je tožnik mladostnika K.K. z veliko močjo stiskal za vrat. Iz prepisa zvočnega posnetka ne izhaja, da ga je pritiskal na grlo, ampak pod brado. Ne drži torej, da je priča potrdil, da je tožnik K.K. z veliko močjo stiskal za vrat. Tožnik je predlagal zaslišanje dr. L.L., da bi izpovedala o tem, kakšen je mladostnik K.K. in kako ga je treba omejevati. Glede tega, kako se je K.K. vedel, izhaja iz uradnega zaznamka C.C., ki je v spisu, tožnik pa je predlagal tudi njegovo zaslišanje, ki ga sodišče ni izvedlo. V zvezi s prijemi pri umirjanju in omejevanju tožnik opozarja na izpoved M.M., vodje zdravstvenih tehnikov, ki je bil zaslišan pred okrajnim sodiščem. Ne drži, da je tožnik s svojimi ravnanji izpolnil znake kaznivega dejanja nasilništva. Tudi ne drži, da ni bilo možno nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Pri utemeljevanju tega pogoja se sodišče ne more sklicevati na očitke iz odpovedi, ki sicer ne dosegajo intenzitete za podajo odpovedi. V zvezi s tem se sodišče sklicuje tudi na tožnikovo preteklo ravnanje, ni pa jasno, za katera ravnanje gre. Zato je podana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dne 7. 1. 2017 je k tožniku res prišel na obisk prijatelj, ki pa se ni zadržal 30 do 45 minut, ampak kvečjemu 15 minut. Tega dne tožnik tudi ni spal na delovnem mestu. V zvezi s tem je predlagal priče, ki jih sodišče ni zaslišalo, pač pa je odločilo zgolj na podlagi izpovedi B.B.. Dne 15. 2. 2017 je tožnik v ambulanti mladostniku K.K. res rekel: "Misliš, da se ravnateljice bojim?", a je v izpovedi pojasnil, da je to rekel le v smislu avtoritete. V zvezi s tem dogodkom je predlagal tudi pričo N.N., ki jo sodišče iz neznanih razlogov ni zaslišalo. V zvezi z dogodkom z dne 3. 4. 2017 ni izvedlo niti enega dokaza, čeprav je predlagal pričo O.O., ki je bil takrat s tožnikom. Tudi ni navedlo razlogov, zaradi katerih tega ni storilo. Napačen je tudi zaključek, da tožnik ni bil diskriminiran, saj B.B. ob dogodku 9. 3. 2017 tožniku ni pomagal, opustil je svojo dolžnost, a tožena stranka zoper njega ni ukrepala. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka je tožniku (zdravstvenemu tehniku) 11. 5. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Očitki se nanašajo na naslednje dogodke: - 7. 1. 2017 je tožnik med skupinskim sestankom v vzgojni skupini mladostnika A.A. zgrabil za vrat, ga držal z svojimi nogami za njegove noge in ga pričel daviti. Pred tem je mladostniku rekel, da še ne ve, kako zmešan je tožnik, ter da naj ne provocira. Istega dne je tožnika med delovnim časom v vzgojni skupini obiskal prijatelj, s katerim se je zadržal v pogovoru 30 - 45 minut, mladostnikom pa ga predstavil kot lastnika ukradenega vozila. Tega dne je tudi spal na delovnem mestu vpričo mladostnikov.

- 15. 2. 2017 se je tožnik nahajal skupaj z N.N. v ambulanti ter se sporekel z mladostnikom K.K., zaprl vrata ambulante, tako da nihče ni videl, kaj se notri dogaja, notri pa očitno nasilno ravnal do mladostnika K.K., pri tem je bilo iz ambulante slišati tožnika: ''Misliš, da se jaz ravnateljice bojim?''.

- 9. 3. 2017 je tožnik v času, ko se je vzgojna skupina z vzgojiteljem B.B. odpravljala v telovadnico, nepooblaščeno prišel po mladoletnico H.H., jo odpeljal iz vzgojne skupine z obrazložitvijo, da se z njo pogovori o odnosih med njo in zdravstvenim tehnikom, v katerega naj bi bila zaljubljena. Po pogovoru bi jo moral glede na dogovor z vzgojiteljem pripeljati nazaj v telovadnico. Vzgojitelju je prišel povedat, da se nekaj dogaja s H.H., ki je bila na hodniku pred telovadnico vidno vznemirjena in se ni želela vrniti v telovadnico. Tožnik jo je odvlekel v skupino, ji govoril žaljivke in neprimerne besede, jo lasal, brcal, porival ob steno telovadnice in grobo omejeval. S pomočjo dveh tehnikov jo je odnesel v skupino, pri čemer jo je prijel za okončino kot žival in dvignil v zrak. Padla je na tla, vlekel jo je v skupino ter nad njo izvajal nasilna dejanja - lasanje, brcanje, ruvanje, metanje na tla, ponovno izrekanje žaljivk, grobo omejevanje, prav tako jo je s kolenom pritisnil na njen vrat in jo dušil do pomodritve.

- 3. 4. 2017 je tožnik davil mladostnika K.K., dokler ni podpisal izjave, da je kadil travo. Siloma ga je slekel do golega, da bi preveril, ali ima še kaj trave pri sebi. Istega dne je tožnik mladostnika P.P. nagnil čez rob okna s kretnjami, ki so nakazovale, da ga bo vrgel čez okno in ga držal, dokler ni priznal, da je kadil travo.

- 10. 4. 2017 je z roko močno pritiskal okoli vratu mladostnika K.K. in ga davil. - 12. 4. 2017 je tožnik na sestanku vzgojiteljev in učiteljev zasliševal vzgojiteljico R.R. ter ji grozil, da jo bo pustil samo, ko jo bo mladostnik napadel. 7. Tožena stranka je tožniku poleg naklepnih hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 očitala tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja po 1. alineji 110. člena ZDR-1, in sicer kaznivega dejanja mučenja iz 135a. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), kaznivega dejanja nasilništva iz 296. člena KZ-1 in kaznivega dejanja surovega ravnanja iz 192. člena KZ-1. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le znake kaznivega dejanja nasilništva iz 296. člena KZ-1 (kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj), prav tako ni ugotovilo obstoja vseh očitanih kršitev. Tako je glede očitka v zvezi z obiskom prijatelja 7. 1. 2017 ugotovilo, da je do obiska sicer prišlo, vendar je v zvezi s tem, da se je prijatelj zadržal pri tožniku v pogovoru 30-45 minut, ugotovilo zgolj (lažjo) kršitev pogodbenih obveznosti. Za presojo zakonitosti odpovedi tako niti ni odločilna tožnikova pritožbena navedba, da naj bi šlo le za 15-minutni obisk.

9. Sodišče prve stopnje ni preverjalo, ali je tožnik 3. 4. 2017 mladostnika K.K. na silo slekel do golega z namenom, da bi preveril, ali ima pri sebi še kaj trave. Prav tako glede očitkov tega dne ni preverjalo ravnanja z mladostnikom P.P., da ga bo vrgel skozi okno, dokler ne prizna, da je kadil travo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do očitka, da je tožnik 12. 4. 2017 na sestanku vzgojiteljev in učiteljev zasliševal vzgojiteljico R.R. ter ji rekel, da jo bo pustil samo, ko jo bo mladostnik napadel. Glede na to, da gre za pritožbo tožnika, navedene opustitve ne morejo pomeniti 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v smislu pomanjkljive obrazložitve sodbe, ki nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje očitno v kršitvah, ki jih je raziskalo in ugotovilo, našlo dovolj podlage za zaključek o zakonitosti odpovedi. Utemeljeno je kot najtežje očitke iz odpovedi izpostavilo kršitve, ki se nanašajo na mladostnika A.A. in K.K. ter na mladostnico H.H., vendar pa je v zvezi z izvajanjem dokazov (predvsem zaradi pavšalne zavrnitve dokaznih predlogov, kar je imelo za posledico tudi vnaprejšnjo dokazno oceno) bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar je razlog za ugoditev tožnikovi pritožbi.

10. Utemeljen je torej pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje zavrnitev številnih dokaznih predlogov, ki jih izpostavlja pritožba, obrazložilo le s tem, da je vsa pravno relevantna dejstva ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov, zato je bila izvedba dodatnih dokazov nepotrebna. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve dokaznega sklepa na zapisniku z glavne obravnave ali iz obrazložitve sodbe. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar vse mora sodišče jasno obrazložiti. Zato pavšalna obrazložitev, da sodišče ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker je imelo v izvedenih dokazih zadostno podlago za odločitev, ne zadosti pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar prav tako pomeni navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi kršenega načela kontradiktornosti je utemeljena tudi pritožbena navedba glede kršitve 22. člena Ustave RS.

11. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožbi, da bi bilo potrebno čisto vse dokaze, pri katerih vztraja tožnik, tudi izvesti. Potrebno pa je bolj določno obrazložiti, zakaj se jih ne izvede. Izhajajoč iz sporne obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov s strani sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi bi bilo torej potrebno obrazložiti vsaj to, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki nalagajo zavrnitev posameznega dokaznega predloga. Če bi npr. sodišče prve stopnje presodilo, da že zgolj ena ugotovljena kršitev zadostuje za utemeljenost odpovednega razloga, bi tudi to lahko zadostovalo za zavrnitev ostalih dokaznih predlogov, ki se nanašajo na dokazovanje ostalih kršitev, vendar pa je to potrebno jasno obrazložiti.

12. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, predvsem z vidika nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene, ima za posledico tudi utemeljenost pritožbenih očitkov o zmotni dokazni oceni oziroma o kršitvi 8. člena ZPP, ki nalaga način oblikovanja dokaznih zaključkov. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju, glede na pritožbene navedbe, nakazuje možne načine saniranja ugotovljenih postopkovnih kršitev oziroma dopolnitve dejanskega stanja. Pomanjkljivosti v zvezi s tem so glede na naravo in obseg takšne, da jih pritožbeno sodišče ne more samo sanirati, predvsem pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni relevantna z vidika hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožbeno sodišče je namreč o pritožbi odločilo prej kot v treh mesecih od prejema zadeve.

13. V zvezi z dogodkom z dne 7. 1. 2017 se je sodišče prve stopnje ustrezno oprlo na izpoved priče B.B. - vzgojitelja, ki je bil prisoten ob samem dogodku in je izpovedal o tem, da je tožnik mladostnika A.A. zgrabil za vrat, mu zataknil noge s svojim nogami, zategnil roko ter ga začel daviti. Iz izpovedi priče jasno izhaja, da je bila s strani tožnika in sodelavca C.C. razvidna agresija - fizična in verbalna. Šlo je za davljenje, brcanje, pljuvanje in grožnje. Priča je o tem v skladu s svojo delovno obveznostjo sestavil izjavo in jo posredoval ravnateljici. Priča je pojasnil tudi, da takrat A.A. ni bil nevaren. Tudi otroci so, ko so videli, kako daleč je šla zadeva, priskočili na pomoč.

14. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik A.A. ni davil, češ da to ne izhaja iz izpovedi navedene priče. Glede tega ni podana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - ni podano zatrjevano nasprotje med tem, kar je priča izpovedala in tem, kaj se v sodbi navaja o njeni izpovedi. Drži pa, da sodišče prve stopnje ne bi smelo s pavšalno obrazložitvijo zavrniti tožnikove dokazne predloge za dokazovanje nasprotnega. Tožnik je namreč vztrajal, da je dogodek izmišljen, da ni nikogar omejeval, da je šlo za lovljenje, zgolj za igro v skupini. V zvezi s tem je predlagal za zaslišanje dve priči - C.C. in D.D., mladostnika, pa tudi pričo E.E., ki naj bi izpovedal o tem, kar sta mu povedala brata D.D.. Slednji dokazni predlog je manj relevanten kot ostala dva, saj ne bi šlo za izpoved iz lastnega zaznavanja spornega dogodka.

15. Pritožba navaja, da je bil B.B. v zvezi z dogodkom 7. 1. 2017 zaslišan tudi v okviru preiskovalnih dejanj pred okrajnim sodiščem ter se zavzema za vpogled v zapisnik o tem z dne 13. 12. 2017, češ da za predložitev tega dokaza ne more biti prekludiran, saj je bila glavna obravnava v tem delovnem sporu zaključena 21. 11. 2017. Takšno razlogovanje ni pravilno. Pritožbeno sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe glede na okoliščine, ki obstajajo do zaključka glavne obravnave. Takrat sporni dokaz ni obstajal, zato že iz tega razloga, tudi če bi sicer bili izpolnjeni pogoji za upoštevanje naknadno predloženih dokazov v pritožbenem postopku (iz 337. člena v zvezi z 286. členom ZPP) ni relevanten.

16. V zvezi z dogodkom z dne 9. 3. 2017 je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnika ter prič B.B. in F.F. ugotovilo, da je tožnik mladostnico H.H. žalil, lasal, brcal, ruval, porival ob steno ter ji s kolenom stisnil vrat in jo dušil do te mere, da je pomodrela. B.B. je pojasnil, da je bila pred dogodkom mladostnica mirna, po dogodku pa hudo razburjena, da je brcala, se trgala in takrat se je tudi dogajalo tožnikovo neprimerno vedenje. Vlekel jo je za lase, jo spotikal, ji grdo govoril ter jo vlekel. B.B. je natančno izpovedal o poteku dogodkov, pa tudi o strahu pred tožnikom. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi zaslišanja F.F. ugotovilo, da je tožnik pri ravnanju z mladostnico pretiraval, da je bil glasen, da je tudi v njih samih vzbudil strah in nezmožnost reagiranja na dogodek.

17. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi za izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostovale že grobe žalitve mladostnice H.H., očitek fizičnega ravnanja pa daleč presega meja dopustnega. Ta očitana kršitev je ključna za presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Vseeno pa bilo potrebno tožniku omogočiti dokazovanje nasprotnega oziroma jasno obrazložiti, zakaj izvedba dokazov z zaslišanjem prič C.C. in G.G. naj ne bi bila potrebna. Iz pisne izjave B.B. izhaja, da je C.C. najprej opozarjal tožnika, ko je dušil H.H., "da je šla stvar predaleč", kasneje, ko je H.H. pljunila C.C., pa se je ta močno razburil, jo pljunil nazaj in še močno brcnil. C.C. je bil torej ne le očividec, pač pa neposredni udeleženec v spornem dogajanju, zato ga ni mogoče že na prvi pogled oceniti kot neprimerno pričo za dokazovanje, da očitki iz odpovedi ne držijo. Enako velja za predlagano pričo G.G., ki je bil klican na pomoč ob spornem dogajanju.

18. Kot nepotreben v tej zvezi pa je predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca, da bi podal mnenje o tem, kako ravnati v primeru agresivnega ravnanja mladostnika. Očitek tožniku namreč ni v tem, da prijem ne bi bil docela profesionalno izveden, da bi bilo potrebno raziskovati podrobnosti prijema, pač pa gre za očitke glede ustrahovalnega, nasilnega (verbalnega in fizičnega) vedenja do mladostnikov.

19. Glede tega tudi ni relevantno vztrajanje pritožbe pri raziskovanju, ali je bil tožnik sicer usposobljen za delo oziroma za ravnanje z mladostniki. Zato niso pravno odločilne pritožbene navedbe, da Posebni varovalni okrepi z omejitvami gibanja, Pravila službenega vedenja ter individualizirani vzgojni program varovancev ne vsebujejo navodil in ukrepov ustreznega ravnanja dne 9. 3. 2017. Res pa je, da sodišče prve stopnje zavrnitve teh dokaznih predlogov ni obrazložilo. Tudi ni obrazložilo, zakaj o tem ni bilo potrebno zaslišati priče I.I., nekdanjega zaposlenega pri toženi stranki.

20. Sodišče prve stopnje je poleg izpovedi prič B.B. in F.F. upoštevalo tudi njuni izjavi, ki sta ju po dogodku podala toženi stranki in vsebino katerih sta priči v svoji izpovedi potrdili. Glede teh izjav pritožba neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev, češ da ne gre za pisni izjavi prič, pridobljeni v skladu z določbo 236.a člena ZPP. Gre za listinska dokaza, ki sta prav tako relevantna, glede njiju pa je pomembno predvsem to, da ne nasprotujeta vsebini naknadno podanih izpovedi prič.

21. Pritožba izpodbija tudi ugotovitve sodišča v zvezi z dogodkom dne 10. 4. 2017. Sodišče se je oprlo na izpoved priče F.F. (ki je skladna z njegovo predhodno podano izjavo), da je videl tožnika in J.J. ter mladostnika K.K., ko je imel tožnik roko okrog K.K. vratu, K.K. je jokal, bil prestrašen in rdeč v obraz, tožnik je vse močneje stiskal svojo roko okoli K.K. vratu, J.J. pa je izgledal prestrašen. Sodišče se je oprlo tudi na izpoved in predhodno izjavo J.J., da je tožnik mladostnika stiskal za vrat, občasno zategnil in občasno popustil. Ne drži pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da je slednja priča izpovedala, da je tožnik mladostnika K.K. z veliko močjo stiskal za vrat, češ da iz prepisa zvočnega posnetka ne izhaja, da ga je pritiskal na grlo, ampak pod brado. Sicer pa, tudi če tožnik mladostnika ne bi ravno davil, česar glede na močno zategovanje roke okrog vratu ni mogoče izključiti, to ne bi izključevalo hujše kršitve delovne obveznosti in tudi ne zakonitosti odpovedi. Je pa tožnik v zvezi s tem, kako se je K.K. vedel, predlagal zaslišanje C.C., ki ga sodišče ni izvedlo, niti ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo.

22. V zvezi s prijemi pri umirjanju in omejevanju tožnik v pritožbi opozarja na izpoved M.M., vodje zdravstvenih tehnikov, z dne 13. 12. 2017 v preiskovalni zadevi. Kot že zgoraj obrazloženo gre za dokaz iz časa po zaključku dokaznega postopka v predmetni zadevi, zato v samem pritožbenem postopku ni relevanten, v ponovljenem postopku pa prav tako ne, saj, kot je že poudarjeno, se tožniku ne očita napačen prijem, pač pa nasilje.

23. Tudi ni utemeljen dokazni predlog za zaslišanje psihiatrinje prof. dr. L.L., strokovne sodelavke pri toženi stranki, saj K.K. zdravstveno stanje ne more opravičevati nasilno vedenje tožnika.

24. Pritožba izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je utemeljen očitek glede 15. 2. 2017, v katerem je bil prav tako udeležen mladostnik K.K., sodišče pa ni sledilo tožnikovemu zatrjevanju, da je šlo z njegove strani le za izkazovanje avtoritete. Tožnik je v zvezi s tem dogodkom predlagal zaslišanje priče N.N.. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ga ni zaslišalo. Če bo npr. sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju štelo, da ne gre za odločilno kršitev, na kateri bi temeljil izrek odpovedi, kar posledično kaže na nerelevantnost dokaza, potem zaslišanja ni treba izvesti, mora pa to na takšen način obrazložiti.

25. Enako velja za naslednjo kršitev. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik 3. 4. 2017 mladostnika K.K. pripravil do tega, da je podpisal izjavo, da je kadil travo, potem ko je mladostnik že spal in ga je zbudil. Pritožbeni očitek v zvezi s tem je, da sodišče prve stopnje glede tega ni izvedlo nobenega dokaza, čeprav je tožnik predlagal pričo O.O., ki je bil takrat s tožnikom.

26. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožena stranka diskriminirala tožnika s tem, ker ni ustrezne sankcije izrekla tudi B.B.. Glede tega je sodišče prve stopnje pojasnilo, da kršitve po svoji naravi in teži niso primerljive, sicer pa je v presoji delodajalca, če in za kakšno sankcijo se odloči v primeru kršitev delovnih obveznosti. Ne gre za relevantno vprašanje enake obravnave, ki bi lahko privedlo do tožnikovega uspeha v pritožbenem postopku.

27. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pritožba sodišču prve stopnje v zvezi z uporabo 109. člena ZDR-1 (ki predpisuje dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi v smislu okoliščin, ki nalagajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja) neutemeljeno očita kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena. Vseeno naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku poleg okoliščin, ki jih je že izpostavilo, glede presoje izgube zaupanja tožene stranke v tožnikovo delo upošteva predvsem tožnikovo delovno mesto, dejavnost tožene stranke (vzgojni zavod) in populacijo, s katero je imel tožnik opravka (mladostniki).

28. Zaradi obrazložene postopkovne kršitve je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovljeni postopek (354. člen ZPP), v katerem naj upošteva gornje ugotovitve ter napotila pritožbenega sodišča in ponovno odloči o utemeljenosti zahtevka.

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.