Jedro

Stranka v postopku denacionalizacije je tudi oseba, ki je v podržavljeno nepremičnino vlagala do 7.12.1991, če se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 30.6.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepu Upravne enote L., Oddelka za gospodarstvo z dne 25.10.1999. Z njim je bil predlog tožeče stranke ter T.K. za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo Upravne enote L. z dne 11.4.1997, zavržen.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se v obravnavanem primeru uveljavlja obnova postopka denacionalizacije tudi iz razloga, ki je naveden v 9. točki 249. člena ZUP/86 (če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe). Ker v upravnih spisih ni dokazov, da bi bila odločba o denacionalizaciji (z dne 11.4.1997 Upravne enote L.) tožeči stranki sploh vročena, je pravilna ugotovitev tožene stranke, da zamuda subjektivnega roka enega meseca, ki teče od dneva, ko je bila odločba stranki vročena (5. točka 1. odstavka 252. člena ZUP), ne more biti izkazana.

Obnovo postopka lahko predlaga le stranka (1. odstavek 250. člena ZUP/86). Poleg oseb določenih v 1. odstavku 60. člena ZDen (kar tožeča stranka nesporno ni), ima položaj stranke v postopku denacionalizacije tudi pravna ali fizična oseba, ki je vlagala v podržavljeno nepremičnino do uveljavitve omenjenega zakona dne 7.12.1991, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj (2. odstavek 60. člena ZDen). Ker je tožeča stranka v letu 1995 vlagala - asfaltirala dvorišče, o vračanju katerega je bilo odločeno v postopku denacionalizacije, kar ni sporno, ji tudi na tej podlagi ne gre položaj stranke v postopku denacionalizacije. Zato je odločitev upravnih organov pravilna.

Zatrjevanje tožeče stranke, da za postopek denacionalizacije ni vedela, na presojo njenega položaja stranke nima vpliva; lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na omenjeni nepremičnini bi po presoji sodišča prve stopnje lahko ugotovila po podatkih zemljiške knjige.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je razlaga sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, po kateri bi ji šel položaj stranke le, če bi vlagala v podržavljeno nepremičnino do uveljavitve ZDen (7.12.1991) ožja kot status stranke opredeljuje ZUP/86 v 49. členu, zato ni pravilna. Pojasnjuje, da je v omenjeno nepremičnino vlagala, za kar ima dokaze. Za postopek denacionalizacije pa je izvedela šele po izvedenem dedovanju po pokojni denacionalizacijski upravičenki, saj v zemljiški knjigi ni bila predlagana nikakršna začasna odredba, ki bi prepovedovala razpolaganje z nepremičninami, ki so bile predmet vračanja. Zemljišče, za katerega v zadevi gre, je v naravi cesta in služi javnemu interesu. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka, Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa ter prizadeta stranka (J.S., pravna naslednica denacionalizacijske upravičenke M.S.) na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbah 250. člena ZUP/86 lahko obnovo postopka predlaga stranka, to je oseba, ki je sodelovala kot stranka v prejšnjem postopku, iz razloga po 9. točki 249. člena ZUP/86 pa tudi oseba, ki bi v postopku morala biti udeležena kot stranka, pa ji ta možnost ni bila dana. Lastnost stranke v posameznem upravnem postopku ima lahko le oseba, ki ji pravice in obveznosti, o katerih se odloča v konkretnem upravnem postopku, daje oziroma nalaga materialni predpis. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 60. člena ZDen, ki opredeljujejo položaj stranke v postopku denacionalizacije. Po 1. odstavku 60. člena ZDen so stranke v postopku za denacionalizacijo poleg upravičenca, njegovega pravnega naslednika ter zavezanca tudi pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Položaj stranke v postopku denacionalizacije pa ima po 2. odstavku 60. člena ZDen tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7.12.1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Tožeča stranka zatrjuje vlaganja sredstev v podržavljeno nepremičnino, vendar po uveljavitvi ZDen v letu 1995. Zato je pravilna ugotovitev upravnih organov, da predlog za obnovo postopka denacionalizacije ne izpolnjuje procesnih pogojev določenih v 2. odstavku 256. člena ZUP/86 za njegovo vsebinsko obravnavanje, ker ga ni vložila upravičena oseba. Zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno odločilo in svojo odločitev pravilno utemeljilo.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, s katerimi tožeča stranka smiselno ponavlja tožbene navedbe, ki jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS.