Jedro

Glede na to, da je tožnik poslal toženi stranki odpoved pogodbe o zaposlitvi z nepreklicnim odstopom z dne 15. 12. 2016, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik z nespoštovanjem odpovednega roka sicer dejansko kršil svoje delovne obveznosti, vendar taka kršitev ne pomeni, da je odpoved pravno neučinkovita. Ugotovilo je, da je tožnikovemu predlogu z dne 19. 12. 2016 toženka sledila in tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja z dnem 14. 12. 2016. Ker je pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje tožniku na njegov predlog prenehalo z dnem 14. 12. 2016, tožena stranka pogodbe o zaposlitvi tožniku ni mogla še enkrat ne redno ne izredno odpovedati 4. 1. 2017.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke podane tožniku dne 4. 1. 2017 in nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke podane tožniku z dne 4. 1. 2017. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 713,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarno zavrže tožbo, podredno pa zavrne tožbeni zahtevek oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede pravnega interesa za predmetno tožbo navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se resda pravni interes domneva, vendar se lahko izkaže tudi nasprotno in tožena stranka je to tudi storila, zato v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstev. Zatrjuje, da tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je dne 19. 12. 2016 z dne 15. 12. 2016 sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav ga je zavezoval najmanj 60-dnevni odpovedni rok in dne 15. 12. 2016 z novoustanovljenim zavodom A. sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas za delovno mesto v. d. direktorja. Takojšnji zaključek delovnega razmerja pri toženi stranki je bil torej v interesu in korist tožnika, glede na že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas z novim delodajalcem, saj je bila želja tožnika, da mu že z dnem 15. 12. 2016 preneha delovno razmerje pri toženi stranki. Meni, da pravnega interesa tožnik ne more utemeljevati pavšalno s sklicevanjem, da naj bi bila vsaka odpoved iz krivdnega razloga ali izredna odpoved pogodbe slaba za kariero delavca, posebej še, ko je tožnik tako že predhodno sam dal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik z nespoštovanjem odpovednega roka dejansko kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, vendar meni, da je sodišče zmotno zaključilo, da pogodbe ni bilo mogoče ne redno ne izredno odpovedati, ker je odpovedi tožnika sledila odjava iz obveznega zavarovanja z dne 14. 12. 2016. Odjava iz obveznega zavarovanja po mnenju pritožbe ne more vplivati na prenehanje delovnega razmerja pri delodajalcu. Odjava tožnika z dne 14. 12. 2016 je bila zgolj posledica administrativne pomote nepooblaščene osebe tožene stranke. V času podaje redne in izredne odpovedi tožniku je bil ta po mnenju pritožbe še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, plača pa mu ni bila plačana, ker tožnik ni več hodil na delo. Volja rektorja tožene stranke ni bila, da se odjavi tožnika z dnem 14. 12. 2016, ampak z dnem 4. 1. 2017, ko je prejel tožnik odpoved. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi bili delavci s priloge dogovora o prevzemu raziskovalne dejavnosti UB. A. z dne 23. 11. 2016 preneseni na A. s 1. 1. 2017, za kar naj bi bili odpovedi tožniku, dani dne 4. 1. 2017 tudi iz tega razloga v nasprotju z zakonom, ker tedaj tožnik naj ne bi bil več delavec tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj ne bi opredelilo do zatrjevanj tožene stranke, da tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podane z dne 4. 1. 2016. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve sodbe jasno zapisalo, da v individualnem delovnem sporu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavcu pravnega interesa ni potrebno izkazati, ker se predpostavlja, saj se ugotovitvena tožba na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko vloži na podlagi tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1). Sodišče prve stopnje je s tem navedlo jasne razloge za odločitev o pravnem interesu tožnika za ugotovitveno tožbo, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti in je neutemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Po 181. členu ZPP tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost ali nepristnost kakšne listine (prvi odstavek), vendar tudi, da se takšna tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (drugi odstavek). Ugotovitvena sodba le ugotavlja (ne)obstoj določenega pravnega razmerja, ničesar ne zapoveduje oziroma preoblikuje in zato nima ne učinka izvršljivosti in ne oblikovalnega učinka1. Ugotovitev (ne)obstoja in obsega pravnega razmerja, vsebovana v izreku pravnomočne ugotovitvene sodbe, v obstoječa pravna razmerja med strankama vnaša gotovost, odpravlja dvom ter strankama daje možnost, da spoznata, kako naj v prihodnje ravnata, s tem pa prispeva k večji verjetnosti, da do kršitve obveznosti iz tega pravnega razmerja ne bo prišlo. Posebni predpis, ki določa možnost vložitve tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti te pogodbe, je tudi ZDR-1 (tretji odstavek 200. člena) in v sporu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavcu pravnega interesa ni potrebno izkazati, ker se predpostavlja, kakor je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za opravljanje dela direktorja članice Univerze v obsegu 10 % delovnih obveznosti in za delovno mesto znanstvenega svetnika na UB. A. v obsegu 90 % delovnih obveznosti; - da je toženkina članica UB. A. konec leta 2015 pričela z aktivnostmi, povezanimi z izločitvijo iz tožene stranke in je Vlada RS dne 24. 11. 2016 sprejela sklep o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda - A. (A.); - da iz prehodnih določb sklepa Vlade RS (B3) izhaja, da novoustanovljeni zavod v 45 dneh od dneva ustanovitve tega sklepa prevzame raziskovalne programe, raziskovalne in druge projekte ter druge dejavnosti, ki je bila organizirana v UB. A., njegovo premoženje, zaposlene, pravice in obveznosti, osnovna sredstva in dokumentacijo, kot izhaja iz Dogovora o prevzemu raziskovalne dejavnosti UB. A. z dne 23. 11. 2016 ter vstopa v vsa pravna razmerja UB. A.; - da je Vlada RS kot ustanovitelj A. dne 28. 11. 2016 za vršilca dolžnosti direktorja A. imenovala tožnika in je bil tožnik kot zastopnik delodajalca prevzemnika na podlagi tretjega odstavka 29. člena sklepa Vlade RS dolžan izvesti postopek, kot ga v primeru spremembe delodajalca zaradi prenosa dejavnosti določa ZDR-1; - da sta dne 24. 12. 2016 A. in toženka sklenili Pogodbo o prenosu dejavnosti, sredstev in obveznosti, delovnih in drugih razmerij in pravic iz tožene stranke na A.; - da je na podlagi 4. člena te pogodbe A. prevzel pravice in obveznosti v zvezi z delovnimi razmerji delavcev tožene stranke, ki so zapisani v prilogi te pogodbe, med temi pa je bilo tudi tožnikovo ime; - da je tožnik dne 15. 12. 2016 z Vlado RS sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije vršilca dolžnosti direktorja A. za določen čas od 15. 12. 2016 dalje in od tega dne dalje tudi sklenil delovno razmerje za polni delovni čas (drugi odstavek 2. člena pogodbe); - da je tožnik toženko z obvestilom z dne 19. 12. 2016 obvestil o svojem imenovanju in o novi pogodbi o zaposlitvi in s 15. 12. 2016 nepreklicno odpovedal pogodbo o zaposlitvi s tem, da mu s tem dnem tudi preneha delovno razmerje; - da je tožena stranka na tožnikov predlog tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja z dne 14. 12. 2016 in mu obvestilo posredovala dne 23. 12. 2016; - da je tožena stranka tožniku z dne 4. 1. 2017 podala redno in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Glede na to, da je tožnik poslal toženi stranki odpoved pogodbe o zaposlitvi z nepreklicnim odstopom z dne 15. 12. 2016, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik z nespoštovanjem odpovednega roka sicer dejansko kršil svoje delovne obveznosti, vendar taka kršitev ne pomeni, da je odpoved pravno neučinkovita. Ugotovilo je, da je tožnikovemu predlogu z dne 19. 12. 2016 toženka sledila in tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja z dnem 14. 12. 2016. Ker je pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje tožniku na njegov predlog prenehalo z dnem 14. 12. 2016, tožena stranka pogodbe o zaposlitvi tožniku ni mogla še enkrat ne redno ne izredno odpovedati 4. 1. 2017, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

9. Četudi tožena stranka v pritožbi temu nasprotuje in zatrjuje, da je bila odjava tožnika z dne 14. 12. 2016 zgolj posledica administrativne pomote nepooblaščene osebe tožene stranke in da je bila volja rektorja, da tožniku preneha delovno razmerje dne 4. 1. 2017, ko je prejel odpoved (redno in izredno), to ne spremeni dejstva, da je tožnik delovno razmerje pri novem delodajalcu A. nastopil z dne 15. 12. 2016. Tožnik dveh delovnih razmerij za polni delovni čas ne more imeti, delodajalec pa delavca tudi ne more siliti, da ostane še naprej pri njem zaposlen, saj je to v nasprotju s pravico do svobode dela. Po 49. členu Ustave RS je namreč zagotovljena svoboda dela in vsakdo si prosto izbira zaposlitev, vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto in je prisilno delo prepovedano. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 14. 12. 2016, podani redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 1. 2017 nista bili zakoniti, saj pogodbe o zaposlitvi, ki je zaradi odpovedi že prenehala veljati, na podlagi določb ZDR-1 ni mogoče ponovno odpovedati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti toženčeve redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 1. 2017 ugodilo.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Sklep VSRS II Ips 246/2000 z dne 8. 11. 2000.