Jedro

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje z njene strani predlaganega dokaza z zaslišanjem strank ni izvedlo in razloga za to ni navedlo ter da je toženka oporekala zapadlosti terjatve.

Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka) v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22014/2017 z dne 20.3.2017, s katerim je bilo toženi stranki (toženki) naloženo, da v roku 8 dni tožeči stranki (tožnici) plača 30.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od (petih) zneskov po 6.100,00 EUR od 21.7.2016, od 21.8.2016, od 21.9.2016, od 21.10.2016 in od 21.11.2016 dalje do plačila, in da ji v istem roku povrne izvršilne stroške v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2017 dalje do plačila. Hkrati je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov (II. točka izreka), in sicer, da mora toženka tožnici povrniti 2.204,25 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da ji pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljeno sojenje. V pritožbi navaja, da nekaterih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni grajala predhodno, saj je zatrjevane kršitve ugotovila šele s prejemom izpodbijane sodbe. Pritožba nasprotuje zaključku sodišča, da je tožnica izkazala utemeljenost svojega zahtevka in da toženka ni dokazala svojih ugovornih navedb. Toženkine navedbe so bile zadostno konkretizirane in zanje je ponudila zadostne dokaze. Predlagala je tudi zaslišanje strank, ki ga sodišče ni izvedlo in glede tega ni navedlo razlogov, s čimer je storilo kršitev določb pravdnega postopka in posledično napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo zmotno materialnopravno odločitev. Toženka je oporekala temelju in višini ter zapadlosti terjatve, za svoje navedbe pa je ponudila vse razpoložljive dokaze. Sodišče prve stopnje se do njenih navedb ni konkretneje opredeljevalo, kakor da bi jih štelo za irelevantne. Posledično se zdi, da navedbe toženke ne zanikajo tožbenih trditev. Z zavrnitvijo zaslišanja strank je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, načelo obojestranskega zaslišanja, načelo enakopravnosti strank in načelo neposrednosti. Ravnalo je diskriminatorno, kar pomeni kršitev pravice do izjave, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe. Sodišče lahko nepomembne dokaze zavrne z zavrnilnim sklepom, ki mora biti obrazložen. To lahko stori v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu ali pa v sodni odločbi o glavni stvari. Vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne oziroma absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prim. sodbo VS RS III Ips 25/2012-3 z dne 28.1.2014), vendar je v konkretnem primeru sodišče toženki onemogočilo izvedbo dokazov, ki potrjujejo njene navedbe. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče navedbe toženke štelo za neresnične.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim je izpostavila, da odločitev sodišča temelji na listinskih dokazih; da toženka ni bila zaslišana, ker se ni odzvala na vabilo in je na narok poslala le pooblaščenca; da na naroku ni podala pripomb, ko je bila seznanjena, da stranke ne bodo zaslišane; da načelo obojestranskega zaslišanja ni kršeno, ker nobena izmed strank ni bila zaslišana; in da zaslišanje ne bi spremenilo dejanskega stanja, saj iz listin izhaja nespornost terjatve.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je s tožbo oziroma z njeno dopolnitvijo in prvo pripravljalno vlogo vtoževala plačilo preostalih petih obrokov s pripadki po računu za najem opažne opreme, ki ga toženka ni nikoli zavrnila. Pojasnila je pogodbeno razmerje med strankama, izdani račun in obročno plačilo, ki je bilo predvideno z računom, pri čemer je toženka prva dva obroka (po računu) plačala. Navajala je še o obljubah toženke, da bo plačala preostanek po računu, in da drugih ustnih dogovorov, razen tistega, ki je zapisan na računu, ni bilo, kar je razvidno tudi iz SMS sporočil. Listine (predvsem račun in SMS sporočila med tožničinim bivšim direktorjem ter direktorjem toženke) je predložila in predlagala zaslišanje priče (svojega bivšega direktorja). Toženka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v odgovoru na dopolnitev tožbe predlagala zaslišanje strank, pri čemer je ugovarjala, da je del terjatve plačala in da del dolga še ni zapadel; da sta pravdni stranki sklenili ustni dogovor o mesečnih obrokih do konca maja 2019 in da sta se ustno dogovorili o odlogu plačila. Sodišče prve stopnje na prvi in edini narok za glavno obravnavo pravdnih strank ni vabilo z vabilom za zaslišanje. Na naroku je izvedlo (le) listinske dokaze in zavrnilo (le) dokaz z zaslišanjem priče S. E. (bivšega tožničinega direktorja). Dokaz z zaslišanjem strank ni bil izveden in sodišče prve stopnje niti na naroku niti v izpodbijani sodbi ni pojasnilo razlogov za neizvedbo tega dokaznega predloga, čeprav je tožbenemu zahtevku ugodilo iz razlogov, ker toženka ni dokazala svojih ugovornih navedb oziroma ker iz listin in dejstva, da toženka ″do danes ni plačala nobenega obroka″, izhaja, da ni bilo dodatnega ustnega dogovora.

6. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje z njene strani predlaganega dokaza z zaslišanjem strank ni izvedlo in razloga za to ni navedlo ter da je toženka oporekala zapadlosti terjatve. Sodišče sicer lahko zavrne predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Dokaze lahko zavrne kot nepotrebne, ker so dejstva, ki naj bi se z njimi dokazovala, že dokazana (v tej zvezi glej tudi 214. člen ZPP); kot nerelevantne, ker naj bi se z njimi dokazovala pravno neodločilna dejstva; in kot neprimerne, ker gre za dokaze, s katerimi določenih dejstev ni mogoče ugotoviti. Odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza mora biti obrazložena, ker sicer krši pravico stranke do izjave, saj mora stranka vedeti in razumeti, zakaj njen dokazni predlog ni bil upoštevan. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS) izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti strankam zagotovljena pravica, da se izjavijo. Pravici do izjave je namenjena dolžnost sodišča, da se z navedbami strank seznani in da se nato do dopustnih ter relevantnih izjav (in predlogov) tudi opredeli.

7. Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo, zato je na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pomanjkljivosti razlogov sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi razloge za neizvedbo dokaza pisalo samo oziroma da bi namesto sodišča prve stopnje (morebiti) izvajalo (upoštevaje ugovore toženke in predlagani dokaz z zaslišanjem strank) bistveni del dokaznega postopka. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja nenazadnje tudi prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).1 Ker se po tožbi z dne 20.3.2017 zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8. Sodišče prve stopnje bo moralo tako upoštevaje navedeno zavrnitev oziroma neizvedbo toženkinega dokaznega predloga z zaslišanjem strank ali (ustrezno) obrazložiti ali pa dokaz izvesti.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.