Jedro

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti vrednost spornega mejnega prostora. Postopanje sodišča pa je odvisno od ugotovitve, ali ta vrednost presega vrednost dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti. V vsakem primeru mora ugotovljeno vrednost navesti v izreku sklepa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po kriteriju zadnje mirne posesti določilo mejo med parcelo št. 101/3 in parcelo št. 107, obe k.o. P., v solasti predlagateljev ter parcelo št. 106 k.o. P. v solasti nasprotnih udeležencev, tako da poteka meja, upoštevaje skico izmere z dne 12.5.2008, ki je sestavni del sklepa, od točke I (identično s točko A) v ravni liniji v točko II (identična s točko B), nato v ravni liniji v točko III (identična s točko C) in nato v ravni liniji v točko IV (identična s točko D in 2). Sporni mejni prostor meri 34 m2, sodišče pa je še ugotovilo, da točka I predstavlja tromejo med parcelami št. 106, 107 in 1986/3 vse k.o. P., točka IV pa med parcelami št. 101/3, 105 in 106 k.o. P.. Glede skupnih stroškov je odločilo, da jih nosita udeleženca vsak do ½ in sta zato nasprotna udeleženca dolžna predlagateljema povrniti nanju odpadli del teh stroškov v višini 645,19 EUR.

Proti takšni odločitvi sta vložila pritožbo nasprotna udeleženca. V pritožbi navajata, da sta svojo parcelo dobila v letu 1980, vendar A.K. zakoličenja ni dovolil, zato sta dokupila parcelo 109. Za to parcelo je K.A. trdil, da je njegova, ker je v stavbi, ki stoji na tej parceli, včasih živel. Parcelo s št. 106 so smeli količiti šele leta 1988, vendar so še isto noč izginili vsi koli ob cesti. Med parcelama 107 in 106 je bil cerkveni prehod, ki ga je sodišče podarilo M., ker je A. na tem mestu sezidal svinjak, leta 1982 pa še kopalnico nad njim, kar je sedaj vse del nove hiše. Na tem prehodu sedaj S. parkira avto, prej pa sta ga on ali Š., ko sta predtem podrla leseno ograjo. Leta 1988 je Se., čeprav parcela ni bila njegova, le-to podaril M.. Pod kupom kamenja ob „Se.“ garaži je skrit tudi zadnji mejnik iz leta 1988. To dejstvo je sodnica namenoma prezrla in tromejnik postavila južneje, tako da jima je protizakonito vzela kamin in dostop do štale, ter seveda štalo. Ne geodetska uprava in ne sodišče zato te zemlje ne more dodeliti M.. S.S. je že leta 1992 na tem prehodu na črno zgradil A. balkon in tako uničil gornji dostop. Pritožnika opisujeta kronologijo gradnje lastne hiše, trdita pa še da je hišna številka predlagateljev nezakonita. Vprašljivo je zastopanje odvetnika I.M. v tem primeru, saj je sosed nasprotne udeleženke in zato deluje proti njej. Sodno količenje je sodišče predlagalo v letu 1988 njima, torej nasprotna udeleženca sedaj nimata pravice do sodnega količenja istih parcel. Lahko količita le lastne parcele. Sodno količenje je zato brezpredmetno. Ker ga onadva tudi nista naročila, ga nista niti dolžna plačati. Sodna ureditev meje s parcelo 109 k.o. P. ni mogoča, ker ta parcela meji na njuno parcelo 106 k.o. P. in cesto. Če se bo Občina odločila vzpostaviti skupni prehod, onadva nista udeleženca v postopku. Predlog je zato v tem delu brezpredmeten. Za gradnjo hiše predlagatelja nimata dokončnega gradbenega dovoljenja, saj jima je bila gradnja že večkrat ustavljena zaradi številnih nepravilnosti. Inšpektorju vstopa v hišo ne dovolita. V letu 1988 in 1996 urejena meja ni bila dokončna, ker geodetska uprava še išče 50 m2, ki jima jih je ob prvem količenju zmanjkalo. Dokler pa geodetska uprava tega ne uredi, sodno količenje ni mogoče. Tudi priče v postopku so sami sorodniki predlagateljev. Sprašujeta se, zakaj se v postopku ni zahtevala predložitev kupoprodajne pogodbe, iz katere jasno izhaja, da sta predlagatelja kupila poleg drugih parcel samo vrt na parceli 105 k.o. P.. Točka D oziroma IV je na meji njunega dimnika, upoštevati pa je treba še skupni prehod v štalo. Sprašujeta se, kje je mejnik s številko V. Sodnica se ob obisku sploh ni predstavila, ampak je prišla v spremstvu štirih policistov in psa. Dali so vedeti, da bodo zadevo uredili s silo, če ne bodo pristali na njihove zahteve, zato se nista upala sodelovati na naroku. Predlagatelja nepremičnin nista mogla kupiti od A.K., saj je umrl zadnji v družini leta 1993, njegov edini sorodnik pa je bil gospod Al.. Zadeva je bila taka, da je Š.F. prisilil A., da je prepisal posestvo na ženo An., ki je bila njegova sestrična. Ne drži S. trditev, da stoji hiša točno tam, kjer je stala prvotna. To izhaja že iz dejstva, da nasprotna udeleženca ne moreta pridobiti gradbenega dovoljenja. Sklep je zato v celoti zlagan. Sodnico in policiste sta prijavila zaradi motenja njune posesti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP po uradni dolžnosti pazilo tudi na obstoj morebitnih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa pa je pokazal uradoma upoštevne kršitve postopka. Ureditev meje ureja Stvarnopravni zakonik (SPZ, Ur. l. RS, štev. 87/2002) v 77. členu, kjer kot materialnopravne kriterije, na podlagi katerih sodišče uredi sporno mejo med nepremičninami, določa najprej močnejšo pravico, nato zadnjo mirno posest in nazadnje pravično oceno. V 3. odst. citiranega določila zakon še določa, da lahko sodišče mejo na podlagi močnejše pravice v primeru, ko vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, (torej 1669,16 EUR; 1. odst. 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/99) uredi le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata. Če soglasja ni, zakon v 78. členu določa pravico do vložitve tožbe zaradi uveljavljanja močnejše pravice v pravdnem postopku v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje (ker je v takšnem primeru meja v nepravdnem postopku urejena bodisi po zadnji mirni posesti, bodisi po pravični oceni). Določbe, ki se nanašajo na dolžnost sodišča prve stopnje, da v mejnem sporu ugotovi vrednost spornega mejnega prostora, imajo torej materialnopravni in procesnopravni pomen. Iz Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. l. SRS, štev. 30/1986 s sprememb., primerjaj 138. člen) namreč izhaja, da je pomemben del izreka sodne odločbe o ureditvi meje prav ugotovitev sodišča o vrednosti spornega mejnega prostora (saj je od nje odvisen način odločanja v konkretnem primeru). Te ugotovitve pa v izpodbijanemu sklepu ni, pri čemer je jasno, da je zgolj ugotovitev velikosti mejnega prostora (tč. 3 izreka) ne more nadomestiti, saj takšna ugotovitev v izrek sploh ne sodi, oziroma sama po sebi (brez ugotovljene vrednosti tega prostora) ne zadošča za preverbo pravilnosti takojšnjega odločanja sodišča o sporni meji po drugem zakonskem kriteriju (zadnje mirne posesti). Da je v vsakem postopku sodnega določanja meje ugotovitev vrednosti spornega mejnega prostora nujna, torej izhaja že iz zgoraj citiranih določil. Ker tega odločilnega dejstva sodišče prve stopnje v obravnavanemu primeru ni ugotovilo, se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, sodišče pa v svoji obrazložitvi tudi ni navedlo razlogov, zakaj meni da nobeni od strank ni uspelo dokazati močnejše pravice na spornem prostoru, kar pomeni da je sklep obremenjen z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP. Iz tega razloga ga je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti v celoti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP). Že zato pritožbenemu sodišču ni potrebno odgovarjati na pritožbene navedbe, ki pa tudi sicer konkretizirano ne izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, v pretežnem delu pa se niti ne nanašajo na okoliščine, ki bi bile odločilne za rešitev tega spora.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti vrednost spornega mejnega prostora. V ta namen lahko pridobi podatek o ceni m2 zemljišča, ki predstavlja sporni svet. Nadaljnje postopanje sodišča pa je odvisno od ugotovitve, ali ta vrednost presega vrednost dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti. V vsakem primeru mora ugotovljeno vrednost navesti v izreku sklepa. Če ta ne presega vrednosti 1669,16 EUR, si mora najprej prizadevati mejo urediti na podlagi močnejše pravice. Enako mora postopati, če bo ugotovilo, da je ta vrednost sicer presežena, vendar bo za ureditev meje po tem primarnem kriteriju imelo soglasje strank. Če tega ne bo imelo, (imelo pa bo ugotovljeno vrednost spornega mejnega prostora), sme pri ureditvi meje šele poseči po subsidiarnem kriteriju, t. j. kriteriju zadnje mirne posesti, ne da bi se mu bilo v tem primeru potrebno predhodno ukvarjati z obstojem vsebinskih pogojev iz primarnega kriterija (pri pravnem pouku pa bo potrebno upoštevati varovalko iz 78. člena SPZ). Po drugem materialnopravnem kriteriju sme določiti mejo tudi, če bo ugotovilo, da nobeni stranki močnejše pravice ni uspelo dokazati, vendar mora o takšnem zaključku v obrazložitvi sklepa navesti ustrezne razloge. Zakonsko določenega vrstnega reda materialnopravnih kriterijev za določanje meje v sodnem postopku (močnejša pravica - zadnja mirna posest - pravična ocena) namreč pri odločanju v tovrstnih postopkih sodišče ne more obiti, če se pred tem po omenjenem zakonskem redosledu (upoštevajoč situacijo, ki nastane po ugotovitvi vrednosti spornega mejnega prostora) vsebinsko ne izključijo preje predvideni načini njenega urejanja.