Jedro

Tožena stranka je podala zgolj trditve, ki so se nanašala na aktivno legitimacijo tožeče stranke, nobenih trditev pa ni podala glede (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki zadeva odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu in stroškovni odločitvi tj. v točki I. in III. izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki odpovedalo najemno razmerje in ji naložilo izprazniti trisobno stanovanje v prvem nadstropju št. 2 v ter ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 60 dni (točka I. izreka izpodbijane sodbe), nadalje je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 3.365,12 EUR zaostale najemnine za stanovanje za obdobje od 25. 3. 2006 do 25. 8. 2007 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov specificiranih v točki II. izreka, nazadnje pa v točki III. izreka odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici 329,26 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper to sodbo se v delu, v katerem se odpoveduje najemno razmerje in nalaga toženki dolžnost izprazniti trisobno stanovanja ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 60 dneh ter stroškovno odločitev pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče nekritično zaključilo, da toženka v postopku ni dokazala, da je sprožila postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine oziroma izredne pomoči pri uporabi stanovanja in o svoji socialni stiski obvestila tožečo stranko. Toženka je vseskozi poudarjala, da najemnine za predmetno stanovanje ni zmogla plačevati. Izpovedala je, da je na Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) sprožila postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja ter o tem ustno obvestila tožečo stranko v zvezi s čemer je predlagala dokaz z zaslišanjem tožeče stranke, kar je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo. Nadalje pritožba citira 104. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki govori o dolžnosti najemnika neprofitnega stanovanja obvestiti najemodajalca o izjemnih okoliščinah ter rok obvestitve, zatrjujoč, da zakon ne določa, da mora biti lastnik o tem obveščen v pisni obliki. Iz navedenih razlogov pritožba predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo smiselno prereka navedbe v pritožbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, niti tistih, na katere se v pritožbi sklicuje toženka. Prav tako je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne materialno pravne zaključke. Razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi so natančni in prepričljivi. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se jim v celoti pridružuje sodišče druge stopnje. Zaradi pritožbenih izvajanj dodaja naslednje:

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka zatrjuje, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z njenim zaslišanjem o tem, da je tožečo stranko ustno obvestila, da je sprožila postopek za uveljavljanje izredne pomoči pred CSD in o izjemnih okoliščinah, da ne zmore plačevati najemnine. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka trditev v tej smeri v postopku sploh ni podala. Podala je zgolj trditve, ki so se nanašala na aktivno legitimacijo tožeče stranke, nobenih trditev pa ni podala glede (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki zadeva odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja (medtem ko je tožbeni zahtevek na plačilo najemnine dejansko pripoznala v svoji izpovedbi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 2. 2011). Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tj. kršitev načela kontradiktornosti (pravice do izjave, ki vključuje pravico stranke, da sodeluje v dokaznem postopku), določenega v 5. členu ZPP, zato ni podana. Toženka je v postopku imela možnost, da se izjavi, vendar pa tega ni izkoristila.

7. Glede na to, da toženka, kot že rečeno, ni zatrjevala ničesar v zvezi s vprašanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka na odpoved najemnega razmerja in izpraznitev stanovanja, je odpadla potreba pritožbenega sodišča na odgovarjanje toženki v pritožbi, da 104. člen SZ-1 ne predpisuje pisne oblike obveščanja lastnika stanovanja o izjemnih okoliščinah.

8. Nenazadnje je potrebno povedati, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je sodišče pred dejanskim izvedenim prvim narokom za glavno obravnavo opravilo kar tri naroke, na katerih je bilo ugotovljeno, da je prišlo do delnih plačil najemnine s strani toženke ter se je tožeča stranka vsakič s toženko dogovorila o obročnem odplačilu, v primeru izpolnitve dogovora pa je bila pripravljena skleniti sodno poravnavo. Vendar toženka del zaostalih obveznosti vse do četrtega naroka, ki je bil hkrati prvi narok za glavno obravnavo, ni plačala.

9. V posledici vsega navedenega toženkina pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, ki se nanaša na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja ter odločitev o stroških postopka, potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

10. O stroških postopka s pritožbo ni bilo odločeno, saj jih niti toženka, ki sicer s pritožbo ni uspela, niti tožeča (v odgovoru na pritožbo), nista priglasili.