Jedro

Zapuščinsko sodišče je ravnalo pravilno, ko glede premoženja, ki je bilo zapustniku kot upravičencu vrnjeno z drugo odločbo o denacionalizaciji, ni opravilo novega zapuščinskega postopka, temveč ga je razdelilo na podlagi sklepa o dedovanju izdanega na podlagi prve odločbe o denacionalizaciji (221. člen ZD). Sodišče je namreč razpolagalo z veljavnimi dednimi izjavami dedičev (pridobljenimi v zapuščinskem postopku, ki je tekel na podlagi prve odločbe o denacionalizaciji), zapustnik pa s premoženjem, ki je predmet tega postopka, z oporoko tudi ni razpolagal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da dodatna zapuščina obsega delež 1/5 odškodnine v višini 298.069,09 EUR po pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani ''D'' N 103/2006 z dne 5. 6. 2009. To premoženje je razdelilo na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani ''D'' IV D 490/98 z dne 15. 12. 2005, ki je bil pravnomočno potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3156/2008 z dne 15. 10. 2008 in s katerim so bili kot dediči razglašeni F. L. do ½, I. J. A. do ¼ ter B. A. do ¼. Glede na to, da je B. A. dne 8. 6. 2006 umrl, je kot dediče tega premoženja razglasilo S. Z., B. A. ter I. A., vsako do 1/12 ter F. L. do ½ in I. J. A. do ¼.

2. Zoper takšno odločitev se po svoji pooblaščenki pritožujeta M. M. ter T. T. iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Navajata, da bi moralo sodišče opraviti narok, saj je treba po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za vsako vrnjeno premoženje izvesti nov zapuščinski postopek ne glede na predhodno izdane sklepe o dedovanju. V nadaljevanju grajata tudi vsebinsko odločitev sodišča, ki je v nasprotju z določbama 4. in 14. člena Zakona o dedovanju. Menita, da zapustnikovi vdovi J. R. pripada le polovica zapuščine, druga polovica pa zapustnikovim staršem oziroma njihovim naslednikom (po predloženem seznamu). Ne drži, da je dedič zgolj zapustnikov brat A. T. oziroma po njem vdova D. L. D. L. in A. T. nista imela otrok in je vdova torej dedovala le polovico (pri čemer denacionalizirano premoženje v njeni oporoki ni bilo zajeto), drugo polovico pa brat I. T. oziroma po njem vdova B. B. (nato pa njeni dediči po predloženem seznamu) ter pokojnikovi starši (oziroma njihovi nasledniki po seznamu). Končno navajata še, da so pred Evropskim sodiščem za človekove pravice sprožili spor glede spremenjene določbe prvega odstavka 78. člena ZDen, saj menijo da je nezakonito, da premoženje družine C. dedujejo osebe, ki s krvno linijo te družine nimajo nobene zveze.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zapuščinski zadevi je predmet dedovanja premoženje, ki je bilo vrnjeno zapustniku kot denacionaliziranemu upravičencu z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ''D'' N 103/2006 z dne 5. 6. 2009, in sicer delež 1/5 odškodnine v višini 298.069,09 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je to premoženje razdelilo med dediče na podlagi prejšnjega pravnomočnega sklepa o dedovanju ''D'' IV D 490/98 z dne 15. 12. 2005 in utemeljeno ni opravilo novega zapuščinskega postopka.

6. Pritožba ima načeloma prav, da je treba na podlagi vsakokratne odločbe, s katero je bilo zapustniku kot upravičencu vrnjeno premoženje v denacionalizacijskem postopku, opraviti nov zapuščinski postopek (prvi odstavek 74. člena ZDen). Izjema od tega pravila pa je v 82. členu ZDen določena za primer, ko v prejšnjem zapuščinskem postopku ni bilo okoliščin iz 80. ali 81. člena ZDen. Omenjeni zakon v 80. člen določa, da niso pravno učinkovite dedne izjave, ki so bile podane pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, razen če so bile podane pred podržavljenjem premoženja oziroma v postopku denacionalizacije. V 81. členu pa je določeno, da oporoka nima pravnega učinka glede denacionaliziranega premoženja, če to premoženje v njej ni izrecno navedeno, razen če s tem soglašajo zakoniti dediči. 7. V obravnavanem primeru so bile dedne izjave dedičev F. L., I. J. A. in B. A. podane v zapuščinskem postopku ''D'' IV D 490/98, ki je tekel na podlagi prve odločbe o denacionalizaciji (odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 24. 2. 1998). Dedne izjave torej veljajo tudi za premoženje, ki je predmet tega postopka. Zapustnik pa v oporoki z dne 29. 3. 1979 (imenovani Volilo) s tem premoženjem tudi ni razpolagal. Ker je torej v obravnavani zadevi podana izjema po 82. členu ZDen, je sodišče prve stopnje to premoženje lahko razdelilo skladno z določbo prvega odstavka 221. člena ZD.

8. Odločitev o tem, kdo so dediči tega premoženja, torej temelji na predhodno izdanem pravnomočnem sklepu o dedovanju ''D'' D 490/98 z dne 15. 12. 2005 in ni bila predmet ponovne presoje zapuščinskega sodišča. Pritožba zato ne more uspeti z navedbami, da med dediče sodita tudi pritožnika. Vse njune ugovore, ki jih podajata v pritožbi, je namreč sodišče pretehtalo že v tedanjem postopku in so za ta postopek nepomembni. Pravno neupoštevan je potemtakem tudi njun očitek, da je vrnjeno premoženje prešlo v last oseb, ki niso v krvnem sorodstvu z zapustnikom.

9. V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 163. členom ZD). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).