Jedro

Tožnik zahteva predložitev sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, to pomeni, da gre za informacije, ki se nahajajo v tožilskem spisu v predkazenski zadevi, zato imajo, skladno s stališčem, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 4/2020, pri njihovem dostopu posebna določila področne (procesne) zakonodaje značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ.

ZDT-1 ureja posebna pravila za dostop do navedenih informacij in dokumentov in vsebuje, v zvezi s tem, temu postopku in pravicam oseb, ki so v njem, posebej prilagojene omejitve. V 181. členu določa tako omejitve kot tudi način uresničevanja ustavne pravice do informacije javnega značaja, ob upoštevanju specifičnega področja kazenskega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je prvotoženka zavrnila zahtevo prosilca (v tej zadevi tožnika) za pridobitev sklepa o zavrženju kazenske ovadbe št. LJ-Kt/4266/2020 z dne 3. 5. 2021 (v nadaljevanju sklep o zavrženju kazenske ovadbe). Ugotovljeno je bilo, da posebni stroški v postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik kot prosilec dne 18. 5. 2021 pri prvotoženki vložil zgoraj omenjeno zahtevo. Prvotoženka je s pregledom državno-tožilskih evidenc sprva ugotovila, da se njegova zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona oziroma v zvezi z njim, da je del državno-tožilskega spisa št. Lj-Kt/4266/2020 in da je bil sestavljen v fazi predkazenskega postopka po vloženi kazenski ovadbi.

3. Ob upoštevanju stališča, sprejetega v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 20201 (v nadaljevanju sodba X Ips 4/2020), je ocenila, da je za odločitev ali tožnik izpolnjuje pogoje za dostop do zahtevanega dokumenta, potrebno uporabiti določbo 181. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1), ki je specialnejši zakon kot Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ). V okviru omenjenega člena je presojala ali je tožnik izkazal pravni interes za dostop do zahtevanega dokumenta in cenila, da ga ni niti zatrjeval, niti izkazal, zato je zavrgla njegovo zahtevo za pridobitev sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. Kot dodaten razlog za takšno odločitev je navedla, da predhodno zavrženje kazenske ovadbe samo po sebi ne povzroči učinkov pravnomočnosti. Oškodovanec namreč lahko kljub temu v zakonskem roku prevzame pregon, državni tožilec pa lahko ob najdbi novih dokazov začne s kazenskim pregonom. Glede na to je ugotovila, da bi razkritje dokumenta lahko škodovalo kasnejši izvedbi kazenskega pregona, zato je tožnikovo zahtevo za dostop do zahtevanih informacij zavrnila.

_Povzetek bistvenih tožbenih navedb_

4. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje, da vlaga tožbo zoper prvotoženko, ker gre za organ, ki je zavrnil zahtevo, poleg tega pa tudi zoper drugotoženko, ki bi bila, upoštevaje sodno prakso (npr. odločbo I-U-211/2020), pasivno legitimirana, če bi bil za odločanje uporabljen ZDIJZ in ne ZDT-1. Pri tem poudarja, da gre v konkretni zadevi brez dvoma za informacijo javnega značaja, dostopnost do katere ureja ZDIJZ, saj se njegova zahteva nanaša na dostop do sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, ki jo je generalna direktorica mag. B. B. vložila zoper poslanca C. C., v zvezi z opravljanjem njegovih službenih obveznosti. Po prepričanju tožnika ni podana nobena od izjem iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, zato bi morala prvotoženka njegovi zahtevi ugoditi.

5. Tožnik ob tem poudarja, da je prvatoženka ob napačnem sklicevanju na sodbo X Ips 4/2020, v kateri se dejansko stanje močno razlikuje od dejanskega stanja v tej zadevi, za odločanje o njegovi zahtevi uporabila napačno materialno pravo. Postopala je po določbah ZDT-1, namesto, da bi uporabila določbe ZDIJZ. Posledično je izpodbijano odločbo (tudi če se upošteva 181. člen ZDT-1) izdal stvarno nepristojen organ. O njegovi zahtevi je namreč odločala vodja oddelka splošne kriminalitete, medtem ko omenjen člen določa izključno pristojnost vodje pristojnega državnega tožilstva.

6. Iz tožbe nadalje izhaja, da je prvotoženka 181. člen ZDT-1 omejujoče razlagala, saj ima tožnik kot novinar zagotovo pravni interes za pridobitev zahtevanega sklepa, s čimer bi se mu omogočilo uresničevanje pravic iz 39. člena Ustave RS. Njegovo zahtevo je zavrnila iz razloga, ki iz 181. člena ZDT-1 ne izhaja, in sicer ker naj zavrženje kazenske ovadbe ne bi pomenilo pravnomočnega končanja zadeve, pri tem pa ni obrazložila zakaj bi javno razkritje vsebine sklepa škodovalo morebitni kasnejši izvedbi kazenskega postopka. Iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe pa v zvezi z dejanskim stanjem in dokazi ne more izhajati nič drugega, kot tisto kar je javnosti, ovaditelju in ovadenemu že znano.

7. Tožnik opozarja na zadevo Magyar Helsinki Bizottság proti Madžarski (predvsem na točko 157), v kateri je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) poudarilo, da je treba v primerih, ko se zahteva pravica dostopa do informacije javnega značaja, obravnavati vsak primer posebej in upoštevati njegove specifične okoliščine, saj je ta pravica varovana v okviru 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), pri tem pa je določilo tudi merila, po katerih je treba presojati, ali je zahteva utemeljena ali ne. Tožnik prvotoženki očita, da kriterijev, ki jih je vzpostavilo ESČP, z izdajo izpodbijane odločbe, ni upoštevala.

8. Meni, da izpolnjuje vse kriterije, opredeljene v zadevi Magyar Helsinki Bizottság proti Madžarski (v nadaljevanju zadeva Magyar). Znan je kot novinar časopisa Dnevnik in spletnega medija Dnevnik Online. Namen, zaradi katerega zahteva dostop do podatkov2, je pisanje članka o tem, zakaj se je tožilstvo odločilo zavreči ovadbo, saj je iz vidika javnosti zelo pomembno, kaj je bil oziroma so bili razlogi za zavrženje (procesne ali vsebinske narave, itd.). Šele s tem podatkom bo mogoča javna razprava o odločitvi tožilstva, ki je glede na pomembnost akterjev in teme, v demokraciji nujna in potrebna. Tema zahteve je v javnem interesu. Javnost je s tem seznanjena že iz obširnega poročanja, poleg tega pa gre za informacijo, ki bo omogočila javno razpravo o tem zakaj očitki, ki jih je C. C. izrekel na račun B. B., ne predstavljajo kaznivega dejanja. Informacija se nanaša na prikazovanje odnosa in pristojnosti C. C. do B. B. ter tudi odnosa med nosilcema oblasti, ki sta v konkretnem primeru brez dvoma tudi javni osebi. Na ta način bo imela javnost tudi možnost vpogleda in kontrole nad delom tožilstva, kar je skladno z načelom transparentnosti. Glede razpoložljivosti informacije3 pa zatrjuje, da je ta pripravljena in na voljo. Po povedanem je prvotoženka s svojo odločitvijo posegla v njegovo pravico do svobode govora (iz 10. člena EKČP oz. prvega odstavka 39. člena Ustave RS) in pravico do dostopa informacije javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS). Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvotoženki v nov postopek. Zahteva povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Povzetek bistvenih navedb prvotoženke v odgovoru na tožbo_

9. Prvotoženka nasprotuje tožnikovim navedbam in predlaga sodišču, da tožbo primarno kot prepozno zavrže oziroma podredno kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je iz vročilnice, ki jo je prejela po vročitvi izpodbijane odločbe, razvidno, da je bila ta tožniku vročena dne 8. 6. 2021. Tožba je bila vložena dne 12. 7. 2021, kar je prepozno, saj se je 30 dnevni rok iz 28. člena ZUS-1, iztekel na dan 8. 7. 2021. Sodišče bi torej moralo tožbo skladno z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. 10. V nadaljevanju zatrjuje, da so tožnikove navedbe v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe s strani stvarno nepristojne osebe, neutemeljene. Tožnikova zahteva se je nanašala na spis št. Kt/4266/2020 oddelka splošne kriminalitete, njegova nosilka, okrožna državna tožilka svetnica D. D.4, pa je bila v času prejema zahteve na rednem letnem dopustu. Zato je skladno z drugim odstavkom 24. člena Državno-tožilskega reda (v nadaljevanju DTR) o tožnikovi zahtevi, na podlagi pooblastila vodje Okrožnega državnega tožilstva dr. E. E. za odločanje o zahtevah za vpoglede v spis, ki se nanašajo na spise začasno odsotnih državnih tožilcev iz oddelka, odločila pristojna višja državna tožilka F. F., kot vodja oddelka splošne kriminalitete.

11. Po prepričanju prvotoženke je zmotno tudi tožnikovo stališče o napačni uporabi materialnega prava. Sklicujoč se na sodbo X Ips 4/2020, kakor že v izpodbijani odločbi, poudarja, da se v primeru kazenskega pregona in dostopa do informacij, ki se nahajajo v tožilskih spisih v predkazenskih zadevah uporabljajo posebna določila področne (procesne) zakonodaje, ki imajo značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. Določbe slednjega pa le tedaj, ko dostop do zahtevanih informacij ni urejen s specialnim zakonom (subsidiarno). Nadalje pojasnjuje, da sklep o zavrženju kazenske ovadbe, ki mora biti vedno obrazložen, nujno vsebuje tudi navedbo okoliščin konkretnega primera, ki so državnega tožilca vodili v odločitev, da bo kazensko ovadbo zavrgel (161. člen ZKP), zato obrazložitev sklepa (ki tožnika tudi najbolj zanima) nujno vsebuje informacije in podatke, ki so bili pridobljeni s policijskim preiskovanjem v okviru predkazenskega postopka. Slednji se s sklepom o zavrženju kazenske ovadbe tudi zaključi, v nasprotnem primeru pa državni tožilec začne kazenski postopek tako, da vloži zahtevo za preiskavo ali ustrezen obtožni akt. 12. Po povedanem je, glede na to, da je tožnik zahteval dostop do informacij, ki so bile v konkretni zadevi pridobljene zaradi vložene kazenske ovadbe mag. B. B.5, izpodbijana odločba utemeljena na pravilni podlagi 181. člena ZDT-1. Ta namreč ureja pravico do vpogleda v spis v fazi, ko policija zaključi z izvajanjem svojih preiskovalnih aktivnosti in zbrano dokazno gradivo posreduje v oceno pristojnemu državnemu tožilcu, slednji pa na zakonsko predviden način ne predlaga uvedbe kazenskega postopka, temveč kazensko ovadbo zavrže. 13. Nadalje prvotoženka poudarja, da je pravilno, skladno z omenjeno zakonsko določbo6, ugotovila in v obrazložitvi povzela, da tožnik v zahtevi (niti v tožbi) ni niti zatrjeval, da ima pravni interes za pridobitev sklepa o zavrženju, niti tega ni izkazal. Pri tem pojasnjuje, da ni dolžna sama preverjati vseh okoliščin konkretno vložene zahteve in na njihovi podlagi iskati pravnega interesa prosilca. Ravno nasprotno mora biti on tisti, ki v skladu s prvim odstavkom 181. člena ZDT-1, izkaže da ima pravni, in ne politični, ekonomski ali dejanski interes, za vpogled v spis7. Tožnik, po prepričanju prvotoženke, tudi v tožbi le pavšalno zatrjuje obstoj svojega pravnega interesa, ne trdi in ne izkazuje, da je zato, ker sklepa o zavrženju ni pridobil, v realizaciji svojih pravic kakorkoli omejen, niti ni jasno, katere naj bi te pravice sploh bile, s tem pa ne snuje zaključka, da bi lahko pridobitev spornega sklepa vplivala na njegov pravni položaj. Pri tem prvotoženka pojasnjuje, da sta sicer splošno priznani pravici iz 39. člena Ustave RS, nadalje normirani s področnimi zakonodajami, ki konkretno določajo obseg njunega uresničevanja.

14. Nazadnje, glede povzemanja kriterijev ESČP v zadevi Magyar prvotoženka izpostavlja, da zadevi nista v ničemer primerljivi. Omenjena zadeva ESČP se namreč nanaša na dostop do informacij glede imen zagovornikov, ki so bili postavljeni po uradni dolžnosti v policijskih postopkih, pri čemer ni sporno, da so to informacije javnega značaja. Nasprotno pa se, po njenem mnenju, predmetni zadevi po dejanskih okoliščinah bistveno bolj prilega že omenjena sodba Vrhovnega sodišča RS, kjer je sodišče odločalo o zahtevi za dostop do sklepa državnega tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe, torej o enaki zahtevi, kot jo je v tem upravnem sporu vložil tožnik.

_Povzetek bistvenih navedb drugotoženke v odgovoru na tožbo_

15. Drugotoženka ugovarja, da ni podana njena pasivna legitimacija, saj ni bila vključena v postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Ob tem opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v zgoraj omenjeni sodbi, ki ga je v izpodbijani odločbi zavzela tudi prvotoženka in pri tem dodatno pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v tej sodbi poudarilo, da navedeno materialno-pravno stališče vpliva tudi na pristojnosti za odločanje in pravna sredstva v zvezi s pridobivanjem navedenih informacij, ki so predvidena v specialnih ureditvah. Zato se tudi v zvezi z odločanjem glede pristojnosti za odločanje ne uporablja splošnejši ZDIJZ, temveč specialen predpis ZDT-I, ki v 181. členu to izrecno določa. Drugotoženka tako zaključuje, da je v obravnavani zadevi prosilec svojo prošnjo za pridobitev informacije, ki se nahaja v tožilskem spisu, pravilno naslovil na prvotoženko, pri kateri se spis obravnava. Nazadnje pa poudarja tudi, da iz določb ZUS-1, ki v petem odstavku 17. člena izrecno določa, da je toženec tista oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, izhaja, da njena pasivna legitimacija ne more biti podana.

16. Podrejeno in zgolj iz previdnosti pa drugotoženka navaja, da se popolnoma strinja z izpodbijano odločbo prvotoženke, ki je po njenem mnenju pravilna in zakonita. Pri tem pojasnjuje, da je državno tožilstvo kot samostojen državni organ vezano na zakon, Ustavo RS in sodno prakso (sodniško pravo), zato je v konkretnem primeru, ob pravilnem upoštevanju določb ZDT-1, skladno s sodno prakso, izvedlo pravilen postopek. Nazadnje poudarja, da bi bil odstop od sodne prakse, potrjene s sodbo X Ips 4/2020, pri odločanju o tožnikovi zahtevi brez ustavne ali zakonske podlage. Poleg tega pa v tožbi ni nobenih tehtnih vsebinskih razlogov za postopanje v tej smeri. Zato drugotoženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_Povzetek pripravljalnih vlog strank_

17. V nadaljevanju sta tako tožnik kot prvotoženka vložila pripravljalne vloge, v katerih dodatno pojasnjujeta svoja že oblikovana stališča v tožbi in odgovoru na tožbo, ponavljata navedbe oziroma podajata dodatne argumente in vztrajata pri svojih predlogih sodišču. Ob tem tožnik nasprotuje navedbam prvotoženke, ki se nanašajo na nepravočasnost tožbe. Zatrjuje, da je bila ta vložena pravočasno, in sicer s priporočeno pošiljko na pošto oddana dne 8. 7. 2021, kar pomeni, da je glede na določbo drugega odstavka 29. člena ZUS-1 pravočasna.

18. Tožnik vztraja tudi pri svojem stališču, ki se nanaša na napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je Policija v postopku odločanja glede iste tožnikove zahteve naslovila dopis na prvotoženko, z zaprosilom za podajo mnenja glede posredovanja sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. Prvotoženka je v svojem odgovoru zavzela stališče, da je v konkretnem primeru podana izjema iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V zvezi s tem prvotoženka odgovarja, da to še ne pomeni, da je za odločanje v zadevi potrebno uporabiti ZDIJZ, saj mora vsak organ sam pri odločanju vedno paziti na pravilno uporabo prava.

19. Tožnik poudarja, da če bi zakonodajalec želel v celoti iz dometa ZDIJZ izključiti vse dokumente iz (pred)kazenskega postopka, bi moral to izrecno urediti - to pa ne izhaja niti iz določb ZDIJZ, niti iz določb ZDT-1. Vztraja, da je konkretna zadeva primerljiva z že omenjeno zadevo ESČP in jo je treba iz tega razloga pri odločitvi upoštevati, medtem ko sodba Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje prvotoženka, v tej zadevi ni uporabljiva. V podkrepitev tega stališča pojasnjuje, da gre v obeh zadevah (zadevi ESČP in konkretni) za osebne podatke javnih oseb v zvezi z njunim javnim delovanjem, v konkretni zadevi pa gre za dve javni osebi, od katerih je ena celo poslanec. Pri tem se sklicuje tudi na mnenje Informacijskega pooblaščenca (v nadaljevanju IP) v zadevi 090-216/2021/3 z dne 12. 8. 2021, iz katerega med drugim izhaja, da je ključnega pomena to, da se zahtevane informacije nanašajo na javnega funkcionarja, ki predstavlja oziroma bi moral predstavljati moralno avtoriteto iz vidika spoštovanja prava in državnih inštitucij, zato je v tem primeru še posebej izražena potreba po odgovornem in transparentnem ravnanju v javnosti. Prvotoženka v zvezi s tem odgovarja, da dejstvo, da je IP izdal odločbo, na katero se sklicuje tožnik, ne dokazuje, da je pravilna pravna podlaga za odločanje o zahtevi prosilca, s katero je zahteval dostop do dokumenta iz tožilskega kazenskega spisa, ZDIJZ. Ravno nasprotno, skladno z izoblikovanim stališčem omenjene sodne odločbe Vrhovnega sodišča to pomeni le, da je IP odločil nezakonito8. 20. Tožnik prvotoženki očita tudi napačno razlago in uporabo 24. člena DTR, iz katerega po njegovem mnenju izhaja le obseg vpogleda, ki ga lahko določi po pooblastilu vodje pristojnega državnega tožilstva drug državni tožilec in ne tudi pristojnost za odločitev glede dovoljenja za vpogled, kakor si to razlaga prvotoženka, zaradi česar vztraja pri svoji navedbi, da je odločbo izdal stvarno nepristojen organ. Prvotoženka v zvezi s tem očitkom vztraja, da je omenjena določba popolnoma jasna tako glede posredovanja podatkov, kakor tudi glede vpogleda v spis in pristojnosti za to, kar je bilo v konkretnem primeru tudi spoštovano. Ob tem tako, kot drugotoženka opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v zgoraj navedeni sodbi, da zavzeto materialno-pravno stališče vpliva tudi na pristojnost za odločanje in pravna sredstva v zvezi s pridobivanjem navedenih informacij, ki so predvidena v omenjenih specialnih ureditvah (to pomeni, da se uporablja ZDT-1, konkretneje 181. člen ZDT-1).

21. V podkrepitev navedbe o prvotoženkini omejujoči razlagi 181. člena ZDT-1 tožnik pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da kazenski pregon še ni zastaral, za zavrnitev dostopa do zahtevanega sklepa ne zadostuje. Ob takšnem stališču bi bil dostop do informacij, ki se nahajajo v tožilskem spisu, mogoč šele po nastopu zastaranja pregona, kar pa je po preteku več let od domnevne storitve kaznivega dejanja in po poteku časa, v katerem je zadeva glede na časovno komponento najbolj aktualna za javnost. To je po njegovem prepričanju v konkretnem primeru še posebej pomembno, ker je predkazenski postopek potekal zoper javnega funkcionarja (absolutno javno osebo), ki je bil osumljen domnevne storitve kaznivega dejanja pri opravljanju svoje funkcije, ob tem pa je v času vložitve ovadbe (in bo lahko še v prihodnje) opravljal tudi voljeno funkcijo poslanca, zaradi česar je seznanitev javnosti z (ne)ustreznostjo njegovega ravnanja kot javnega funkcionarja izrednega pomena.

22. Zato tožnik v pripravljalnih vlogah vztraja predvsem tudi pri tem, da je njegov pravni interes podan. V zvezi s tem dodatno pojasnjuje, da je pri presoji potrebno upoštevati njegov položaj novinarja, ki ima kot oseba z demokratično funkcijo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da išče in posreduje vse informacije, ki so pomembne za javnost in skrbi za njeno obveščenost, kar pomembno prispeva k demokratični družbi.9 Ob sklicevanju na razne sodbe Ustavnega sodišča RS in splošno prepričanje ESČP želi prikazati pomembnost svobode tiska in izražanja mnenj pri vzpostavljanju nepristransko informirane javnosti, kar je po njegovem prepričanju, še posebej pomembno v primerih kadar gre za zadeve v političnem interesu. Opozarja, da mu prvotoženka s tem, ko mu ne dovoli dostopa do spornih informacij, onemogoča opravljanje osnovne in glavne naloge novinarja oziroma medija kot psa čuvaja, ki bdi nad delovanjem zakonodajne, izvršilne oblasti in pravosodja, kar pomeni, da ne more izvrševati svoje ustavne pravice do svobode izražanja. Pri tem pojasnjuje, da je prvotoženka v zvezi z ugotavljanjem obstoja pravnega interesa uporabila določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki v predmetni zadevi niso uporabljive. Po povedanem tožnik zaključuje, da je nedvomno upravičen do dostopa do zahtevanih informacij javnega značaja, saj ni podana nobena izjema iz 5.a in 6. člena ZDIJZ. Poleg tega pa je brez dvoma izkazan tudi javni interes za dostop do zahtevane informacije (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

**K I. točki izreka:**

23. Tožba ni utemeljena.

24. Iz dejanskega stanja zadeve je razvidno, da se prosilčeva (tožnikova) zahteva nanaša na sklep prvotoženke o zavrženju kazenske ovadbe št. LJ-Kt/4266/2020 z dne 3. 5. 2021, ki jo je zaradi suma kaznivega dejanja iz 266. člena Kazenskega zakonika podala takratna generalna direktorica B. B. zoper takratnega poslanca C. C. Gre torej za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona oziroma v zvezi z njim, ta pa se nahaja v državno tožilskem spisu.

25. Po določbi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba ponavljati razlogov za odločitev, če ugotovi, da lahko sledi utemeljitvi upravnega akta tožene stranke. Sodišče na tem mestu ugotavlja, da je utemeljitev prvotoženke pravilna in zakonita in jo dopolnjuje v naslednjem smislu: _Glede pravočasnosti vložitve tožbe_

26. Sodišče je najprej ugotavljalo ali je bila tožba vložena pravočasno. Skladno z določbo 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Vloži se jo pri pristojnem sodišču neposredno pisno ali pa se mu pošlje po pošti. Šteje se, da je vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto (prvi in drugi odstavek 29. člena ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 112. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena10 ZUS-1 se šteje, da je vloga, ki je vezana na rok (kar je po vsebini tudi tožba), vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču preden se rok izteče. Da je tožba pravočasna, jo mora torej tožnik vložiti na prej opisan način, preden se izteče 30-dnevni rok, ki začne, skladno z drugim odstavkom 111. člena11 ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, teči prvi naslednji dan po vročitvi odločbe, s katero je bil upravni postopek končan12. 27. Sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba, ki je bila izdana dne 24. 5. 2021, kakor izhaja iz vročilnice, tožniku vročena dne 8. 6. 202113. Kakor pravilno zatrjuje tožnik, je iz štampiljke tega sodišča na prvi strani tožbe razvidno, da je bila ta dne 8. 7. 2021 priporočeno oddana na pošto14, kar skladno s prvim odstavkom 29. člena ZUS-1 pomeni, da je bila tega dne tudi vložena na sodišču. Skladno z drugim odstavkom 111. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se je 30-dnevni rok v predmetni zadevi iztekel na dan 8. 7. 2021, kar pomeni, da je bila tožba, skladno s prvim odstavkom 122. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, vložena pravočasno (vložena je bila dne 8. 7. 2021).

_Glede pasivne legitimacije drugotoženke_

28. Po preučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da je tožnik svojo prošnjo za pridobitev sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, ki se nahaja v državno-tožilskem spisu, pravilno naslovil na prvotoženko, pri kateri se spis obravnava, saj iz prvega odstavka 181. člena ZDT-1 izhaja, da odloča o vpogledu vodja pristojnega državnega tožilstva. Zoper njegovo odločitev po ZDT-1 ni pravnega sredstva, možna pa je tožba v upravnem sporu, saj ta odločitev pomeni upravni akt (2. člen ZUS-1).15 Ob tem se dodatno sklicuje na stališče v sodbi X Ips 4/2020 in sicer, da materialno-pravno stališče, v skladu s katerim se v tovrstnih zadevah namesto splošnega ZDIJZ uporabljajo določbe specialnih predpisov, vpliva tudi na pristojnost za odločanje in pravna sredstva v zvezi s pridobivanjem navedenih informacij, ki so predvidena v ZDT-116. Po povedanem in predvsem tudi skladno z določbo petega odstavka 17. člena ZUS-117 drugotoženka za konkretni upravni spor ni pasivno legitimirana, saj izpodbijane odločbe ni izdala ona temveč prvotoženka. Ker je stvarna legitimacija del tožbenega temelja, je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije potrebno tožbeni zahtevek zoper drugotoženko kot neutemeljen zavrniti.

_Glede stvarne pristojnosti prvotoženke za izdajo izpodbijane odločbe_

29. Prav tako niso utemeljene navedbe tožnika, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojen organ (2. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Na podlagi utemeljitve prvotoženke sodišče ugotavlja, da je to, v odsotnosti nosilke oddelka splošne kriminalitete (na področje katerega spada predmetni državno-tožilski spis), res izdala pristojna višja državna tožilka F. F., kot vodja oddelka splošne kriminalitete, ki pa je imela za to, skladno z drugim odstavkom 24. člena18 DTR19, pooblastilo vodje Okrožnega državnega tožilstva (priloga prvotoženke, ki je v sodnem spisu označena kot B6). Zato sodišče zaključuje, da je izpodbijano odločbo, ob uporabi omenjenih pravil DTR, izdal stvarno pristojen upravni organ in kršitev iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-120, ki jo zatrjuje tožnik, ni podana.21 _Glede pravilne materialno pravne podlage za odločanje_

30. V obravnavani zadevi je sporno ali je prvotoženka utemeljeno zavrnila zahtevo prosilca (tožnika) za posredovanje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe.

31. Po preučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da je stališče toženk, ki se nanaša na uporabljivost sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020, pravilno22. Glede na to, da tožnik zahteva predložitev sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, gre po prepričanju sodišča za informacije, ki se nahajajo v tožilskem spisu v predkazenski zadevi23, zato imajo, skladno s stališčem, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v omenjeni sodbi, pri njihovem dostopu24 posebna določila področne (procesne) zakonodaje značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ25. Tožnik torej nima prav, ko uveljavlja, da je ZDIJZ tisti predpis, ki ga je v predmetni zadevi treba uporabiti, saj je po povedanem tak predpis ZDT-126,27. 32. Ob sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča RS v omenjeni sodbi, v skladu s katerim iz 181. člena ZDT-1 izhaja, da je ta zakon uredil pravico različnih oseb do seznanitve s podatki, s katerimi razpolaga državno tožilstvo v zvezi z njegovimi pristojnostmi, sodišče ugotavlja, da je prvotoženka izpodbijano odločbo utemeljila na pravilni pravni podlagi28, to je na 181. členu ZDT-129. Zato zaključuje, da kršitev iz 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-130, ki jo zatrjuje tožnik, ni podana.31

33. Iz povedanega sledi, da lahko sodišče v zvezi s tožnikovimi navedbami, v katerih se ta sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Magyiar, pritrdi stališču prvotoženke, da ta ni uporabljiva, saj dejansko stanje v njej in v konkretnem upravnem sporu ni primerljivo. Prvotoženka pravilno pojasnjuje, da gre v omenjeni zadevi za zahtevo za dostop do informacij, ki se nanašajo na imena zagovornikov, ki so bili postavljeni po uradni dolžnosti v policijskih postopkih. Pri tem ni sporno, da so to informacije javnega značaja in se zato uporabljajo določbe ZDIJZ, medtem ko se v predmetni zadevi, kakor je bilo že pojasnjeno, uporabljajo specialne določbe ZDT-1. Zato tožnik po prepričanju sodišča zmotno vztraja pri primerljivosti zadev iz razloga, ker naj bi šlo pri obeh za osebne podatke javnih oseb v zvezi z njihovim javnim delovanjem in pri sklicevanju na 10. člen EKČP, saj je za odločitev v konkretni zadevi ključna določba 181. člena ZDT-1. _Glede pravnega interesa tožnika_

34. ZDT-1 ureja posebna pravila za dostop do navedenih informacij in dokumentov in vsebuje, v zvezi s tem, temu postopku in pravicam oseb, ki so v njem, posebej prilagojene omejitve.32 V 181. členu določa tako omejitve kot tudi način uresničevanja ustavne pravice do informacije javnega značaja33, ob upoštevanju specifičnega področja kazenskega postopka34. Navedena določba je torej v funkciji uresničevanja več različnih ustavnih pravic (vsaj iz 22. in 39. člena Ustave RS).35 Takšna omejitev, ki jo zakonska določba vsebuje, je prosilčeva dolžnost izkazati pravni interes za dostop do informacij, ki se nanašajo na osebne ali druge podatke iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva in ki še niso arhivirane. V konkretnem primeru se sodišče strinja s prvotoženko, ki zatrjuje, da tožnik svojega pravnega interesa ni niti zatrjeval, niti ga ni izkazal. Pri tem pojasnjuje, da zgolj navedba podatka, da potrebuje informacije iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, ker je novinar, za pridobitev te ne zadošča. Povedano drugače okoliščina, da je prosilec novinar časopisa Dnevnik in medija Dnevnik Online, tega ne odvezuje dolžnosti pojasniti svoj pravni interes. Sodišče zgolj dodatno pojasnjuje, da se obstoj pravnega (ne dejanskega ali političnega) interesa v upravnem postopku presoja po materialnem predpisu36, v konkretnem primeru je to Zakon o medijih (v nadaljevanju ZMed) in ne po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku ali ZPP, zato sklicevanje prvotoženke na slednjega za konkretni primer ni relevantno. Sodišče nazadnje ugotavlja, da tožniku dostopa do spornih informacij/dokumenta oziroma pravnega interesa ne dajejo niti določbe ZMed, zato zaključuje, da je prvotoženka pravilno (skladno z 181. členom ZDT-1) ugotovila, da tožnik pravnega interesa ni izkazal in posledično, da njegove navedbe v zvezi s tem niso utemeljene.

_Glede ostalih tožbenih navedb tožnika_

35. Sodišče nadalje v zvezi s tožnikovimi navedbami, da je bila njegova vloga zavrnjena iz v 181. členu ZDT-1 neobstoječega razloga37, pojasnjuje, da iz omenjenega člena med drugim kot razlog za zavrnitev izhaja tudi zavrnitev dostopa do spornih informacij v primeru, če bi to škodovalo interesom postopka. To pomeni, da je prvotoženka s tem, ko je zavrnila tožnikovo zahtevo iz razloga, ker izdaja sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ne predstavlja pravnomočnega končanja postopka, to pa utegne škodovati morebitnemu kasnejšemu kazenskemu postopku, katerega na podlagi novih dejstev in dokazov lahko naknadno sprožita ali državni tožilec ali oškodovanec kot tožilec, le to zavrnila iz zakonitega razloga, ki izhaja iz predmetnega člena.

36. Sodišče ob tem dodaja, da bi lahko državno tožilstvo nova dejstva in dokaze kadarkoli pridobilo in ponovno vodilo postopek zoper C. C., zato okoliščina, da kazenski pregon še ni zastaral, na kar se je sklicevala prvotoženka v izpodbijani odločbi, zadostuje za zavrnitev njegove zahteve ne glede na to, da morda informacije kasneje, ko bo nastopilo zastaranje, ne bodo več aktualne. Zato tožnikove navedbe v zvezi s tem niso utemeljene, ravno tako so neutemeljene tudi njegove navedbe, da je razlog škodovanja morebitnemu kasnejšemu kazenskemu postopku prvotoženka zgolj pavšalno navedla, brez kakršnekoli razlage. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je njena obrazložitev omenjenega razloga v izpodbijani odločbi dovolj jasna in konkretizirana, zato se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanjo sklicuje.

37. Glede na ugotovitev sodišča, da je bil upravni postopek voden pravilno in da je prvotoženka izpodbijano odločbo pravilno izdala na podlagi oziroma skladno z določbo 181. člena ZDT-1, tožnikova navedba, da ta prekomerno posega v njegovi pravici do javnega izražanja in dostopa do informacij javnega značaja iz prvega in drugega odstavka 39. člena38 Ustave RS, ne drži. Ob upoštevanju specifičnosti kazenskega postopka, še posebej nejavnega predkazenskega postopka, je zapiranje dostopa do podatkov in dokumentov v državno-tožilskih spisih iz 181. člena ZDT-1 utemeljeno s spoštovanjem temeljnih človekovih pravic, določenih v Ustavi RS.39 V konkretnem primeru je zakonodajalec dal začasno prednost interesom preprečevanja, razkrivanja, odkrivanja in preganjanja kaznivih dejanj in varstvu pravic in svoboščin drugih pred dostopom do osebnih podatkov.40 Prosilec lahko zahteva dostop do informacij in dokumentov, ki se nanašajo na osebne ali druge podatke iz državno-tožilskih spisov po zastaranju kazenskega pregona ali po pravnomočnosti kazenske sodbe oziroma prej, če izkaže svoj pravni interes, kar je prvotoženka pravilno upoštevala. Ob tem sodišče nazadnje pojasnjuje, da je zakonodajalec s tem, ko je omejil krog ljudi oziroma je tem za dostop do informacij in dokumentov naložil dodatne obveznosti, omogočil tudi spoštovanje pravice iz prvega odstavka 21. (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva)41 in 27. člena (domneva nedolžnosti)42Ustave RS.

38. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

_Glede glavne obravnave_

39. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 279.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj so se stranke glavni obravnavi pisno odpovedale.

**K drugi točki izreka:**

40. Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Za odločanje glede dostopa do informacije javnega značaja, ki se nahaja v tožilskih spisih, se uporabljajo pravila ZDT-1 oziroma Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki sta specialnejša zakona kot ZDIJZ. Ta se kot splošnejši predpis lahko uporablja le za dostop do tistih podatkov, ki niso podvrženi pravni ureditvi omenjenih oziroma drugih procesnih zakonov, ki se pri delu državnega tožilstva uporabljajo. 2 Kriterij ESČP. 3 Kriterij ESČP. 4 Skladno s prvim odstavkom 181. člena ZDT-1 vpogled v spis dovoli vodja pristojnega državnega tožilstva. Državno-tožilski red (v nadaljevanju DTR) v drugem odstavku 24. člena določa, da o vpogledu v spis odloča pristojni državni tožilec (nosilec spisa), v njegovi odsotnosti pa vodja državnega tožilstva, ali po pooblastilu vodje drugi državni tožilec. 5 Te informacije so bile povzete v obrazložitvi sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, ki je bil sestavljen kot odločitev, s katero se je predkazenski postopek zoper C. C. zaključil. 6 Oseba, ki na podlagi 181. člena ZDT-1 zaproša za vpogled v spis, mora v svojem zaprosilu izkazati, da bi informacije ali dokumenti, za katere zaproša, lahko izboljšali njem pravni položaj, oziroma vplivali na njene pravice ali pravna razmerja. Izkazati mora torej pravni interes. 7 Dokazno breme je torej na strani prosilca. 8 Na napačni pravni podlagi in posledično brez pristojnosti. 9 Sklicuje se na sodbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-407/14 z dne 14. 12. 2016. 10 V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. (prvi odstavek 22. člena ZUS-1). 11 Rok, ki je določen po dnevih, začne teči prvi naslednji dan po vročitvi odločbe (drugi odstavek 111. člena ZPP). 12 Glej sklep Upravnega sodišča RS št. I U 32/2013 z dne 27. 3. 2013. 13 To med strankama niti ni sporno, saj omenjenega dejstva, ki ga prvotoženka zatrjuje v odgovoru na tožbo, tožnik ne prereka, zato ga sodišče šteje za priznanega (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). 14 Izhaja iz rubrike „na recepis dne“. 15 smiselno povzeto po sodbi Upravnega sodišča RS št. IU 2016/2019 z dne 18. 5. 2022. 16 na kar pravilno v svojih navedbah opozarjata obe toženki 17 Toženec je država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. 18 Podatke ovadeni osebi o tem, da je zoper njo vložena ovadba, o očitanem kaznivem dejanju in o fazi postopka pred državnim tožilstvom daje pristojni državni tožilec, v njegovi odsotnosti pa vodja državnega tožilstva ali po njegovem pooblastilu drug državni tožilec. 19 Državno tožilski red predstavlja podrobnejša pravila, ki urejajo pristojnost za odločanje v primeru odsotnosti vodje pristojnega oddelka državnega tožilstva, ta pa je prvotoženka v predmetni zadevi pravilno uporabila. 20 Če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). 21 V upravnem postopku ni bila podana kršitev iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. 22 Posledično je napačno stališče tožnika, da je šlo v zadevi X Ips 4/2020 za popolnoma drugačno dejansko stanje. 23 kakor je pravilno ugotovila prvotoženka 24 oziroma ob vpogledu v državno-tožilski spis 25 Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I 16/10 z dne 20. 10. 2011 zavzelo stališče, da gre v primeru gradiva v sodnih in upravnih spisih za gradivo posebne narave, zaradi česar procesni zakoni posebej urejajo pravico do pregleda in prepisa dokumentov v spisu. Smiselno enako torej velja tudi za gradivo v državno-tožilskih spisih (opomba sodišča). 26 Takšno stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi št. IV U 124/2020 z dne 13. 9. 2021. 27 Sodišče dodatno poudarja, da je tožnikova navedba, da je potrebno uporabiti določbe ZDIJZ, ker je tako Policiji naročil IP, neutemeljena in pri tem pojasnjuje, da je prvotoženka zavzela pravilno stališče, da je IP v svojem mnenju napačno uporabil materialno pravo, zaradi česar iz njegovega stališča ni mogoče narediti zaključka, da bi bilo v konkretni zadevi potrebno uporabiti ZDIJZ. Ravno tako je neutemeljen njegov sklep, da je, ker je v poizvedbi Policije prvotoženka ocenila, da je podana izjema po 6. tč. prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, potrebno uporabiti omenjen zakon. 28 kakor pravilno zatrjujeta tudi obe toženki 29 Dostop do vsebine osebnih in drugih podatkov iz vpisnikov, imenikov in evidenc, ki se nanašajo na njih, pridobijo posamezniki, na katere se nanašajo, ali druge osebe, ki so v njih navedene v zvezi s pristojnostmi iz prvega odstavka 19. člena tega zakona, šele po zastaranju kazenskega pregona ali po pravnomočnosti sodbe. Pred potekom rokov iz prejšnjega stavka lahko dostopajo do vsebine osebnih ali drugih podatkov samo v okviru sodnega postopka ali na podlagi odločbe sodišča. Pravico do vpogleda v vsebino osebnih ali drugih podatkov iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva ima še pred njihovim arhiviranjem tudi vsaka pravna ali fizična oseba, ki za to izkaže pravni interes, če to ne posega v določbe prejšnjega stavka ter ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb. Vpogled dovoli vodja pristojnega državnega tožilstva (prvi odstavek 181. člena ZDT-1). 30 Če v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen. 31 Posledično so nerelevantne tožnikove navedbe, ki se nanašajo na obstoj javnega interesa za dostop do spornih podatkov, saj po povedanem določbe ZDIJZ za odločitev v konkretnem primeru ne pridejo v poštev. 32 sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020 (18. točka obrazložitve) 33 Drugi odstavek 39. člena Ustave se glasi: "Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon." 34 Takšno stališče je Upravno sodišče RS že zavzelo v več zadevah med drugim v zadevi opr. št. IV U 124/2020 z dne 13. 9. 2021 in I U 2016/2019 z dne 18. 5. 2022. 35 navedena sodba Vrhovnega sodišča (19. točka obrazložitve) 36 smiselno povzeto po sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 67/2013 z dne 18. 9. 2013. 37 To je, da zavrženje kazenske ovadbe še ne pomeni pravnomočnega zaključka zadeve. 38 Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja (prvi odstavek 39. člena URS). Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon (drugi odstavek). 39 Smiselno povzeto po Štovičaj: Omejitev dostopa do dokumentov v tožilskih spisih je utemeljena, Pravna praksa, št. 47, 2020, str. 6-8. 40 Smiselno povzeto po: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državnem tožilstvu (ZDT-B), Poročevalec DZ, letnik 2002, št. 55, str. 95. 41 Zagotovljeno je spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravdnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. 42 Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.